Tiskane izdaje
Ta kronična vnetna bolezen je po nastanku, razvoju in posledicah zelo podobna parodontalni bolezni, zato maksilofacialni in oralni kirurgi iz znanja o parodontologiji, ki je na klinični ravni zelo dodelano, povzemajo tudi diagnostiko in zdravljenje tega problema, prvič prepoznanega in opisanega leta 1987. »Pogostost periimplantitisa se pri pacientih, ki imajo zobni vsadek vsaj že pet do deset let, giblje med desetimi in dvajsetimi odstotki. Težko je reči, ali je to veliko ali malo, kajti nekateri ne bodo nikoli zboleli za to boleznijo, čeprav imajo implantat že več desetletij, medtem ko se pri drugih prvi znaki periimplantitisa lahko pojavijo že po letu ali dveh. Ta pomembna razlika je vsaj pri delu pacientov povezana z geni, kaže se v odzivu imunskega sistema na dražljaj bakterij, ki je v ustni votlini vedno zelo velik,« pojasnjuje dr. Gorjanc.
Genetska pogojenost
Tveganje za nastanek tega »stranskega proizvoda« zobnih vsadkov povečujejo tudi nekatere sistemske bolezni, predvsem diabetes, in kajenje. Toda kajenje je po Gorjančevih besedah relativna, ne absolutna kontraindikacija. Sicer velja, da naj bi se kadilec, če se bo odločil za zobne vsadke, v prid čim daljši in čim bolj kakovostni ohranitvi teh dobrodošlih tujkov v ustni votlini, ki praviloma bistveno izboljšajo kakovost življenja, odpovedal tobaku in njegovim škodljivim učinkom na zdravje – a vodja implantološkega inštituta pravi takole: »Vsak je najprej sam svoje sreče (ali nesreče) kovač. Pomembno je, da je pacient informiran. Tistemu, ki kadi, že med prvim pregledom pojasnim, kakšna je razlika glede tveganja pri tem posegu med kadilci in nekadilci. Za dodatno utemeljitev pa rad dodam, da nekdo, ki pokadi škatlico cigaret na dan, v stroškovnem smislu v desetih letih 'pokadi' celotno implantološko-protetično rehabilitacijo obeh čeljusti. Sicer je desetletno preživetje zobnih vsadkov pri nekadilcih 90- do 95-odstotno, pri kadilcih pa 80- do 85-odstotno, torej le za deset odstotkov manjše.«
Raztapljanje kosti
To kronično vnetno bolezen je treba (znati) prepoznati. Zato Matija Gorjanc, doktor medicine in doktor dentalne medicine, pacientom, pri katerih je implantološki del zdravljenja končan, da jasna navodila: naj se dvakrat na leto oglasijo pri svojem zobozdravniku, ne le zaradi ocene stanja vsadkov, ampak tudi zaradi preventivnega pregleda ustne votline: »Če zobozdravnik zazna zgodnji problem, periimplantni mukozitis – ta se začne kazati z minimalnimi težavami, denimo z rdečino sluznice ob implantatu, lahko tudi z rahlim krvavenjem, podobnim vnetju dlesni ob zobeh – ga je v zgodnji fazi mogoče odpraviti že z nekirurškimi metodami. Na primer z ultrazvočnim čiščenjem žepka ob vsadku in odstranitvijo oblog. Ta postopek obvladajo splošni zobozdravniki ali ustni higieniki. Periimplantni mukozitis oziroma napredovanje vnetja v periimplantitis lahko tako učinkovito ustavimo.«
Periimplantitis pa nastane šele, ko vnetje povzroči začetek raztapljanja kosti ob implantatu. Takrat je najbolj uspešno kirurško zdravljenje. »Kot pri reženjski operaciji pri zdravljenju parodontalne bolezni je tudi tu ključna odstranitev bakterijskega biofilma na okuženi površini vsadka ali elementa, ki povezuje prevleko in vsadek. Pri taki operaciji odstranimo vnetno tkivo oziroma vso okuženo površino. Na voljo so različne tehnike, od kemičnih do laserskih. Najbolj učinkovita in enostavna se mi zdi mehanska odstranitev vnetega tkiva z ročnimi instrumenti, ustreznimi kirurškimi svedri ali ultrazvočnimi napravami,« pove sogovornik in doda, da trenutno na tem področju potekajo številne raziskave, v katerih proučujejo učinkovitost novih možnosti sterilizacije implantatnih površin, na primer elektrolitskih tehnik ali fotodinamičnega laserskega zdravljenja.
Če je okvara, ki jo povzroči periimplantitis, majhna, aktivna dograditev kosti ni potrebna, saj se pri večini zdravih ljudi kost sama »zgradi« nazaj. Sogovornik priznava, da je precej zadržan do pretirane uporabe kostnih nadomestkov, kajti »treba je vedeti, da je takšno zdravljenje lahko dvorezen meč ali – glede na pričakovano koristnost za pacienta – povsem nepotreben strošek. Tukaj je pritisk industrije biomaterialov precejšen. Zanesti se je treba na pošteno strokovno presojo in temeljito pretehtati, v katerih primerih je takšno dodatno ukrepanje res smiselno. Pri večjih okvarah in na mestih, ki so estetsko bolj izpostavljena, pa je metoda z dograjevanjem kostnine povsem umestna – in le takrat jo uporabim brez pomislekov.«
Intervalno in vztrajno zdravljenje
Toda tudi po sanaciji škode in ozdravitvi pacienta izzivov ni konec. »Pacienta je treba spremljati, kajti nemalokrat so poznejši posegi neizogibni. Če prva operacija ni bila dovolj, če se stanje ne izboljša, je treba napraviti tudi drugi in po potrebi še tretji poseg. Imam nekaj pacientov, pri katerih smo šele po treh letih takšnega intervalnega zdravljenja dosegli brezvnetno in stabilno stanje,« pove dr. Gorjanc in doda, da je povsem drugače pri dentalnem turizmu: »Pacient pride po nov vsadek, vendar strokovno osebje, ki poseg opravi, preprosto 'spregleda' defekte pri preostalih zobeh ali pri starih zobnih vsadkih; teh pacient nemalokrat sploh ne zazna, kajti vnetje ni vedno boleče. Tak pristop je vse prej kot pošten, kajti pred vsakim novim vsadkom je treba v ustni votlini doseči čim bolj brezvnetno stanje. Tega se odgovorni terapevti držimo.«
Dr. Gorjanc, ki je referenčni strokovnjak na tem področju, ugotavlja, da se ustno zdravje Slovencev izboljšuje. Ker pri opravljanju svojega poklica sedi na dveh stolih – dela kot koncesionar in kot zasebnik, torej deloma v javnem zdravstvu, deloma pa za samoplačnike – opaža, da so tisti, ki za boljše ustno zdravje plačujejo, bolj dosledni v tej skrbi.
Navsezadnje se s samoplačništvom sreča vsak prebivalec Slovenije, kajti edini zavarovalniški plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje, praviloma ne plača storitev implantologije; izjema so le nekateri najtežji bolniki z rakom ali obsežnimi poškodbami ustne votline in obraza. »Na splošno pa velja, da je samoplačništvo pri nas edina pot do implantoloških storitev. Tudi najbogatejše države implantologije ne ponujajo v okviru obveznih zavarovanj. Toda monopol zavarovalnice tepe celotno slovensko zdravstvo. Nimamo možnosti dodatnih zavarovalniških paketov, s katerimi bi si ljudje lahko sami izbrali obseg zobozdravstvenega zdravljenja, ki bi si ga želeli v prihodnje privoščiti. Tako to velja tudi za implantologijo,« opozarja.
Kot v športu
Sicer pa Matija Gorjanc o svoji profesiji, kirurgiji, pravi, da je ta v veliki meri fizična, rokodelska dejavnost. »Kirurškega dela implantologije se naučiš z delom na drugih kirurških področjih, na primer z zdravljenjem poškodb, odstranjevanjem zob, z operativnim zdravljenjem vnetnih procesov. Vsaka operacija je učiteljica, kopičenje izkušenj mora biti dolgoletno in stalno, kajti tako kirurški kot protetični del implantologije zahtevata kontinuiteto in dovolj velik obulus dela. Če nekdo naredi en implantat na mesec, se te 'obrti' nikoli ne bo naučil. Raznovrstni tečaji sicer res številnim 'implantologom' omogočijo, da si v pisarni obesijo certifikat – a ta specialnost uradno sploh ne obstaja, to je zgolj skovanka, ustvarjena z marketinškim ciljem, implantologije pa te ne nauči. Šele dolgotrajni vsakodnevni trening pokaže, ali in koliko nekdo nekaj v resnici obvlada. Kot v športu. Le trdo delo človeka pripelje do nadpovprečnih rezultatov, ne more pa nekdo postati vrhunski športnik le s študijem na fakulteti za šport.«
