Tiskane izdaje
Škocjanske jame skrivajo bogate arheološke najdbe, jamsko favno in vegetacijske združbe. Čeprav so pomembne naravoslovne raziskave jamske mikroklime, geologije, mineralogije in vrsta drugih, se bom omejil le na raziskave voda.
Prvi, za katerega vemo, da je proučeval Škocjanske jame, je Pozejdonij iz Apameje (135–50 pr. n. št.). Zanimala ga je, kot rečemo danes, hidrologija. Lahko si zamišljamo, da je stal tam nekje na robu Velike doline, kjer je danes razgledišče. Gledal je slap ter reko, ki izginja v podzemlje, in na podlagi razmišljanja je ugotovil, da Timava (tako so takrat imenovali tudi današnjo Reko) »pada v brezno in, ko preteče 130 stadijev pod zemljo, ponovno izvira ob morju«.
Ne vemo, ali je upošteval še kakšna druga dejstva, a imel je prav. Kar nekaj kasnejših raziskovalcev se z njim ni strinjalo, tudi naravoslovec iz Neaplja Ferrante Imperato (1525–1615) najbrž ne. Ko je nekaj časa kot gost prebival na devinskem gradu, je s pomočjo »plovcev«, ki jih je spuščal v Reko pred ponorom v Škocjanske jame, skušal potrditi povezavo Reke z izviri Timave. Kot je zapisal v svojem delu o naravi iz leta 1599, se poskus ni posrečil – in to je morda najstarejši, prvi znanstveni pristop k sledenju podzemeljskih voda. Minilo je kar nekaj časa, da so izpopolnili metode sledenja.
Sledenje
Tudi ljubljanski profesor Tobija Gruber, brat graditelja Gruberjevega prekopa, se je v svojih Pismih hidrografske vsebine (1781), ki sodijo med temeljna dela o hidrografiji našega krasa, ukvarjal s tokom Reke in izviri Timave.
Marsikatera nova metoda s tega področja je bila med prvimi uporabljena tudi pri raziskovanju Škocjanskih jam. Tako je Pietro Kandler že leta 1864 sledil podzemeljsko Reko z »modrim barvilom« (indigom), žal tudi on neuspešno. To pa je uspelo nekaj desetletij kasneje (1891) Friedrichu Müllerju, enemu vodilnih raziskovalcev jamarskega odseka primorske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva, ki je tudi sicer opravila pionirska raziskovanja Škocjanskih jam proti koncu 19. stoletja. Uporabil je barvilo uranin, ki se še danes uspešno uporablja za sledenje voda.
S potrditivijo zveze med Reko, ki teče v Škocjanske jame, z izviri Timave pa raziskav še zdaleč ni bilo konec. Po prvi svetovni vojni se je za jame zanimal inženir Robert Oedl, ki je razvil novo metodo dokumentacije podzemeljskih jam in je leta 1924 z delom Podzemeljski tok Reke pridobil doktorski naslov. K disertaciji je sodil tudi model jam in površja nad njimi, ki je bil kasneje vključen med eksponate v Deutschen Museumu v Münchnu.
Hidrološke raziskave podzemeljske Reke so sledile novim teoretičnim dognanjem v stroki, včasih so bili raziskovalci Škocjanskih jam med prvimi, ki so ta dognanja preizkusili na terenu. Kot zanimivost naj omenim sledenje leta 1929 z označenimi mladimi jeguljami. Te namreč od tam, kjer so se izlegle, sledijo toku navzdol, dokler ne priplavajo v morje. Niti podzemlje jih ne ustavi.
Novejše hidrološke raziskave
Leta 1931 so se v škocjanskem podzemlju lotili tudi elektromagnetnih raziskav. Sledile so raziskave vodnih količin, podzemeljskih pritokov, lastnosti voda ob različnih vodnih stanjih (kemična sestava, pH, minerali, težke kovine ...). Za podrobnejša sledenja so raziskovalci uporabljali litijev klorid, radioaktivne snovi, izotope, v veliko pomoč pa so tudi opazovanja lastnosti vode.
Posamezne meritve so zamenjala redna opazovanja oziroma kar neprekinjena beleženja različnih lastnosti – monitoring. Z najnovejšimi instrumenti, tudi avtomatskimi registratorji, je danes opremljen kar velik del toka Reke, od Škocjanskih jam do izvirov Timave. Na podlagi številnih opazovanj in podrobnih raziskav je mogoče dobiti pogled na celoto.
Tudi sinteznih del o hidrologiji Škocjanskih jam in Reke, od izvirov do izliva v morje, je kar nekaj. Naj omenim eno prvih takih del avtorja Eugenia Boegana Il Timavo (1938), leta 2012 pa je izšlo delo, ki podaja izsledke dosedanjih raziskav podzemeljske Reke.
Več kot tisoč strokovnih
Raziskovanja med obema svetovnima vojnama je v veliki meri plačeval državni speleološki inštitut v Postojni (ki ga je izdatno podpirala Postojnska jama). Slovenija je na razne načine do zdaj denarno podprla nekaj deset raziskovalnih projektov, od splošnih, ki zajemajo tako rekoč vse vede (Škocjanske jame z okolico), do zelo ozko usmerjenih (Odstranjevanje smeti in rekonstrukcija poti v Hankejev kanal).
Od mednarodnih naj omenim le sodelovanje pri projektih IGCP, pri katerih je vključen tudi Unesco. Od vpisa Škocjanskih jam v Unescov seznam naravnih znamenitosti tudi Park Škocjanske jame organizira, sodeluje in denarno podpira raziskave.
Kljub sodobni digitalni in bibliometrični tehnologiji je težko reči, koliko z raziskavami pridobljenega gradiva o raziskavah Škocjanskih jam in podzemeljske Reke je objavljenega. V vsekakor nepopolnih bibliografijah Škocjanskih jam do leta 2000 je zbranih 600 pretežno slovenskih strokovnih objav o Škocjanskih jamah. Če bi upoštevali še zadnjih 16 let in uspeli zbrati, kar je bilo objavljenega po svetu, bi število krepko preseglo tisoč. Samo v 45 letnikih revije Acta carsologica, ki jo je do nedavna izdatno podpiral ARRS, je 37 člankov o naravoslovnih raziskavah Škocjanskih jam. Naravoslovne raziskave so bile eden od temeljev za vpis Škocjanskih jam na seznam svetovne naravne dediščine in nadaljnje, lahko rečem neprekinjene raziskave so v duhu pogojev vpisa v Unesco in obenem jamstvo varovanja in ohranjanja jam ter njihovega poznavanja in priznavanja v svetu.
