Tiskane izdaje
Kozmetika je, vsaj zdi se tako, nepogrešljiva. Osebna higiena in z njo povezana uporaba snovi, ki posamezniku pomagajo k lepšemu videzu in omamnejšim vonjavam, s tem pa tudi k boljšemu počutju v družbi, je že dolgo del abecede človekovega živetja in pomemben v interakcijah z drugimi ljudmi. Industrija, ki se je razvila na tej podlagi, je zelo močna, ponudba posledično široka. Kompleksne zmesi kemikalij v negovalnih in lepotilnih izdelkih pa, žal, ne omogočajo le ugodja in dobrega počutja, ampak povzročijo tudi resno škodo.
Samo na majhnem slovenskem trgu na prodajnih policah najdemo več deset tisoč tovrstnih snovi – pretežno kemičnih, v zadnjem času vse več naravnih. A kljub temu je kozmetika še vedno med najbolj razširjenimi kemičnimi izdelki, ki jih potrošniki ne uporabljajo le občasno, ampak redno, iz dneva v dan, pravzaprav vse življenje v odrasli dobi.
Mag. Alojz Grabner, direktor republiškega urada za kemikalije, ki deluje v sklopu ministrstva za zdravje, poudarja, da ti izdelki lahko tudi pri običajni, pravilni uporabi povzročijo stranske oziroma neželene učinke. Te je mogoče prepoznati po srbeči ali pordeli koži, izpuščajih, ki se pojavijo po nanosu kozmetičnega pripravka, tudi po razdraženi sluznici in solzečih se očeh.
»V takih primerih je ukrepanje zelo preprosto; uporabnik mora bodisi natančno prebrati navodilo za uporabo kozmetičnega izdelka in to pravilo dosledno upoštevati – ali pa izdelek zamenjati z drugim, ki ne vsebuje enakih dražečih sestavin. Včasih, kadar so neželeni učinki hudi, ne le blagi ali zmerni, je, seveda, treba tudi na posvet k osebnemu zdravniku. Urad za kemikalije in zdravstveni inšpektorat pri takšnih zapletih ne posredujeta. Drugače pa je, kadar kozmetični izdelek povzroči resen neželen učinek – začasno ali stalno funkcionalno nezmožnost, invalidnost, hospitalizacijo, prirojeno nepravilnost, neposredno bistveno tveganje ali smrt. K sreči so takšni primeri redki. Vendar obstajajo.«
Alojz Grabner, direktor Urada RS za kemikalije v Ljubljani. Foto: Leon Vidic
(Vz)postavljanje
Na ravni EU je zato poskrbljeno za zagotavljanje varnosti tudi na tem področju. Kako daleč smo s tem v Sloveniji?
»Uredbo o kozmetičnih izdelkih smo v Sloveniji sicer sprejeli že leta 2009, a smo potem tudi v EU potrebovali kar veliko časa, da smo področje spremljanja in obravnave resnih neželenih učinkov uredili tako vsebinsko kot strokovno. Uredba, katere uresničevanje je v praksi še vedno precej raznovrstno, torej v tem delu v resnici velja dobra tri leta,« pove Grabner.
V pristojnosti urada je zgolj spremljanje resnih neželenih učinkov, ki pa je vse prej kot preprosto. Komisijo za kozmetične proizvode so sicer že sestavili, vendar ta uradu pomaga zgolj pri reševanju splošnih vprašanj s področja prometa, uporabe in varnosti kozmetičnih proizvodov. Za obravnavo resnih neželenih učinkov morajo pridobiti dovolj širok nabor strokovnjakov s celovitim in usmerjenim znanjem o učinkovanju kemičnih kozmetičnih izdelkov in njihovem vplivu na zdravje.
»Ta povezava nikakor ni le črno-bela, kajti resno neželeno učinkovanje kozmetičnega izdelka lahko nastane tudi v kombinaciji z zdravilom ali, denimo, s kajenjem. Za prepoznavanje teh povezav, ki jih včasih tudi ni, potrebujemo zelo filigransko strokovno znanje. V Franciji, denimo, imajo številne inštitute, ki se ukvarjajo zgolj s kozmetično industrijo, s proučevanjem kakovosti in varnosti kozmetičnih izdelkov. Pri nas pa so se z neželenimi posledicami kozmetike do zdaj srečevali predvsem zdravniki, dermatologi in drugi, ki pa niso podrobneje obravnavali učinkovanja kemikalij, skritih v kozmetiki. Zato je ena od naših prednostnih nalog in želja čimprejšnja okrepitev posebne strokovne skupine, da bo ta lahko delovala res ažurno in verodostojno,« meni direktor urada za kemikalije.
Nadzor nad anomalijami
Varnostno-nadzorni sistem, ki temelji na uredbi o kozmetičnih izdelkih, se torej pravzaprav šele vzpostavlja. A osnovna premisa delovanja kozmetične industrije je jasna: njihovi izdelki morajo biti za potrošnika varni. Pa niso, ne vsi. Zato mora obstajati sistem obveščanja o tovrstnih anomalijah in zdravstvenih posledicah, ki zahteva ovrednotenje resnih neželenih učinkov – pa tudi iskanje in dokazovanje njihove povezanosti s konkretnim proizvodom.
Evropska kozmetična industrija se je odločila za samoregulativni pristop in sprejela smernice za odgovorno oglaševanje in tržno komuniciranje, v katerih je izrecno zapisano, da »oglaševanje in tržno komuniciranje ne smeta izkoriščati lahkovernosti, pomanjkanja znanja ali neizkušenosti potrošnika«. Nasprotno, temeljiti morata na konciznih, verodostojnih, razumljivih in predvsem na nezavajajočih trditvah.
Te smernice so v slovenščino prevedli lani, v okviru sekcije proizvajalcev kozmetike, pralnih in čistilnih sredstev; ta deluje v sklopu gospodarske zbornice oziroma združenja kemijske industrije.
Za povečavo kliknite na fotografijo. Infografika: Delo
Smernice so dodatna spodbuda za dosledno spoštovanje načela poštenih, resničnih in dokazljivih trditev o kozmetičnih proizvodih. Kadar ta zaveza ostane spregledana in poslovna etika prezrta, posledice občuti uporabnik. Nujno je (s)poročanje o tem v sistemu, ki ne povezuje le potrošnikov in pristojnih organov, ampak tudi proizvajalce, uvoznike in distributerje, trgovce ter, seveda, zaposlene v zdravstvu. Na tej ravni mora zaživeti celovita evidenca in izmenjava informacij o resnih neželenih učinkih kozmetike, ki jim morajo, kadar so ti nedvoumno dokazani, slediti tudi konkretni ukrepi.
Urad za kemikalije je odgovoren za obravnavo prijav resnih neželenih učinkov – in kadar je oziroma bi bilo ukrepanje utemeljeno, lahko zahteva tudi umik konkretnega kozmetičnega izdelka iz prodaje. Toda »v Sloveniji do zdaj nismo obravnavali niti enega resnega neželenega učinka kozmetičnih izdelkov, ki so sicer v vsesplošni, zelo široki uporabi,« priznava Alojz Grabner. Kadar bi ali bodo tako anomalijo prepoznali in jo dokazali, bodo podatke o tem morali posredovati v centralni register. Ta deluje na ravni EU, v sklopu direktorata za rast (notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja).
Metode ugotavljanja
Model ocenjevanja vzrokov za nastanek neželenih učinkov pri uporabi kozmetičnih izdelkov ni preprost. Temelji na standardiziranem pristopu, ki ga v Franciji uporabljajo pri večini zdravstvenih izdelkov, na evropski ravni pa ga priporočajo za preverbo kozmetičnih proizvodov. To generično metodo je na zahtevo francoske agencije za varnost zdravstvenih izdelkov pripravila skupina strokovnjakov – cilj tega prijema je omogočiti oceno razmerja med sumljivim kozmetičnim izdelkom in opaženim neželenim učinkom. Metoda zahteva dvojno ovrednotenje – teoretično, s preverjanjem dobljenih rezultatov, in eksperimentalno, z uporabo metode v dejanskih okoliščinah.
Predstavniki republiškega urada za kemikalije so se do zdaj povezali tako s trgovinsko zbornico (smernice za poročanje so podpisali že pred poldrugim letom) kot tudi z zdravniki. Preventiva pa ostaja v rokah, žepih in glavah uporabnikov. »Zavedati se moramo, da kozmetika ni življenjsko pomembna. Zato je te kemikalije treba uporabljati z zdravo mero razuma, upoštevati navodila in opozorila. Pri uradu bi seveda raje videli, če kozmetika ne bi bila v tako splošni uporabi – ker pa je, mora tudi kupec prevzeti odgovornost, se zavedati, da mora vsebino stekleničke, ki jo je kupil, uporabljati po pameti. Navsezadnje se je že ničkolikokrat pokazalo, da povezave med ceno in kakovostjo ni – cenejši kozmetični izdelki niso nujno slabši od dragih, priznanih znamk. Ker pa je na prodajnih policah teh izdelkovzelo veliko, se ne smemo in ne moremo zanašati le na sistem varnosti. Ključna je zdrava presoja posameznika,« je prepričan Grabner.
Primer nano srebra
V široki paleti kozmetike se je torej treba zanesti predvsem na zdravo pamet ter uporabne, izkustvene nasvete – in ne na bleščeče letake in visokodoneče obljube. Naj spomnimo na pred časom (žal je še vedno) zelo popularno trženje izdelkov s koloidnim srebrom, poznanim tudi kot nano srebro, ki so ga uporabljali tako za impregnacijo športnih in vojaških oblačil kot za pohištvo, hladilnike, pralne stroje in igrače – najti pa ga je bilo mogoče tudi v kozmetiki, čistilih in dezinfekcijskih sredstvih za pitno vodo ter pri zdravilih za opekline in nekatera dermatološka obolenja. »Skrb vzbujajoča je spletna prodaja teh izdelkov v povezavi z ljudsko modrostjo, ki se širi po medmrežju in različnih forumih ter povsem nekritično širi informacije o vsemogočnosti tega 'zdravila'. Nekatere mamice so celo priporočale preventivno 'žličko' tega pripravka vsako jutro zjutraj, kot preventivo pred okužbami malčkov v vrtcih,« opozarja sogovornik.
V EU uporaba koloidnega srebra – zaradi pomanjkljive varnosti, kakovosti in učinkovitosti pa tudi zaradi nesprejemljivega razmerja med koristjo in tveganjem – namreč ni dovoljena. Prepoved uporabe velja za zdravila, prehranska dopolnila, igrače in plastične materiale, ki so v stiku z živili. Zakaj?
Znanstveni odbor za porajajoča se in na novo prepoznana tveganja, ki deluje pri evropski komisiji, je prepoved predlagal zaradi dokazano strupenih učinkov pri dolgotrajni uporabi. Ko namreč nano srebro pride v telo – z zaužitjem, skozi kožo ali z dihanjem, ga telo ne more več v celoti izločiti. Posledično je največ nano delcev srebra mogoče najti v vranici, jetrih, ledvicah pa tudi v testisih in možganih. Njihov vpliv na celice še raziskujejo, že dolgo pa je znana posledica dolgotrajne izpostavljenosti koloidnemu srebru: argirija ali argiroza, trajno sivo-modro obarvanje kože, oči ali las. Zastrupitve s srebrom ali srebrovimi spojinami so sicer znane že z začetka 20. stoletja – takrat so se pojavljale pri delavcih v tovarnah, v katerih so predelovali srebro.
