Podnebne spremembe: gozd ni vselej naš zaveznik

Gozd od nekdaj velja za dobrino, toda v eni od najbolj aktualnih funkcij, v blaženju posledic podnebnih sprememb, njegova vloga ni takšna, kot smo si jo zamišljali. Kar dve novi študiji, ena objavljena v reviji Science, druga pa v Nature, kažeta, da gozd ni vselej naš zaveznik, ampak se lahko sprevrže celo v sovražnika – kar se že dogaja v Evropi.

A poglejmo najprej njegovo prijateljsko plat. Kot kažejo ugotovitve v članku v reviji Nature, je ta v tropskih območjih še vedno neokrnjena. Še več, kljub izdatnemu krčenju prostranega amazonskega pragozda se pregovorno zelena pljuča našega planeta celo krepijo. V obsežni študiji, ki je zajela kar 1500 gozdnih parcel na 45 območjih pragozda v Južni in Srednji Ameriki, je mednarodna skupina raziskovalcev ugotovila, da nov, mlad gozd, ki zraste na mestu prej izsekanega, vsrka kar enajstkrat več ogljika iz ozračja, kot ga je vsrkal ali pa ga še vsrkava stari gozd.

Ta ugotovitev je kakor olje na ogenj prizadevanja za nova pogozdovanja, ki je bilo do zdaj bolj ali manj v senci precej bolj cenjenega ohranjanja starih gozdov. Veljalo je bolj za izhod v sili, zdaj pa ga rezultati raziskave postavljajo ob bok ohranjanju gozdov. Kažejo namreč, da z zmanjšanjem izsekavanja gozdov res lahko zmanjšamo izgubo ogljika, ki je uskladiščen v teh gozdovih. Toda ko s pogozdovanjem omogočimo rast novega, mladega gozda, omogočimo, da ga ta mladi gozd posrka še veliko več.

Raziskovalci so pod vodstvom dr. Lourensa Poorterja, profesorja funkcionalne ekologije na nizozemski univerzi Wageningen, primerjali obnovitev biomase v mladih, t. i. sekundarnih gozdovih, z biomaso gozdov, starih vsaj nekaj stoletij. V raziskavo so zajeli 45 območij z različno starimi gozdovi, v katerih raste približno 168.000 dreves. Na podlagi dobljenih podatkov so ugotovili, koliko ogljika so sposobni vsrkati ti sekundarni gozdovi. Rezultati so jih presenetili, saj niso pričakovali, da lahko mladi gozdovi vsrkajo toliko ogljika.

»Ugotavljamo, da se to verjetno dogaja zato, ker mlad gozd raste hitro, da bi drevje ujelo kar največ sonca, hranil in vode. To pomeni, da drevesa vsrkajo več ogljika iz ozračja, ki ga potrebujejo za fotosintezo,« v izjavi za tisk pojasnjuje dr. Saara DeWalt, profesorica bioloških znanosti na univerzi Clemson v Južni Karolini in ena od soavtoric objavljenega članka. »Drevesa v starih gozdovih rastejo počasneje, saj imajo zaradi omejenega prostora manj sončne svetlobe in manj hranil.«

Odločilen je dež

Koliko ogljika bo sekundarni gozd sposoben sprejeti, je odvisno predvsem od dežja, so ugotovili raziskovalci.

»Dež se je pokazal za najpomembnejši dejavnik,« v izjavi za javnost poudarja dr. Eben Broadbent, profesor geografije na Univerzi v Alabami. »Kjer je veliko vlage in mokrote, se gozdovi hitreje obnavljajo, na sušnih območjih pa rastejo bistveno bolj počasi.«

A ob spodbudnem spoznanju o veliki zmogljivosti sekundarnih gozdov za vsrkavanje ogljika vendarle ne bi smeli zapostaviti ohranjanja starih gozdov, menijo strokovnjaki. Ti so neprecenljivi v zadrževanju velikih količin ogljika. Ko jih izsekavamo, se ta ogljik znova sprosti in vrne v ozračje. Izsekavanje tropskega gozda, ki sicer velja za največjega vsrkovalca ogljika, zato prispeva kar petino k vsem emisijam ogljika in ima torej znatno vlogo pri spodbujanju podnebnih sprememb.

Trenutno je po oceni dr. Angélice Almeyda Zambrane, prav tako geografinje z Univerze v Alabami in soavtorice članka v reviji Nature, približno polovico tropskega gozda v obliki sekundarnega gozda, polovica pa je starega. V izrabi gozda za blaženje podnebnih sprememb in globalnega segrevanja bi bilo zato pametno nameniti pozornost tako vsrkovalni zmogljivosti sekundarnega gozda kot tudi zadrževalni kapaciteti starega gozda. Zambrana se zato zavzema za dvotirno strategijo.

»Ohranjajmo gozd, kjerkoli se le da, in obenem podpirajmo naravno gozdno obnavljanje,« poziva DeWaltova. »Gozd se ponovno zaraste brez naše pomoči – le ovirati ga ne smemo. Delajmo torej z naravo in ne proti njej!«

Iz zaščitnika v sovražnika

Isti nasvet pa bi glede na ugotovitve študije, objavljene v reviji Science, veljal tudi za Evropo. Tu sicer nimamo tropskega gozda in problema njegovega krčenja, imamo pa še hujše težave: gozd smo si iz zaveznika pri blaženju posledic podnebnih sprememb spremenili v sovražnika. Z napačnim pogozdovanjem oziroma s spodbujanjem napačne vrste gozda smo dosegli, da gozd marsikje segreva lokalno ozračje in v večjem obsegu prispeva tudi h globalnemu segrevanju.

Gozdno bogastvo, na katero smo v Evropi tako ponosni, nam torej pri blaženju podnebnih sprememb ni v tolikšen prid, kot smo bili ali smo še prepričani. Da ni več naš zaveznik v prizadevanju proti čezmernemu segrevanju ozračja, pa smo večinoma sami krivi. Njegov blagodejni zeleni pokrov smo na stari celini dramatično zmanjšali že pred industrijsko revolucijo: med letoma 1750 in 1850 smo gozd iztrebili kar na 190.000 kvadratnih kilometrih. Med samo industrijsko revolucijo pa se je predvsem zaradi izrabljanja premoga požrešnost po lesu nekoliko unesla. Od leta 1850 tako gozdarji v Evropi ugotavljajo ponovno razraščanje gozda.

Konec zelene pomiritve

Do danes se je gozd v Evropi znova razrasel na 386.000 kvadratnih kilometrih in tako zavzema za desetino večje površine kot pred industrijsko revolucijo. Žal pa se ta novi gozd bistveno razlikuje od prejšnjega.

V časih pred industrijsko revolucijo so gozdovi po Evropi večinoma rasli divje, brez bistvenega posega človekove roke, v moderni dobi pa se v njegovo rast, sestavo in obliko tako rekoč povsod vpleta človek. Kar 85 odstotkov današnjega gozda v Evropi je pod velikim človekovim vplivom.

V zadnjih 150 letih gospodarjenja z gozdovi so namreč gozdarji razvili in uvedli znanstvene metode vzdrževanja in obnavljanja gozdov. V želji po dobičku so seveda dali prednost hitreje rastočim vrstam drevja in tistim s komercialno vrednejšim lesom. Te vrste, predvsem jelke in borovci, so tako v Evropi zavzele velike površine in marsikje izpodrinile komercialno manj zanimive listavce.

Pogled na zimzeleni gozd, ki je zavzel velika območja Evrope, nas je večinoma navdal z zadovoljstvom, tudi klimatologe, in sicer predvsem zaradi sposobnosti gozda za vsrkavanje čedalje bolj zloglasnega toplogrednega ogljika iz ozračja. Toda omenjena najnovejša študija je ta pozitivni vpliv gozda na vsaj lokalno podnebje v Evropi postavila pod velik vprašaj.

Namesto hladu segrevanje

Mednarodno sestavljena skupina raziskovalcev je namreč proučila upravljanje gozdov v Evropi v zadnjih 250 letih in ugotovila, da tisti, na katere je vplival človek, posrkajo bistveno manj ogljika kot gozdovi, ki so rasli naravno, brez vmešavanja človeka. Za povrh pa odstranjevanje dreves na organiziran način sprosti v ozračje bistveno več ogljika, uskladiščenega v tem drevju, kot bi se ga sprostilo sicer, če bi odmrla drevesa in drugi ostanki sečnje ostali v gozdu.

In tu še ni konec spreobračanja gozdov iz zaveznikov proti vplivu podnebnih sprememb v njihove pospeševalce. Biologi so ugotovili, da izpodrivanje listnatih gozdov z igličastimi močno vpliva na tako imenovani albedo – količino sončnega sevanja, ki se s površine Zemlje odbije nazaj v vesolje. Igličasto drevje s temnimi iglicami ga odbije bistveno manj kakor listnati gozdovi.

»Dobro upravljani gozdovi danes skladiščijo bistveno manj ogljika, kot so ga skladiščili njihovi predhodniki leta 1750,« navaja dr. Kim Naudts, ki je izvedla raziskavo v okviru Laboratorija za podnebne znanosti in okolje v Gif-sur-Yvette v Franciji. »Samo zaradi zamenjave listnatih gozdov z iglastimi se je Evropa segrela za skoraj 0,12 stopinje Celzija.«

Tolikšen dvig temperature se nam resda lahko zdi neznaten, toda raziskovalci so izračunali, da ustreza kar šestim odstotkom globalnega segrevanja na račun izgorevanja fosilnih goriv. V tej luči pa ta količina nikakor ni več zanemarljiva; še več, upoštevaje načrte o pogozdovanju kot pomembnem ukrepu za blaženje vplivov podnebnih sprememb, ki jih snujejo številne evropske in druge vlade, pa je sploh pomembna. Na Kitajskem, na primer, nameravajo ustvariti »veliki zeleni zid« dreves, ki bo zavzel kar 400 milijonov hektarov. Ob teh najnovejših ugotovitvah seveda ne bo vseeno, kakšno drevje bo pokrivalo to površino.

Skratka, rezultati raziskave kažejo, da bi pogozdovanje marsikje v Evropi utegnilo namesto ohladitve sprožiti emisije toplogrednega ogljika, še zlasti če bo novi gozd večinoma igličast.

»Upanja, da bomo ublažili vplive podnebnih sprememb, ne bi smeli graditi na gozdovih,« poudarja Naudtsova. Vsekakor pa bi bilo koristno, da bi posekane iglavce nadomestili z vrstami širokolistnega drevja. Tudi v Sloveniji, kjer v nasprotju s prepričanjem sicer ne prevladuje igličasti gozd, ampak še vedno mešani in listnati. Toda za Pokljuko, našo gozdno meko, kjer se danes pogled sprehaja od smreke do smreke, arheološki in zgodovinski podatki, pa tudi pelodne analize kažejo, da jo je nekdaj poraščal večinoma listnati – bukov gozd.