Psihologija še ni na voljo večini ljudi na svetu

»Ob najbolj perečih problemih sedanjosti, predvsem ekološki in gospodarski krizi, naraščajoči družbeni neenakosti in revščini, ne moremo ostati zgolj opazovalci. Obnoviti moramo svojo človečnost in temeljne humanistične vrednote,« je ob koncu predavanja poudaril prof. dr. Saths Cooper, uvodni predavatelj na znanstvenem srečanju, ki je ob nedavnem 14. evropskem kongresu psihologije potekalo v Milanu.


Znanstveni odbor evropskega kongresa psihologije, ki se ga je udeležilo več kot 3000 strokovnjakov z vsega sveta, je želel z organizacijo srečanja poudariti tesno vsebinsko povezanost programa s svetovno razstavo Expo, ki poteka pod geslom Hrana za planet, energija za življenje, ter predstaviti javnosti, kot so zapisali, »načine in možnosti, kako bi psihologija lahko – in bi morala prispevati k trajnostnemu razvoju ter reševanju okoljskih, družbenih in tehnoloških problemov«.

Revščina in lakota ne sodita med probleme, s katerimi bi se ukvarjala večina psihologov, psihologija pa se tudi vse premalo vključuje v razprave o ciljih trajnostnega razvoja, ki jih je sprejela OZN, je opozoril prof. Saths Cooper, predsednik Mednarodne zveze psihološke znanosti (IUPsyS), predsednik Panafriške psihološke zveze (PAPU), podpredsednik Mednarodnega sveta za družbene vede (ISSC) in profesor sodobne etike na Univerzi v Pretoriji v Južni Afriki.

»Psihologija kot pretežno zahodna znanstvena disciplina, ki se je v preteklem stoletju izjemno hitro razvijala predvsem v Evropi in Severni Ameriki, ni vrednotno nevtralna veda. Tako kot na druge družbene vede tudi na psihologijo vpliva okolje, v katerem znanstveniki delujejo. Raziskovalci gledajo na svet skozi svojo kulturno prizmo. Vedenje razlagajo, opisujejo in napovedujejo glede na svoje družbeno, ekonomsko, politično in kulturno okolje, to pa vpliva tudi na izbor in opredelitev problemov, ki jih bodo raziskovali. Hrana in boj proti lakoti, kar je osrednja tema tokratnega Expa, ni tematika, ki bi ji psihologija namenjala dovolj pozornosti, pa tudi interesi agencij, ki financirajo raziskave, so usmerjeni drugam,« je prof. Cooper pojasnil svoje kritično stališče.

»Kot vemo, je že zgolj opredelitev problema problem! Proces opredelitve problema vpliva namreč tudi na postopek iskanja rešitve, saj je vsak opis problema hkrati opis smeri in načina, kako ga bomo obravnavali. Psihologija bi morala prispevati k boljšemu razumevanju razmer, v katerih živi človeštvo – ne le zahodni in razviti svet, temveč ves svet. Psihologija ni na voljo večini ljudi na svetu, to je elitna stroka, dostopna samo manjšini. V velikih predelih Afrike, Latinske Amerike in Azije o psihologiji pravzaprav ne moremo govoriti,« pravi prof. Cooper. Kot svojo najpomembnejšo nalogo vidi prizadevanje, da bi psihologija služila v dobro vseh ljudi, ne glede na njihov etnični izvor, barvo kože, prepričanja oziroma družbeni in ekonomski položaj, ter postala bolj dostopna revnim, ki se spoprijemajo z izjemno hudimi življenjskimi razmerami.

Akterji, ne pasivni opazovalci

»Psihologija lahko s svojim znanjem in metodami prispeva k opolnomočenju ljudi, tako da postanejo akterji svojega življenja, namesto da pasivno sprejemajo svojo usodo. Okolje, v katerem živijo, lahko spremenijo na podlagi psiholoških intervencij in ekspertiz. Torej, psihologija je veda, ki osvobaja,« je nadaljeval prof. Cooper.

Kot politični zapornik je spoznal, da je psihologija lahko enako močno orodje osvoboditve kakor tudi zatiranja. Študiral je za rešetkami in diplomiral po dopisnem študiju psihologije na Univerzi v Južni Afriki. Ko so ga izpustili iz zapora, je magistrski študij nadaljeval na Univerzi Witwatersrand v Johannesburgu, nato pa je s Fullbrightovo štipendijo opravil doktorski študij klinične psihologije na Univerzi v Bostonu. Od takrat se posveča prizadevanjem, da bi psihologija služila vsemu človeštvu, ne le močnim.

»Kot študent sem preživel velik del mladosti v zaporu, v težkih razmerah, in to me je naredilo še bolj odločenega, da bom v življenju odigral pozitivno vlogo in povezoval ljudi, ne pa jih delil. Tako sem nadaljeval svoje poslanstvo,« je v pogovoru povedal dr. Cooper, ki je v 126-letni zgodovini IUPsyS njen prvi predsednik iz države zunaj razvitega Zahoda.

Leta 1969 so ga zaradi aktivnosti v boju proti apartheidu zaprli za devet let, od tega za pet let v zloglasni zapor na otoku Robben, kjer je bil v tistem času zaprt tudi Nelson Mandela. Leta 1998 je Komisija za resnico in spravo, ki ji je predsedoval Nobelov nagrajenec za mir nadškof Desmond Tutu, v svojem poročilu zapisala, da je bil dr. Saths Cooper »žrtev hudih kršitev človekovih pravic«.

Mandela ga je naučil potrpljenja

»Na Nelsona Mandelo imam veliko dragocenih spominov. Njegova navzočnost v zaporu je postala mejnik v mojem življenju. Veliko sva razpravljala o prihodnosti in vesel sem, da lahko rečem, da je del mojih razmišljanj in razmišljanj mojih tovarišev vplival na novo demokratično ureditev v Južni Afriki,« je dejal dr. Cooper. »Mandela me je naučil potrpljenja, da moraš včasih znižati svoja pričakovanja, da nekaterih stvari ne moreš spremeniti takoj. Spremembe se zgodijo v majhnih korakih – cilji se uresničijo, če jih pravilno načrtuješ in izvajaš.«

Ko se je zaradi politične dejavnosti znašel v zaporu na otoku Robben, ga je presenetilo nenavadno veliko število psihologov med zaposlenimi. Psihologi so zasedali tudi tri vodilne položaje v upravi tega zloglasnega zapora. Prof. Cooper se še zlasti dobro spominja kliničnega psihologa Jannieja Rouxa, ki je pozneje postal veleposlanik Južne Afrike na Japonskem:

»Jannie Roux je bil na otoku Robben namestnik vodje zaporov. Prihajal je iz Cape Towna na večerjo z jastogom in vinom – otok je bil namreč znan po jastogih zaradi skalnate obale. Po dobri večerji je povabil prestradane in izčrpane zapornike, naj ga obiščejo s pritožbami in zahtevami. Večina mojih tovarišev je zavrnila pogovor z njim, toda jaz in še nekaj drugih smo odšli v njegovo pisarno, saj je bila to priložnost za izhod iz celice. Ob neki priložnosti, ko sem prišel, je v pisarni potekal buren pogovor. Roux, majhen plešast mož, visok le nekaj več kot 150 centimetrov, je sedel z nogami na mizi in kadil svojo veliko drago cigaro. Moj tovariš Aubrey Mokoape, tudi politični zapornik, je zelo prizadeto nekaj razlagal, Roux pa ga je popolnoma ignoriral in mirno kadil naprej. Šepetaje sem vprašal druga dva zapornika, kaj se dogaja. Povedala sta mi, da Aubrey pravi, da je zdravnik in da bi ga stražarji morali klicati po imenu, oni pa mu rečejo samo 'Hej, jong', kar je v afrikanščini zelo žaljivo.«

»Aubreyja sem iznenada prekinil in rekel Rouxu: 'Afrikanščine se v šoli nisem učil, bila je sicer na izbiro, vendar sem se odločil za latinščino, ker je znanje latinščine koristno v medicini, pravu in drugod, sem se pa afrikanščine naučil v letih, ki sem jih prebil v zaporu. Naj vam povem nekaj afrikanskih besed, ki sem se jih naučil.' Ustavili so me že, ko sem končal drugi stavek – to so bile grozne besede, zelo žaljive. Roux je dal takoj noge z mize, vzel cigaro iz ust in rekel, da bodo odslej stražarji klicali zapornike po njihovem imenu ali številki. Roux je pogosto spremljal pomembne goste, kakršni so bili predstavniki Rdečega križa, ugledni pravniki in odvetniki, ki so želeli videti zapor, in si je zelo prizadeval, da bi bilo videti vse v redu in da ne bi dobili slabega vtisa.«

Ugled stroke je močno porušilo tesno sodelovanje psihologov z režimom apartheida, je nadaljeval prof. Cooper: »Psihologija je imela v zgodovini Južne Afrike zelo sporno vlogo. Služila je potrebam belega srednjega sloja in močni eliti, ki si jo je prisvajala za upravičevanje rasistične politike. Pred Komisijo za resnico in spravo so nekateri psihologi celo sami pričali o hudih kršitvah človekovih pravic, ki so jih zagrešili. Velika večina psihologov je neomajno verjela v ideologijo apartheida.«

Številni psihologi so imeli vplivne položaje v vladi, vojski, policiji in na univerzah, med najbolj znanimi pa je zagotovo Hendrik Verwoerd, profesor psihologije na Univerzi v Stellenboschu, ki je leta 1958 postal predsednik vlade Republike Južne Afrike in velja za enega glavnih arhitektov apartheida.

Tudi člani Južnoafriškega društva psihologov (SAPA) so bili trdno prepričani o izjemnosti belcev in so leta 1957 zavrnili prvo prošnjo za članstvo črni psihologinji dr. Josephine C. Naidoo. Ko so se po petih letih in številnih razpravah končno strinjali, da jo sprejmejo v društvo, je razočarana prošnjo umaknila in emigrirala v Kanado.

Zaradi odločitve, da bodo med svoje člane sprejeli črnca, je Verwoerd zavrnil častno članstvo v društvu, 44 psihologov pa je izstopilo iz društva in ustanovilo Psihološki inštitut Južne Afrike. Prvi črni polnopravni član tega društva dr. Chunderas Ramfol je bil profesor dr. Sathsa Cooperja v prvem letniku študija na univerzi. Inštitut je še naprej neomajno podpiral rasistična stališča in bil odkrito povezan s politiko apartheida.

Verwoerd je sodeloval tudi pri ustanovitvi Nacionalnega inštituta za raziskave kadrov, ki je zagotavljal »znanstvene temelje« za obravnavo črncev kot manjvrednih na podlagi dvomljivih in pristranskih testov, kar je bilo v pomoč vladi, ki je hotela dokazati kulturno in intelektualno superiornost bele rase. Inštitut so leta 1996 zaprli, saj ni sodil v demokratično obdobje.

Za humanost psihologije

V zaporu je dr. Cooper veliko razmišljal o svojem bodočem poklicu. Prekinil je študij prava, potem ko je kot politični zapornik videl, kako deluje pravni sistem apartheida. »Odločil sem se, da ne bom šel po tej poti, saj ne bi mogel priseči zvestobe državi apartheida, kar se je od pravnikov oziroma odvetnikov zahtevalo. Želel sem delati v poklicu, ki bi bil bolj sočuten in usmerjen v skrb za sočloveka. Tako sem se odločil za študij psihologije.«

Kmalu je spoznal, da je področje njegovega študija omadeževano zaradi povezav s politiko apartheida in vlog, ki so jih imeli ljudje, kakršen je bil Verwoerd. A medtem ko so bili Verwoerd in drugi odgovorni za zlorabo psihološke znanosti, se je sam odločil, da bo obnovil bolj human obraz psihologije. Januarja 1994, tri mesece preden je Mandela postal prvi demokratično izvoljeni predsednik Južne Afrike, so ustanovili Združenje psihologov Južne Afrike ( PsySSA), prvo psihološko organizacijo v državi, ki je sprejemala člane ne glede na raso ali spol.