Prof. dr. Andrej Blejec: »Statistika lahko laže samo ljudem, ki nič ne vedo«

»Če pravijo, da statistika laže, bi jaz rekel, da lahko laže samo ljudem, ki nič ne vedo. Človeka, ki kaj ve, ne morete z lažjo prepričati v nič,« poudarja matematik in statistik prof. dr. Andrej Blejec, predsednik mednarodnega združenja za poučevanje statistike in prejemnik Blejčevega priznanja za vrhunske dosežke pri razvoju statistike v Sloveniji, ki mu ga je pred nedavnim podelilo slovensko statistično društvo.

Prof. dr. Blejec je zaposlen na nacionalnem inštitutu za biologijo in je redni profesor statistike na oddelku za biologijo biotehniške fakultete, na doktorskem študiju statistike in magistrskem študiju uporabne statistike na ljubljanski univerzi. Ukvarja se s statistiko, analizo podatkov, vizualizacijo v statistiki in uporabo računalniške simulacije za analizo podatkov in za pouk statistike. Več kot desetletje je vodil Statistično društvo Slovenije, od leta 2015 pa je predsednik mednarodnega združenja za poučevanje statistike (IASE).

Kaj je temeljno poslanstvo mednarodnega združenja, ki ga vodite?

Združenje deluje v okviru mednarodnega statističnega inštituta (ISI) s sedežem na Nizozemskem, njegovo poslanstvo pa je izboljšanje učnih pogojev in metod poučevanja statistike na svetovni ravni. Ustanovljeno je bilo leta 1991. Pridružil sem se mu že takoj na začetku in se redno udeleževal vseh mednarodnih konferenc, na katerih sem aktivno sodeloval.

Vsaka štiri leta organiziramo svetovno konferenco o poučevanju statistike ICOTS. Leta 2010 je bila v Ljubljani, prihodnje leto bo jubilejna, deseta, v Kyotu. Na teh konferencah se običajno zbere okoli šeststo strokovnjakov, prizadevamo pa si predvsem za to, da bi imele čim večji vpliv na razvoj poučevanja v državi, kjer potekajo. Izredno uspešna je bila pred nekaj leti konferenca v Južni Afriki, kjer jim je uspelo občutno izboljšati pouk statistike. Letos julija bo konferenca v Maroku – prav tako upamo, da bo vplivala na lokalno izobraževanje. V Maroku je namreč poučevanje matematike kot tudi statistike precej pomanjkljivo. Po podatkih, ki jih imamo, lahko na gimnazijah poučujejo učitelji s samo srednješolsko izobrazbo.

Veliko pozornost torej namenjate izobraževanju v državah nerazvitega sveta?

Tako je. Mednarodni statistični inštitut si z različnimi aktivnostmi prizadeva izboljšati poučevanje statistike v manj razvitih državah, ker smo prepričani, da lahko izobraževanje izboljša življenje ljudi in tudi politično situacijo – bolj kot finančna pomoč, ki marsikdaj konča v nepravih rokah.

V katerih državah ste bili najbolj uspešni?

Zelo uspešni smo bili v Južni Ameriki, ne glede na meje. Pred dvema letoma smo organizirali satelitsko konferenco, ki so se je udeležili številni portugalsko in špansko govoreči učitelji iz skorajda vseh južnoameriških držav. Ti so pridobljeno znanje uspešno prenesli v tamkajšnji proces poučevanja statistike.

Največji uspeh doslej pa je imelo naše združenje v Južni Afriki, kjer sta vlada in ministrstvo za izobraževanje močno podprla naše delovanje. Že leto pred konferenco so se lotili različnih aktivnosti. Med drugim so priredili tekmovanje za učitelje in nato najboljše povabili na konferenco, kjer je zanje potekal tudi poseben izobraževalni program.

Pretresljivo je, da se v Južni Afriki mnogi zaradi neizobraženosti sploh ne zavedajo, da so del družbe. Ker ne opravljajo popisa prebivalstva, pravzaprav ne vedo, koliko prebivalcev imajo. Ogledali smo si tudi zanimive video posnetke, denimo, kako so si otroci merili višino. Na posnetku smo videli, kako navdušeni so bili, ko so spoznali, da je to neka njihova lastnost, ki jo je mogoče izraziti s številom.

Je tudi v drugih afriških državah dovolj zanimanja za izboljšanje poučevanja statistike?

Naši člani veliko delajo predvsem v Keniji in Etiopiji, kjer načrtujejo organizacijo regionalne izobraževalne konference AfriCOTS. Na splošno ISI v Afriko veliko vlaga, vendar ne v obliki denarnih sredstev, temveč v obliki številnih izobraževalnih programov, s pomočjo katerih želimo ustvarili kritično maso strokovnjakov, ki bodo lahko pridobljeno znanje in veščine posredovali naprej.

Prav je, da ob tem omenim, da je Slovenija v ISI zelo dobro zastopana. Poleg mene, ki vodim IASE, je podpredsednica te ustanove mag. Irena Križman, nekdanja direktorica republiškega statističnega urada, prof. dr. Irena Ograjenšek z ljubljanske ekonomske fakultete je članica sveta inštituta, izvoljena člana pa sta prof. dr. Anuška Ferligoj in prof. dr. Vladimir Batagelj.

Priznanje je statistično društvo tokrat podelilo petič, poimenovali pa so ga po vašem očetu, prof. dr. Marijanu Blejcu, ki velja za pomembnega začetnika moderne statistike v Sloveniji. Kakšen vpliv je imel na vašo izbiro študija oziroma na vaš strokovni razvoj nasploh?

Od očeta sem se zelo veliko naučil. O statistiki sva se običajno pogovarjala med zajtrkom. Zelo rad je poučeval praktike, ki jim je moral razložiti statistične pojme in zakonitosti na preprost način – in tako sem se mogoče malo tega tudi sam nalezel od njega.

Torej sta imela z očetom že od otroštva zanimive znanstvene razprave?

Ko sem bil še zelo majhen, sem mu pomagal tako, da sem mu narekoval številke, ki jih je moral seštevati na kalkulator. Kasneje, ko sem obiskoval gimnazijo in univerzo, pa sva pri zajtrku razpravljala o najrazličnejših statističnih problemih. Oče se je bolj znašel v svetu kalkulatorjev in programiranja kalkulatorjev, manj pa v programiranju večjih računalnikov. To je bilo obdobje luknjanih kartic v zgodnjih 70. letih. Oče si je nekaj zamislil, mi to podrobno razložil, potem pa sem vse to sprogramiral – in tako sva skupaj delala kar uspešno.

Prof. dr. Janez Stare je v obrazložitvi priznanja poudaril, da ste razvili zelo ustvarjalne in uspešne metode poučevanja statistike.

Tega priznanja sem res vesel. Moje osnovno vodilo in namen je lepoto statistike, ki jo vidim kot profesor, prenesti tistim, ki tega morda ne vidijo in ne občutijo. Pogosto pravimo, da je statistika pravzaprav formalizirana zdrava pamet. Statistiki smo vsi, kajti naše dojemanje sveta je statistično, naše odločanje pa je statistično na podlagi preteklih izkušenj. Svoja pričakovanja primerjamo s tem, kar se dogaja in kar opažamo. Včasih smo presenečeni, ko vidimo, da se je zgodilo nekaj povsem drugega, kot smo pričakovali, včasih pa so naša pričakovanja popolnoma pravilna.

Problem se pojavlja, ker je ta zdrava pamet včasih zaradi učinkovitosti matematičnega zapisa preveč formalizirana. To marsikoga odbije. Moji študentje so biologi in večinoma vsaj na dodiplomski študij niso prišli, ker bi jih zelo veselila matematika in formalno zapisovanje. Za to, da učitelj lahko prenese lepoto statističnega razmišljanja, je treba pripraviti različne parabole, različne načine predstavitve pojmov in metod, različne pripovedi. Zelo rad uporabljam animirano računalniško grafiko in simulacije, s čimer sem pred leti tudi vstopil v svet mednarodnega statističnega izobraževanja.

Med drugim razvijate statistične metode za analizo nevrobioloških podatkov. Ali je zaradi velike kompleksnosti podatkov nevroznanost nasploh velik izziv za statistiko?

Da, ker je količina informacij, predvsem v zvezi z raziskavami možganov, velikanska – in te nepregledne množice podatkov zahtevajo nove pristope. Metode in načini analiziranja podatkov se vedno prilagajajo situacijam in potrebam v vsakem zgodovinskem obdobju. Zdaj je v biologiji v ospredju nevrobiologija, predvsem raziskovanje možganov in genomika z raziskavami delovanja genskih omrežij za iskanje novih zdravil. Pri iskanju novih pristopov se pogosto nenavadno združujejo različna področja; denimo, za proučevanje delovanja genskih mrež in izraženosti genov uporabljamo metode, ki so bile razvite za raziskave družbenih omrežij. Ker gre za podobne probleme, čeprav na vsebinsko povsem različnih področjih, lahko v obeh primerih uporabimo enake metode analiziranja podatkov.

Je v Sloveniji za študij statistike dovolj zanimanja?

Menim, da je zanimanje za ta študij primerno. Bistveno je, da delamo z manjšo skupino študentov, kar nam omogoča interaktivno delo, sprotno izmenjavo mnenj in hitro reševanje vprašanj. Predvsem pa tako navežemo pristen stik z bodočimi sodelavci. Vedno jih na začetku šolskega leta nagovorim in jim povem, da komaj čakamo, da bodo končali študij in nam pomagali delati, saj je dela za statistike zelo veliko. Z večjim vpisom bi sicer imeli več sredstev za izvedbo študija, toda prava rešitev za to je stabilnejše in sistemsko financiranje. Po drugi strani pa z večjim vpisom teh naših bodočih sodelavcev in kolegov ne bi mogli tako individualno spremljati in menim, da bi bila tako kvaliteta študija slabša.