Računalnik so lahko gledali le skozi stekleno okno

Letošnjo jesen je minilo 48 let, odkar je dr. Izidor Hafner zaoral ledino pri poučevanju računalništva v prvem polletju šolskega leta 1969/70 na takratni gimnaziji na Šubičevi v Ljubljani. S tem je seznanil tudi takratnega direktorja zavoda za šolstvo Borisa Lipužiča in predlagal podoben pouk tudi na drugih gimnazijah.

Ko ste v prvem polletju šolskega leta 1969/70 začeli poučevati računalništvo, ste bili še študent. Takrat računalništvo niti v svetu še ni bilo tako razvito, kako ste prišli na to idejo?

Po maturi na Šubičevi gimnaziji, ki se je pozneje preimenovala v Gimnazijo Jožeta Plečnika, leta 1968, sem se vpisal na takratno fakulteto za naravoslovje in tehnologijo (FNT), na smer tehnična matematika. Kmalu po tem sem se udeležil tečaja programskega jezika fortran na Institutu Jožef Stefan (IJS), ki ga je vodila matematičarka Mira Vovk. Na tem tečaju sta bila tudi Vladislav Rajkovič in Ivan Bratko, ki sta pozneje opravila večino dela v zvezi s poukom računalništva na srednjih šolah. Na IJS, kjer sem delal kot študent, so prvi računalnik IBM 1130, ki si ga je inštitut delil s FNT, dobili šele na začetku leta 1969. Moja prva naloga je bila avtomatizirati izračun gradbenih elementov za hladilni stolp bloka 4 v Šoštanju. Ker je bil v gimnazijah takrat na razpolago izbirni predmet praktična znanja, v okviru katerega so šole lahko ponujale več različnih vsebin, sem takratnemu ravnatelju gimnazije na Šubičevi gospodu Golobu predlagal, da bi v okviru tega predmeta poučevali računalništvo, ki je bilo takrat samo kot krožek. Računalništvo sem predaval kot polletni predmet, po dve uri na teden. Isto sem ponovil še v prvem polletju šolskega leta 1970/1971.

Na vašo pobudo se je na drugih gimnazijah pouk računalništva začel šele leto pozneje, v šolskem letu 1970/1971. Vendar je računalništvo celoleten predmet postal šele v letu 1971/1972. Kako je takrat potekal pouk?

Na začetku leta 1970 je bil sestanek na zavodu za šolstvo, na katerem je bilo dogovorjeno, da bodo podoben pouk v šolskem letu 1970/1971 uvedle še nekatere gimnazije. Vendar se je to zgodilo šele s šolskim letom 1971/1972 kot celoleten predmet z dvema urama na teden v 2., 3. in 4. letniku. Prvi učitelji so poleg Rajkoviča in Bratka bili še Branko Roblek, Iztok Lajovic in Franc Savnik. Čeprav sem bil član komisije za uvajanje računalništva, pri njenem delu nisem sodeloval. Pri meni je bil pouk precej teoretičen, predstavil sem računalniške enote, podrobno slovnico jezika fortran in na tablo napisal nekaj programov iz moje prakse ter jih podrobno opisal. Računalnik je bil v klimatizirani sobi in smo ga lahko gledali le skozi stekleno okno. Pouk računalništva je obiskovalo približno 20 dijakov. V šolskem letu 1971/1972 je bil prvi seminar za učitelje, ki se je ponavljal še nekaj let. Tako so usposobljene učitelje kmalu imele vse gimnazije.

Se morda spomnite, s katerim računalniškimi jeziki ste programirali?

Začel sem s fortranom, pozneje sem programiral v pascalu in prologu, v zadnjih 20 let pa le še v mathematici.

Dejali ste, da je vse to potekalo bolj teoretično in ne tudi praktično, saj je bilo takrat v Sloveniji samo 15 računalnikov, do katerih pa niste imeli dostopa.

Moj pouk je bil res bolj teoretičen, vendar pa so v šolskem letu 1971/1972 dijaki že izdelali in preizkusili svoje programe. V Sloveniji so tedaj računalnike imele le velike organizacije in vlada, univerzi pa sta jih šele začeli dobivati. Če se ne motim, je računalnik IBM 1130 takrat stal pet milijonov ameriških dolarjev, imel pa je 16 kilobajtov hitrega spomina, kar je tako malo, da je bilo treba zelo dobro programirati, da smo lahko vanj spravili program in podatke.

Kdaj je nastal prvi učbenik za računalništvo?

Prvi učbenik sta napisala Bratko in Rajkovič, izšel pa je leta 1974 v DZS.

Prvo republiško tekmovanje iz računalništva je bilo leta 1977, ali je bilo takrat na voljo že več računalnikov?

Število računalnikov se je hitro povečevalo in cene so se zniževale. Problem pa je bil, da ni bilo dovolj računalniških strokovnjakov. Smer računalništvo je bila na voljo za izbiro šele v tretjem letniku fakultete za elektrotehniko in FNT. Vpis je bil majhen, bilo je okoli 30 študentov. Z organizacijo tekmovanja smo želeli povečati interes dijakov za študij računalništva.

Pozneje, od leta 1985 do 1990 ste računalništvo predavali na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani in nato še dve leti na ljubljanski pedagoški fakulteti. Kakšen je bil študijski predmet računalništva, ali so bile fakultete takrat že opremljene z računalniki?

Leta 1985 se je na univerzitetni ravni začela smer računalništvo že v prvem letniku in je bila ena močnejših. Predaval sem predmet programiranje I v prvem letniku. To je bilo zapisovanje algoritmov v jezikih fortran in pascal. Opremljenost je bila boljša, vendar študentje še vedno niso imeli stika z računalnikom. Leta 1986 pa smo dobili prvo učilnico z računalniki.

Naredili ste tudi dva profila računalniških poklicev za študij na zavodu za zaposlovanje, kako sta bila videti?

V neki študiji, ki jo je izdelala skupina prof. Jerneja Viranta, so bili opisani poklici računalništva od srednje do visoke izobrazbe. V drugi polovici sedemdesetih let se je začela reforma, ki se je imenovala usmerjeno izobraževanje. Izobraževalo se je lahko le za tiste poklice, ki so imeli priznane profile poklicev na zavodu za zaposlovanje. S pomočjo sodelavca na zavodu sem izdelal profila poklicev računalniški in programerski tehnik. Pri načrtovanju učnih načrtov pa nisem sodeloval. Se pa spomnim, da so iz Srednje šole za računalništvo, sedanje Gimnazije Vič, na našo fakulteto prihajali dobri dijaki. Ni mi znano, da bi kdo z izobrazbo programerski tehnik ostal brez službe.

Ko ste začenjali, spleta še ni bilo, ali ste takrat slutili, kakšen razvoj bo doživela IKT?

Tega si nisem predstavljal.

Če se je na začetku z računalništvom ukvarjala le peščica navdušencev, ki so bili tudi dobri matematiki, pa ima zdaj že skoraj vsakdo prenosni računalnik, tablico, pametni telefon. Kako gledate na današnji razvoj?

Moram priznati, da nisem na tekočem. Splet uporabljam tako kot večina starejših, za bančne storitve, pošto in informacije. Tudi programiranje počasi zapuščam, čeprav sem v zadnjih desetih letih napisal več kot tisoč tako imenovanih demonstracij, ki so prosto na voljo na naslovu:http://demonstrations.wolfram.com/author.html?author=Izidor+Hafner.