»Počutim se slabo, ker se slabo počutim«

»Depresija je že dosegla razsežnost epidemije, naraščala pa bo še do leta 2020 ali celo 2030. Prizadene lahko tretjino ljudi. Znanstvene raziskave namreč kažejo, da ima kar tretjina ljudi prirojeno ali zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost k razvoju depresije,« razloži psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.

Za razumevanje duševnih bolezni je pomembna razlaga, kaj sploh je duševno zdravje, zato velja ponoviti opredelitev Svetovne zdravstvene organizacije WHO: »Duševno zdravje je stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost.«

Hkrati je WHO že pred dvema desetletjema napovedala, da bo depresija do leta 2020 postala drugi najpogostejši vzrok bolezni v razvitem svetu. Sodeč po najnovejših podatkih, objavljenih v slovenskem Zdravstvenem vestniku, pa se depresija v resni obliki pojavlja pri 13 odstotkih odrasle populacije, in sicer pri 9 odstotkih moških in 17 odstotkih žensk v EU.

Koliko ljudi v Sloveniji zboli za depresijo ali drugo duševno boleznijo, ni mogoče natančno povedati, ker veliko obolelih sploh ne poišče strokovne pomoči, zato podatki ne kažejo natančne slike. Kdaj pa se oboleli kljub bojazni, da jih bo okolica označila za »zmešane«, zatečejo po strokovno pomoč in kako poteka zdravljenje, je pojasnila specialistka psihiatrije dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Pritrdila je, da v njeno ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana prihaja na zdravljenje bistveno več žensk kot moških.

Zakaj je med pacienti več žensk?

Zelo dolgo je veljalo prepričanje, da so depresivne predvsem ženske, moški pa so, če se malce pošalim, upravičeno slabe volje. To pomeni, da je bil pomanjkljivo zastavljen koncept depresije že na začetku, v času Freuda in njegove študije melanholije. Še danes je v knjigah opisana klinična slika depresije, ki je značilna predvsem za ženske, moški, mladostniki in starostniki pa imajo nekoliko drugačne simptome.

Res je, da ženske prej poiščejo pomoč, zato imamo tudi v naši ambulanti več žensk. Moški zdravijo svojo depresijo pogosto kar sami z alkoholom, s tekmovalnimi športi ali pa z obojim.

Amiši so edina skupnost, ki ima enak odstotek depresije med moškimi in ženskami, res pa je, da amiši ne uživajo alkohola. V zahodni civilizaciji moški zdravijo depresijo z alkoholom, zato nimamo pravilne slike.

Kakšna oblika duševne bolezni je depresija?

Depresivno stanje lahko primerjamo z ledeno dobo. Človek je, denimo, v času male ledene dobe lažje prenesel mraz in pomanjkanje, če je počival in hranil moči za kratko poletje, ko je moral poskrbeti za svoj obstoj. Podobno stanje mirovanja nastopi pri depresivnem človeku. Ko se znajde v neugodnih okoliščinah, se v možganih aktivira njegov program mirovanja – lahko se potuhne, naredi se majhnega, tihega in nepomembnega. Tako si poveča možnost preživetja.

Depresija je v bistvu umik, je stanje, ko človek varčuje z energijo in skuša vzbuditi čim manj pozornosti. Program za depresijo je v naših možganih pravzaprav koristen. Ledeno dobo si danes malo težje predstavljamo, lahko pa si predstavljamo, da je na cesto pred nami padlo nekaj velikih skal, avto smo dali v prosti tek, čakamo, da bo nevarnost mimo in da bomo lahko hitro peljali naprej.

Kdaj pa se depresija iz mehanizma obrambe v nevarnih okoliščinah razvije v bolezensko stanje?

Zdrs v »prosti tek« in čakanje sta normalna in zdrava reakcija, ko se človeku dogaja nekaj hudega. Če pa vztraja v »prostem teku«, čaka na nič in zraven trpi, ker ne najde več izhoda, potem je to depresija, ki jo je nujno treba zdraviti.

Vsako stanje žalosti ali nezadovoljstva še ni depresija. Če nekdo žaluje zaradi smrti bližnjega, to ni bolezen.

Kadar smo nerazpoloženi, pogosto rečemo, da smo depresivni.

Nadvse privlačno je pričakovanje, da se bomo ves čas dobro počutili, vendar to ni mogoče. Če je nekdo malo tesnoben zaradi preizkušnje ali takrat, ko pričakuje nekaj izjemnega, zraven pa ga je strah, je to povsem razumljivo in normalno duševno stanje. Pri razumevanju svoje duševnosti smo žal popolnoma nepismeni.

Če je nekdo samo slabe volje in si ob tem še govori »počutim se slabo zato, ker se slabo počutim«, lahko pade v past. Dela namreč na tem, da bo depresijo dobil. To je huda past. Če je depresiven, ga je treba zdraviti.

Različni vzroki sprožijo razvoj depresije. Kateri so lahko?

Razmere, ko nam govorijo, da vse zmoremo in da imamo do vsega pravico, nato pa ugotovimo, da ni čisto tako in da nas življenje omejuje, povzročajo veliko frustracijo. Neskladje med govorjenim in dejanskim stanjem lahko povzroči hudo duševno stisko, zato se marsikdo znajde v depresiji.

Vzrok za razvoj duševne motnje je lahko tudi v postavljanju meja. Veliko ljudi pade v depresijo zaradi neznanja, kako sebi in drugim postavljati meje. Sebe ženejo v skrajnost – ali pa se do skrajnosti razdajajo.

Prav tako lahko vzrok tiči v domačih razmerah – v času, ko bi se človek lahko sprostil in se regeneriral, ima težave doma.

Pogost sprožilec depresije je verjetno tudi izguba službe.

Izguba zaposlitve ni edini vzrok, povezan s službo. Nekateri delodajalci odkrito priznavajo, da imajo najrajši delavce z majhnimi otroki in dolgovi, ker takšni sprejmejo vse pogoje. Vse to pa lahko načne duševno zdravje delavcev. Vzrok za depresijo so lahko tudi nekateri družbeni vzorci, ko se kupuje in prodaja samo zunanji blišč ljudi. Ker je pomembna fasada in to, kako jo prodati, postajajo odnosi zelo površni, neskladje med zunanjostjo in notranjostjo človeka pa preveliko.

Kako se vede depresiven bolnik?

Veliko znamenj v njegovem vedenju pokaže na bolezen. Postane neaktiven, poležava v postelji tudi podnevi, je črnogled in nedružaben. Je žalosten in ne najde nobenega veselja v dejavnostih. Tudi razdražljivost je lahko znamenje depresije, predvsem pri mladostnikih, moških in starejših. Taki ljudje so redkobesedni ali zajedljivi. Nekateri iščejo sprostitev v nevarnem početju, kot je nevarna vožnja z avtom, drugi se zatečejo v alkohol in druge opojne substance. Študije potrjujejo, da bo človek, če si v depresiji pomaga z alkoholom, po njem posegel tudi pozneje, ko ne bo več depresiven. Njegovi možgani so si namreč zapomnili, da mu je alkohol pomagal.

Kako globoko se razvije bolezen, preden bolnik potrka na vrata psihiatrične ambulante?

Prva epizoda depresije je ponavadi tako blaga, da ljudje niti ne vedo, kaj se dogaja z njimi. Kupijo si zeliščne pripravke, nekateri homeopatska zdravila ali vitamine. Uživanje maščobnih kislin omega-3 tudi sama priporočam pacientom – koristne učinke so namreč potrdile študije. Depresivnim bolnikom prav tako pomaga kava, ker kofein prebuja.

K nam napotijo paciente tudi splošni zdravniki, večinoma takrat, ko predpisano zdravilo ni imelo zadostnega učinka. Prav tako nam pošljejo zapletene primere, ko ima bolnik razen depresije še druge bolezni.

Kakšen je učinek antidepresivov?

Pri depresijah in tudi anksioznih motnjah z antidepresivi spodbujamo delovanje določenih delov možganov, ki so v »prostem teku«, in umirjamo preveč aktiven del možganov. To dosežemo z moduliranjem aktivnosti posameznih skupin živčnih celic.

Antidepresive bi lahko imenovali spodbujevalci nevtrotransmiterskih sistemov. Ta zdravila, če se izrazim s prispodobo, omogočijo depresivnemu bolniku, da spravi avto postopno v pogon – najprej v prvo prestavo, nato v drugo in tretjo, dokler ne pelje tako kot prej. Res pa je, da ves čas zdravljenja obstaja nevarnost, da avto spet preide v prosti tek oziroma da se depresija ponovi.

So zdravila proti depresiji varna?

Antidepresivi so med najvarnejšimi in najbolj učinkovitimi zdravili, niso pa vsemogočni. Realno moramo oceniti, kaj lahko pričakujemo od zdravil in česa ne.

Z uživanjem antidepresivov je povezanih tudi veliko strahov. Nekateri so prepričani, da bodo od teh zdravil postali odvisni, drugim vzbujajo občutek, da jemanje antidepresivov dokazuje, da so izgubili zdrav razum. Strah jih je, da jim bo zapis v zdravstveni kartoteki škodil v službi. Te bojazni so pretirane. Res pa je, da v nekaterih poklicih ljudje ne smejo jemati antidepresivov, denimo poklicni voznik in pilot jih ne smeta.

Kako pa potem zdravite takšne bolnike?

Gibanje je edina metoda, ki lahko nadomesti zdravila. Enak učinek na možgane kot antidepresiv ima 12.000 korakov vsak dan. Z gibanjem namreč aktiviramo možgane.

Terapija z 12.000 koraki se seveda ne začne takoj v polnem odmerku. Odmerek se postopno povečuje, tako kot zdravila. Bolnik se ponavadi zdravi že nekaj časa, da potem zmore pohod na primer na Šmarno goro vsak dan.

Je izbira zdravila odvisna od bolnikovih drugih bolezni?

Ko izbiramo antidepresiv za posameznika, ga izberemo po profilu neželenih učinkov. Če ima nekdo visoko telesno težo, mu ne bomo dali antidepresiva, ki povečuje apetit. Če je nekdo zaspan čez dan, zvečer pa ne more zaspati, mu predpišemo antidepresiv, ki ga zvečer uspava.

V prvem mesecu terapije spremljamo, kako bolnik prenaša zdravilo in ali zdravilo deluje, nato pa nadaljujemo zdravljenje.

Kakšni pa so stranski učinki antidepresivov?

Stranskih učinkov je veliko, so neprijetni, niso pa nevarni. Za nekatere vemo, da bodo minili. Stranski učinki so lahko glavobol, slabost, driska, povečan apetit in pri ženskah manjša učinkovitost oralnih kontracepcijskih sredstev.

Če po enem mesecu zdravljenja ugotovimo, da ima predpisano zdravilo preveč neugodnih in neželenih učinkov, ga zamenjamo. Če ima nekdo glavobole, mu predpišemo zdravilo iz druge skupine, ki ne povzroča glavobola. Vedno tehtamo med potencialno koristjo in potencialnimi neželenimi učinki antidepresiva. Prizadevamo si za koristi, ki naj bodo večje od škode in nelagodja, kar je osnova varne in učinkovite klinične farmakoterapije.

Nezaupanje do antidepresivov izvira tudi iz domneve, da pri pacientih vzbujajo samomorilska nagnjenja.

Največja kritika antidepresivov je, da povečujejo suicidalnost. Takšna kritična mnenja o antidepresivih so umestna. Ko začnejo antidepresivi delovati, najprej izboljšajo motorični del. Stanje lahko spet primerjamo z vožnjo: avto lahko gre iz prostega teka v prestavo in bo peljal, čeprav voznik še ni čisto prepričan, kam želi in ali sploh kam želi. Primerjava ponazarja, da se sicer popravi telesni del, v glavi pa še vedno brnijo zoprne misli, in nekdo, ki je bil že prej suicidalno zelo ogrožen, je dejansko krajši čas ogrožen bolj, ker dobi moč, da izvede tisto, o čemer je že prej razmišljal. Celo bolniki se včasih pritožijo, da jim v glavi kar bobnijo neugodne misli, med njimi so lahko tudi misli na samomor. Zaradi tega antidepresivi ne bodo nikoli v prosti prodaji.

Po kolikšnem času zdravljenja izginejo simptomi depresije?

Če gre vse po pričakovanjih, simptomi izginejo po štirih do osmih tednih, toda zdravljenje se mora nadaljevati. Ponavadi traja dve leti.