Pri pisanju o znanosti se je treba vživeti v bralca

Znanstveno novinarstvo: preveč zapleteno besedilo bralce odvrne od branja. Vznemirjenost ob Nobelovih nagradah.

pon, 05.02.2018, 11:00

• Znanost v Delu je še vedno edina redna tedenska priloga o znanosti v dnevnem časopisu.
• Strani Znanosti so most med raziskovalci in javnostjo.
• Izziv za znanstvenega novinarja: pisati zanimivo in ohraniti verodostojnost.

Priloga, ki jo berete, se je včasih imenovala Znanje za razvoj in se je prvič na dveh časopisnih straneh pojavila konec septembra 1986; odtlej je v Delu redno vsak teden, zadnjih 30 let na treh do štirih straneh in pod naslovom Znanost. O njenih vsebinah in znanstvenem novinarstvu smo se pogovarjali s pobudnico priloge Silvestro Rogelj Petrič, ki je pred kratkim prejela nagrado komunikatorica znanosti.

Priloga Znanost v Delu izhaja že dvaintrideseto leto in je še vedno edina redna poljudnoznanstvena priloga v dnevnem časopisju. Ste njena pobudnica in prva urednica. Kako je nastala ideja o takšni prilogi?

Povod so bile razmere v osemdesetih letih v tedanji Jugoslaviji in ozračje, ki so ga ustvarjale. Jugoslavija se je takrat znašla v hudi gospodarski krizi, ki ji ni bilo videti izhoda, življenje in ustvarjanje pa so omejevali izredni varčevalni ukrepi, ki so jih ljudje občutili na svoji koži, od omejene dobave električne energije do omejevanja vožnje z avtomobilom in drastičnih omejitev pri dvigu deviznih prihrankov. V takih okoliščinah so se številni v Sloveniji zavedali, da se iz krize lahko izvlečemo samo z bolj inovativnim gospodarstvom, temelječim na visoki tehnologiji in znanju. 

A razmere so bile vse prej kot naklonjene ustvarjanju znanja: ostri omejevalni ukrepi in striktno varčevanje z devizami so takrat omejili ves uvoz in onemogočali odhode v tujino tudi najboljšim znanstvenikom. Ti so ostajali doma in si belili glavo, kako pretihotapiti »tisti delček opreme, ki je dotrajal«, uvoziti pa ga niso smeli. Ta shizofrena situacija je vse bolj nakazovala potrebo po gradnji mostu med znanstveniki in odločevalci, med znanostjo in javnostjo. In v takih razmerah je nastala priloga Znanje za razvoj, prva specializirana priloga za poljudno predstavljanje znanosti in raziskovanja ne le v Sloveniji, pač pa tudi v Jugoslaviji in širšem prostoru.

Ves čas spremljate podeljevanje Nobelovih nagrad in predstavljate Nobelove nagrajence. Kaj vas je pri tem najbolj pritegnilo in kaj najbolj vznemirilo?

Podelitev Nobelovih nagrad je za vse, ki jih zanima znanost, gotovo glavni dogodek leta, najbolj vznemirljivo pa je, da do zadnjega trenutka ni znano, kdo jo bo dobil. Nekoliko se sicer sluti, a le redko se napovedi uresničijo. Takšna izjema se je zgodila lani, ko so nagrado za fiziko pričakovano podelili za zaznavanje gravitacijskih valov. Zato poročanje o Nobelovih nagradah, ko do zadnjega ne veš, kdo jo bo dobil, zahteva od novinarjev dobro poznavanje dogajanja v znanosti po svetu in doma, saj se morajo na razglasitev nagrad hitro odzvati.

Vedeti je treba, kdo se s čim ukvarja, saj praviloma še isto popoldne k svojemu poročilu dodamo še komentar uglednega znanstvenika ali znanstvenice s tega področja. Odkar imamo Delo tudi na spletu, je poročanje o podelitvi Nobelovih nagrad tudi za nas huda tekma s časom – že nekaj minut po razglasitvi novega nobelovca o tem že poročamo tudi v spletnem Delu.

Poljudno predstavljanje strokovnih znanstvenih tem in znanstvenih dosežkov javnosti verjetno ni lahka naloga. Kakšne vrline mora imeti novinar, da vzbudi zanimanje bralcev in poslušalcev pri predstavljanju včasih zelo zapletenih tem?

Predvsem mora znati problematiko, ki je večkrat precej zapletena, poenostaviti, hkrati ohraniti točnost in izluščiti tisto, kar je zanimivo za širši krog bralcev. Vživeti se torej mora v položaj bralca. To pomeni, da mora znati izpustiti vse tiste podrobnosti, ki so za nekoga v znanosti nepogrešljive, a večini bralcev ne povedo veliko. Cilj pisanja poljudnoznanstvenega članka namreč ni, da je objavljen, ampak da ga bralci preberejo.

Znanstveniki so nam hvaležni, ker včasih preveč strokovne teme »prevedemo« v poljuden jezik, pravi Silvestra Rogelj Petrič, komunikatorica znanosti 2017. Foto: Blaž Samec/Delo

Ali znanstveniki razumejo, kako pomembno je prevajanje včasih preveč strokovnih tem v poljuden jezik, da ga razume tudi splošna javnost in so za bralce zanimive?

Večinoma razumejo, a mnogi tega niso sposobni storiti, kar tudi priznavajo. Zato so nam hvaležni, da to storimo mi.

Kje se največkrat pojavijo komunikacijski šumi med znanstveniki in novinarji?

Predvsem pri upoštevanju našega »voznega« reda: nekaj, kar je za dnevni časopis novica danes, prihodnji teden ne bo več novica. In zato bi radi dobili izjavo ali komentar znanstvenika danes, ne pojutrišnjem ali čez 14 dni.

Kakšna je razlika med člankom, ki ga napiše raziskovalec oziroma znanstvenik, in tistim, ki ga napiše novinar?

Po mojih izkušnjah se raziskovalci včasih premalo vživijo v bralce oziroma pozabljajo, kdo so njihovi bralci v časopisu. To niso njihovi kolegi, ampak ljudje, med katerimi jih veliko za neko zadevo prvič sliši. Tudi ali predvsem njim so članki v časopisu namenjeni. In takim bralcem navajanje, na primer, zapletenih formul ali množice imen ne pove dosti. Nasprotno, odvrne jih, da bi članek prebrali do konca. 

V slovenskem medijskem prostoru je v zadnjih letih nastalo še nekaj portalov in oddaj o znanosti, denimo oddaja Ugriznimo v znanost v izobraževalnem programu TV Slovenija, portal STAznanost, oddaja Frekvenca X na Valu 202, podkast Znanost na cesti, portal Tromba. V čem je prednost časopisne priloge, kot jo ima Delo?

Predvsem v materialnosti in verodostojnosti – sestavki pri nas ostanejo na papirju, in ko so natisnjeni, jih ni mogoče popravljati. Zato še pred objavo vse posebej skrbno preverimo. Številni naši bralci še vedno strani Znanosti izločijo iz časopisa in jih preberejo konec tedna, ko imajo več časa, nekatere shranijo, jih pokažejo drugim. Tudi avtorjem ostane materialni dokaz objave. Nekateri za objavo dobijo ustrezne točke, saj Znanost velja za kredibilen vir, ki ga lahko citirajo. To nam je še zlasti v ponos in spodbudo, da ostajamo verodostojni in ne zapadamo v nepotrebno senzacionalnost. 

Priloga Znanost v Delu je prejela kar nekaj prestižnih nagrad, med drugim nagrado sklada Toneta Tomšiča, Descartesovo priznanje, več prometejev znanosti, priznanja inštitutov. Kaj vam pomeni nagrada komunikatorica znanosti, ki vam jo je prejšnji teden podelila Slovenska znanstvena fundacija? 

Dojemam jo zlasti kot priznanje sodelavcem, ki že vrsto let skupaj ustvarjamo strani Znanosti v Delu, in kot priznanje sedanjemu uredništvu, ki tudi v teh za tisk težkih časih ohranja v časopisu prostor za znanost.

Prijavi sovražni govor