Postvencija v akciji – za tiste, ki ostanejo

Med knjigami Mednarodni priročnik za pomoč žalujočim zaradi samomora bližnjega

tor, 25.07.2017, 11:00

Samomor ni le individualno dejanje obupanega posameznika, ampak vedno vpliva tudi na druge, njemu bližnje osebe ter na okolico, v uvodu poudarjajo uredniki obsežnega zbornika razprav z naslovom Postvention in Action: The International Handbook of Suicide Bereavement Support (Postvencija v akciji: Mednarodni priročnik za pomoč žalujočim zaradi samomora).

Priročnik je pred kratkim izšel pri Hogrefe, vodilni evropski založbi za psihologijo, psihiatrijo in duševno zdravje. Delo, ki vsebuje razprave 94 strokovnjakov z vsega sveta, predstavlja raziskave in vrste psihološke podpore ljudem, ki so izgubili bližnjo osebo zaradi samomora.

V procesu žalovanja pogosto doživljajo občutke zapuščenosti, zavrženosti, krivde, sramu, jeze in stigmatiziranosti. Borijo se s težkimi mislimi, dvomi in mučnimi vprašanji, kot denimo, »zakaj se je to zgodilo« in »če bi storil to oziroma tega ne bi storil, se to ne bi zgodilo«, kar vse lahko vodi v depresijo, neredko pa se razvije tudi posttravmatska stresna motnja.

Zbornik z več kot 400 stranmi so uredili Karl Andriessen in Karolina Krysinska z avstralske Univerze Novi Južni Wales v Sydneyju ter slovenska suicidologinja Onja T. Grad, vodja Službe za preprečevanje samomora na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Avtorji so priročnik posvetili ameriškemu psihologu prof. Normanu L. Farberowu (1918–2015), pionirju sodobne suicidologije in soustanovitelju znanega Centra za preprečevanje samomora v Los Angelesu, kjer so postavili temelje raziskovalnega in praktičnega dela na področju suicidologije.

Številni avtorji so se pri prof. Farberowu izpopolnjevali, med njimi tudi prof. dr. Onja T. Grad, ki je leta 1980 ustanovila prvo slovensko telefonsko krizno linijo Klic v duševni stiski, leta 1989 pa je v sodelovanju s klinično psihologinjo Anko Zavasnik sestavila tudi prvo skupino za psihološko podporo ljudem, ki so izgubili bližnjo osebo zaradi samomora. S tem sta postavili temelje Ambulante za žalujoče, ki že dvajset let deluje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Medtem ko je bila sredi 20. stoletja suicidologija mlada veda in ni bilo niti podpore za ljudi, ki so žalovali zaradi samomora bližnje osebe, niti ni bilo takih raziskav, ima strokovna podpora ljudem, ki so izgubili bližnjo osebo zaradi samomora, dva cilja. Najprej pospešitev okrevanja po samomoru bližnjega in hkrati preprečevanje razvoja duševnih in drugih zdravstvenih težav pri žalujočih.

Smernice Svetovne zdravstvene organizacije

V zadnjih desetletjih so številne države po svetu razvile različne vrste pomoči osebam, ki so zaradi samomora izgubili bližnjega, leta 2004 pa je tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pomoč žalujočim opredelila kot pomembno strategijo za preprečevanje samomora ter priporočila, naj nacionalne smernice za preprečevanje samomora vključujejo podporo žalujočim. Izraz postvencija je pred 50 leti prvi uporabil suicidolog Edwin Shneidman, soustanovitelj Centra za preprečevanje samomora v Los Angelesu, in ga opredelil kot pomoč osebam, ki jih je prizadel samomor bližnjega.

Knjiga, ki je sistematično razdeljena na štiri dele oziroma 47 poglavij ter opremljena z natančnim imenskim kazalom, predstavlja v uvodu poglobljen in celovit pregled spoznanj o procesih žalovanja. Drugi in tretji del podrobno obravnavata načine podpore žalujočim, ki so zaradi samomora izgubili bližnjo osebo. Zaključni del pa predstavlja različne vrste pomoči v 23 državah, tako v Severni Ameriki in v zahodno-evropskih državah, kjer je postvencija najbolj razvita, kot tudi v več državah Južne Amerike, Azije in Afrike, kjer se spopadajo z velikim pomanjkanjem takih strokovno vodenih dejavnosti.

V zborniku sodeluje tudi več slovenskih avtoric. Onja T. Grad in Marta Treven, sodelavka Slovenskega združenja za preprečevanje samomora, v sodelovanju s Karolino Krysinsko, obravnavata vpliv spola na žalovanje zaradi samomora bližnjega. Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora na Univerzi na Primorskem, predstavlja model reintegracije prizadetih oseb po samomoru bližnjega. V nadaljevanju Onja T. Grad in Marta Treven s sodelavci razpravljata o vplivu samomora klienta oziroma pacienta na psihiatre, klinične psihologe, družinske zdravnike, medicinske sestre in druge strokovnjake, ki so to osebo obravnavali.

Posebno zanimivo je tudi poglavje, v katerem Onja T. Grad, Vita Poštuvan, Anka Zavasnik, Nada Wolf, sodelavka Slovenskega društva Hospic v Mariboru in Polona Ozbič, sodelavka Slovenskega združenja za preprečevanje samomora, podrobno predstavljajo razvoj različnih strategij in oblik psihološke podpore ljudem, ki so izgubili bližnjo osebo zaradi samomora ter s tem povezano znanstveno-raziskovalno delo v Sloveniji. Razprave v vseh štirih delih odlikuje prepletanje teoretičnega znanja s praktičnimi primeri, razumevanje pa olajšujejo številne preglednice in slikovne ponazoritve. Obsežen mednarodni priročnik Postvencija v akciji pojasnjuje najpomembnejše pojme in miselne tokove na področju raziskovanja in psihološke podpore ljudem, ki so zaradi samomora izgubili bližnjo osebo, in bo nepogrešljiv vir znanja in informacij za znanstvenike, ki proučujejo samomor, ter dragocen pripomoček vsem, ki sodelujejo v različnih dejavnostih, katerih cilj je preprečevanje samomora.

Prijavi sovražni govor