Prerod metalurgije v industriji in znanosti

Renesansa metalurgije v Evropi je spodbudila slovensko kovinsko industrijo, inštitut in metalurško fakulteto k pripravi Strategije razvoja metalurgije v Sloveniji 2015–2025. Panoga s 40.000 evri dodane vrednosti na zaposlenega in 80-odstotnim izvozom proizvodnje si prizadeva za umestitev v vse strateške dokumente, tako industrijske kot pametne specializacije.


Dr. Matjaž Godec, direktor Inštituta za kovinske materiale in tehnologije (IMT), poudarja, da so se v zadnjih letih povezali vsi trije kraki trikotnika, in sicer IMT, Naravoslovnotehniška fakulteta z oddelkom za materiale in metalurgijo ter podjetja kovinske in predelovalne industrije. Njihov skupni cilj je umestitev metalurgije v slovensko gospodarstvo kot ene ključnih strateških panog.

To sporočilo so v začetku aprila posredovali tudi gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku, ko so mu predstavili panožno strategijo in trende v Evropi. Najbolj izstopajoča v EU je težnja po ponovni industrializaciji, pri kateri ima metalurgija nosilno vlogo. Je namreč eden najmočnejših tehnoloških sektorjev z 11-odstotnim deležem v celotnem BDP in ima velik razvojni potencial.

Zakaj si prav kovinska industrija v Sloveniji zasluži pomembnejše mesto v gospodarstvu, kot ga ima zdaj?

Slovenska metalurgija je močna in ima velik potencial za rast. V 2913 družbah proizvodnje kovin, predelave in livarstva je zaposlenih 65.000 ljudi, dodana vrednost na zaposlenega pa je 40.000 evrov, kar je približno 10.000 evrov več od slovenskega povprečja. Podjetja te panoge so leta 2013 ustvarila okoli 9 milijard evrov prometa, kar je skoraj 23 odstotkov BDP.

Analizirali smo izvoz, donosnost in druge kazalce uspešnosti 14 najbolj značilnih metalurških podjetij, kot so Metal Ravne, Acroni Jesenice, Štore Steel, Impol, Talum, Kolektor, TPV, Unior, LTH Casting, TAB in še nekatera. Vsa so izrazito usmerjena v izvoz, poslujejo z dobičkom in imajo velik potencial za razvoj. Panoga napoveduje tudi precejšnje dodatno zaposlovanje in vlaganja v nove proizvode. Naši podatki potrjujejo, da je Slovenija industrijska država z močno tradicionalno industrijo in znanjem. Oboje skupaj je naš velik potencial.

S kakšno metodo pa si je metalurgija v EU izborila večji vpliv?

Ker se je Evropa začela v zadnjih letih reindustrializirati, vzrok za ta proces pa je bojazen, da bi se metalurgija preselila v druge dele sveta, denimo na Kitajsko, je evropska komisija sprejela program Metallurgy Europe. Sporočilo tega dokumenta je, da je industriji treba dodeliti osrednje mesto, če hoče Evropa obdržati vlogo vodilne v svetu na področju gospodarskega razvoja.

V ospredje se prebija spoznanje o nujnem večjem pomenu lastne industrije, ki je povezano tudi z ohranjanjem znanja. V programu Metallurgy Europe so namreč zajeti vsi veliki evropski proizvajalci, kot so Airbus Group, Siemens, Arcelor Mittal, BMW, Daimler, Tata Steel. Renesančni program Metallurgy Europe je vreden milijardo evrov, potrdila pa ga je Evropska znanstvena fundacija. Podprle so ga že skoraj vse evropske države – razen Slovenije. Zakaj se je s podporo zataknilo, ne vemo. Zagotovo pa je dokument zaradi razpisov za evropske projekte iz programa Obzorje 2020 pomemben tudi za nas raziskovalce.

V strategiji razvoja metalurgije ste predstavili gospodarski potencial kovinske industrije. Kako je ta dokument nastal?

Strategijo razvoja metalurgije v Sloveniji za obdobje od leta 2015 do 2025 smo pripravljali s fakulteto in podjetji. Naše skupno mnenje je, da če neki sektor doseže več kot 80 odstotkov izvoza, potem to pomeni, da je globalno priznan partner in da je vanj smiselno vlagati. Tudi zato, ker konkurenca po svetu hitro napreduje. Kitajci ponujajo že skoraj enako kvalitetno jeklo kot naša industrija, zato je nujno, da vlagamo v nove, kompleksnejše produkte z višjo dodano vrednostjo, ali pa da razvijamo nova, visokozmogljiva jekla. Uspešna domača industrija brez stalnih vlaganj morda čez nekaj let ne bo več tako uspešna, kot je danes.

Zakaj je pomen metalurgije prezrt?

Ker je panogo dolgo spremljal negativen prizvok. V 80. in 90. letih je veljala za energijsko potratno, umazano in za okolje škodljivo industrijo, kar pa danes ne velja več. Zato se je tudi naš metalurški inštitut preimenoval v inštitut za kovinske materiale in tehnologije.

Je kovinska industrija še danes na slabem glasu zaradi onesnaževanja okolja?

Metalurgija v Sloveniji ni več ekološko sporna. Še vedno porabi veliko energije, toda bolje je, da jo porabimo doma za proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo, kot da bi jo samo prodajali kupcem v tujino.

V zadnjih desetih letih so podjetja sanirala sporne točke proizvodnje, tako da je danes ta panoga prijazna do okolja. Deluje po načelih zaprtega kroga šestih r-jev: recovery (okrevanje), recyclying (recikliranje), redesign (ponovno oblikovanje), reduce (zmanjšanje), remanufacture (ponovna proizvodnja) in reuse (ponovna uporaba). Gre za trajnostno proizvodnjo, kjer ni več odpadkov ali pa se ti ponovno uporabijo. Ta tip proizvodnje raste eksponentno, zato ima metalurgija dobre pogoje za hiter razvoj.

Kaj pa kakovost izdelkov? Je boljša od konkurence?

Prednost Slovenije je prav visoka kakovost izdelkov. Naše jeklarne in drugi kovinski proizvajalci so nišni. Štore Steel na primer je tipični nišni proizvajalec z izdelavo visokotrdnostnega vzmetnega jekla, ki smo jim ga pomagali razviti na našem inštitutu. Vsak četrti ali peti kamion na svetu ima njihovo vzmetno jeklo. Metal Ravne pa je nišni proizvajalec visokokakovostnega orodnega jekla. Zdaj se počasi premika v nikljeve superzlitine in s tem v izdelke za energetiko ter tudi letalsko industrijo.

Strategija pametne specializacije, ki jo država pripravlja že vsaj dve leti, še ni končana. Kaj pričakujete od nje?

Pričakujem, da bodo v dokumentu določena prednostna področja, v katera se bo vlagalo, zato da bi državo čim prej potegnili iz krize. Če pogledamo tako imenovano drugo verzijo pametne specializacije, ki je javno dostopen dokument, je bila narejena na temelju sedmih kazalcev: upoštevali so indeks dodane vrednosti, število zaposlenih, dodano vrednost na zaposlenega, čiste prihodke od prodaje, čiste prihodke od prodaje na tujem in izvoz v odstotkih. Na tej podlagi so izstopale nekatere panoge, med najvišje uvrščenimi je proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov. Skrbi pa nas, da bodo vlaganja glede na sprejeto strategijo pametne specializacije bolj usmerjena v tiste panoge, ki nimajo tako velikega potenciala in pomena za Slovenijo, kot ga ima metalurgija. Zato tudi opozarjamo na pomen panoge.

Lahko na inštitutu sledite potrebam kovinske industrije z raziskavami novih materialov in zlitin?

Naši industrijski partnerji se na srečo ne pritožujejo nad nami kot v nekaterih drugih panogah, kjer raziskovalcem očitajo, da nekaj raziskujejo, ne znajo pa dosežkov prenesti v industrijo. Mi imamo dobre sogovornike v raziskovalcih, ki so zaposleni v industriji, denimo v Metalu, Acroniju, Štorah Steelu, Impolu in Talumu. Nekaj problemov imamo pri sebi na inštitutu, ker je glede na povpraševanje iz industrije premalo raziskovalcev, ki lahko suvereno podpirajo kovinsko industrijo z aplikativnimi raziskavami. Drugi imajo bolj specifična znanja z drugih področij, kot so nanotehnologije, biokompatibilni materiali, strukturiranje površin in podobno, ki pa z diverzificiranim znanjem predstavljajo podporo metalurško usmerjenim raziskovalcem. Zato zdaj intenzivno spreminjamo kadrovsko sliko na inštitutu.

Zakaj ste se na inštitutu usmerili v druge raziskave, take, ki niso namenjene kovinski industriji?

Z drugimi raziskavami smo se ukvarjali zato, ker država ni imela posluha za aplikativne raziskave s področja metalurgije, kar velja še danes. Drugi razlog pa je, da na razpisih za projekte s področja kovinskih materialov, tudi tistih, ki jih objavlja ARRS, tekmujemo z drugimi inštituti. Kovinski materiali so namreč zelo širok pojem, zato so naši tekmeci tudi velike raziskovalne ekipe na Institutu Jožef Stefan. Pri prijavi projektov je trenutno eno ključnih meril znanstvena odličnost raziskovalcev, kjer imajo velike raziskovalne skupine z večjim številom točk in boljšimi referencami očitno prednost.

Rezultati prenosa znanja v industrijo, ki jih imajo nekateri naši raziskovalci, se prevečkrat izgubijo pri upoštevanju referenc za projekte. Prav zato se je vavčerski način financiranja izkazal za uspešnega, saj se je s tem izkoristila sinergija med industrijo in raziskovalnimi institucijami. To je dobra praksa, ki je bila prenesena iz Evrope.

Zadnja leta so dobro opremljeni tudi razvojni oddelki v industriji. Je njihova oprema že boljša od vaše?

Res je, nekateri naši industrijski partnerji so že skoraj bolje opremljeni kot mi. A naša prednost je še vedno v tem, da imamo več temeljnega znanja kot raziskovalci v industriji, tudi več časa, da se bolj poglobimo v probleme, toda če nimamo boljšega mikroskopa, kot ga ima industrija, je težko razvijati sodelovanje med inštitutom in industrijo. To je težava, ki jo še posebej izrazito zaznavamo v zadnjem času, ko država ne omogoča več sofinanciranja raziskovalne opreme.