Razkrito skrivno življenje dreves – mar res?

Knjiga nemškega gozdarja Petra Wohllebna Skrivno življenje dreves (Založba Narava, 2016) je v Sloveniji še dve leti po njenem izidu deležna velike medijske pozornosti. V promocijskih in medijskih prispevkih je knjiga opisana kot nov pogled na drevesa, gozd in gozdarstvo, saj so po prepričanju avtorja drevesa družabna, družbena in čustvena bitja.

Javnost knjigo zaznava kot poljudno znanstveno delo, opise dreves in gozda pa kot preverjena dejstva, kar je posledica avtorjevega strokovnega porekla in selektivnega sklicevanja na znanstvene objave. Ideje v knjigi so vzbudile veliko pozornost tudi v Nemčiji, kjer sta bila gozd in gozdarstvo vsaj za kratek čas v središču medijske pozornosti, kar ni povsem običajno.

Vendar pa v Nemčiji nad to pozornostjo vsi niso bili navdušeni, celo nemški gozdarji ne, ki se sicer pritožujejo nad majhnim zanimanjem javnosti za gozd in gozdarstvo. Profesorja gojenja gozdov in gozdne ekologije na Univerzi v Göttingenu sta celo napisala peticijo »Tudi v gozdu: dejstva namesto pravljic«, s katero sta predvsem medije želela opozoriti na neresnične trditve in sporno (ne)uporabo znanstvenih dejstev.

Tudi v gozdu: dejstva namesto pravljic

V peticiji, ki jo je podpisalo 4516 predvsem nemških gozdarskih strokovnjakov in znanstvenikov, je knjiga opisana kot skupek polresnic, avtorjevih lastnih ocen, selektivno izbranih virov in pobožnih želja. Kot taka podaja nerealistično podobo gozdnega ekosistema ter izkrivljen pogled na drevesa in ekologijo gozda. V Sloveniji nismo zasledili kritičnega odziva (gozdarske) stroke ali znanosti.

Nemška peticija med primeri neresničnih trditev navaja, da se po Wohllebnu drevesa različnih vrst (na primer bukev proti brezi) prizadevajo za dostopne vire, drevesa iste drevesne vrste (na primer bukve) pa med seboj sodelujejo. Drevesa iste vrste naj tako ne bi imela interesa izgubiti svojih šibkejših članov, saj bi v sestoju nastale luknje, ki bi kvarile mikroklimo in naj bi si med seboj pomagala z izmenjavo prednosti in slabosti posameznega drevesa, velika gostota dreves v sestoju pa naj bi bila zaželena, ker da omogoča skupinsko objemanje dreves.

Vendar pa so zgornje trditve v nasprotju z uveljavljenimi spoznanji, da se z rastjo dreves povečuje njihova potreba po rastnem prostoru in da gozdni sestoji dosežejo maksimalno gostoto glede na svojo lokacijo, vrsto dreves in razvojno fazo. Posledica je konkurenca znotraj vrste, ki se kaže v zmanjšanju števila preostalih dreves. Ko je površina gozda popolnoma zapolnjena, drevesa lahko rastejo samo še na račun uničevanja drugih dreves. To vodi v smrt več deset tisoč dreves, pri čemer so najbolj prizadeta majhna drevesa. Posamezna drevesa zato od večanja gostote sestoja nimajo koristi, ampak se jim samo povečuje možnost za smrt. Dodati je treba, da novejše raziskave mešanih gozdov ugotavljajo pestre načine sobivanja različnih drevesnih vrst, ki imajo konkurenčni, lahko pa res tudi dopolnjujoč učinek.

Daleč od idile miru

Resnična podoba gozda je torej daleč od idile miru in sožitja, ki si ju ljudje želijo in jim jo všečno slika gozdar Wohlleben. Podoba harmonije gozda in varnega objema dreves iste vrste je v sedanjih časih lahko tudi priročno ideološko orodje spodbujanja domačijskosti, nacionalizmov in strahu pred drugimi vrstami (rasami). Mogoče je odziv nemških gozdarjev tudi posledica izkušnje iz nacističnih časov, ko so bila močna čustva Nemcev do gozda izrabljena v ideološke namene.

Nemška avtorja peticije zavračata sporne trditve v knjigi s pomočjo rezultatov empiričnih raziskav oziroma z znanstvenimi objavami, a ostaja vprašanje, koliko odgovor strokovnjakov v medijih lahko pripomore k ozaveščanju bralcev knjige v času napredujočega postresničnostnega obravnavanja okolja in družbenih problemov. Prevladujoča pristopa knjige, s katerima avtor nagovarja bralce, sta namreč sklicevanje na čustva bralcev, kot ene od uspešnih osnovnih sestavin postresničnostnega diskurza in obsežna raba antropomorfizma (tj. pojav, ko ljudje pripisujejo svoje človeške fizične in umske lastnosti ter vedenja bogovom, nečloveškim živim bitjem ali stvarem – kot na primer sposobnost namere, zavest, zavedanje in čustva).

V Sloveniji tako nekateri imenujejo bukev kar »mati gozdov«, kar je sicer lahko slišati simpatično, vendar ima lahko tudi pomembne vplive na razumevanje gozda, ki niso brez učinkov, na primer, na področju gozdne politike, ki se ukvarja z družbeno rabo gozdov. Nečloveški entiteti priznati, da ima človeški um (na primer, da bukev zavestno skrbi za svoje potomce in nanje prenaša znanje, kar trdi Wohlleben), pomeni, da je sposobna zavestnih izkušenj in jo je treba obravnavati kot moralno bitje, ki je vredno empatije, nege in skrbi. Opisov takih stanj je v knjigi veliko: »hrasti so trpeči«, »mlada drevesa pogrešajo mamo«, drevesa so v stiski in paniki, a ne obupajo, drevesa »ljubeče skrbijo za svoj naraščaj in negujejo stare, betežne sosede« in podobno.

Reševanje moralnega konflikta

Sprejeti drevesa za moralna bitja lahko pomeni spremembe v odnosu do gozda, ki postane pomemben zaradi dreves samih in drevesa tako vrednota sama po sebi in ne z vidika ljudi. V takih okoliščinah se v veliki meri spremeni tudi oblikovanje gozdne politike. Namesto konflikta interesov, ki zdaj poganja gozdno politiko, postane le-ta predvsem reševanje moralnega konflikta, ki ga običajni interesni diskurz ne more uspešno reševati.

Moralni konflikt pomeni trčenje vrednostnih sistemov ali družbenih svetov, kulturno oziroma ideološko vojno, pri čemer vsaka stran razume svoj položaj kot življenjsko pomemben in je nasprotnikovo stališče tako nevarno, da vpletene strani ne upoštevajo niti gospodarskih niti družbenih stroškov spopada za doseganje svojega cilja. Primer moralnega konflikta je tematika abortusa, a se je moralni konflikt že pred desetletji pojavil tudi pri obravnavanju gospodarjenja z gozdom in v ZDA celo botroval nastanku ekoterorizma, s katerim so aktivisti poskušali vplivati na gozdarstvo.

Gozdarski strokovnjaki v Sloveniji včasih zaradi všečnosti celo sami uporabljajo antropomorfizem, kar lahko vodi v preoblikovanje gozdne politike, v kateri pa strokovnost in znanost izgubita svojo vlogo. Pojavijo se lahko interesne skupine, ki verjamejo v moralni status gozda in so pripravljene z vsemi sredstvi braniti drevesa oziroma njihove interese, katerih zagovorniki so. Zaznavanje dreves v družbi kot moralnih bitij lahko seveda vpliva tudi na povpraševanje po lesu in s tem manjšo gozdno proizvodnjo, ki je v Evropski uniji priznana kot eden od temeljev trajnostnega in zelenega gospodarstva.

Antropomorfizem – podlaga za družbeni nadzor

Ne nazadnje priznavanje drevesom prisotnost uma pomeni, da so drevesa sposobna namenskega delovanja in zato odgovorna za svoje delovanje ter da so sposobna opazovati, vrednotiti in soditi opazovalca. Wohlleben na primer pravi, da češnja ve, kdaj ji grozi oploditev med sorodniki, »breza je razvila strategijo« in lubadarji »imajo mnenje«. Na podlagi tovrstnega antropomorfizma so lahko za škodo v gozdovih zaradi lubadarja krive recimo lene in pasivne smreke, ne pa tisti ljudje, ki so smreke posadili na zanjo neprimernih rastiščih, pa tisti, ki niso pravočasno odstranili napadenih dreves in ne nazadnje tisti, ki povzročajo klimatske spremembe.

Psihologi odkrivajo, da je antropomorfizem lahko podlaga za družben nadzor, saj ljudje bolj verjetno sledijo družbenim normam, kadar jih nekdo opazuje, četudi so to drevesa, kot izhaja iz Wohllebenove knjige. Tak nadzor »dreves« sicer lahko zmanjša negativne vplive ljudi na gozd pri na primer nabiranju gob, vendar se postavlja vprašanje, ali je v liberalno demokratični družbi to ustrezen pristop za zaščito gozdov. Namreč, zamenjava argumentov in podatkov z aktivno uporabo antropomorfizma kot tudi psihološke manipulacije?

Za Wohllebna in somišljenike to seveda ni dilema, saj naj bi k spremembam pri ravnanju z gozdom vodilo prav priznavanje čustvenega življenja in potreb dreves. In čeprav večine v knjigi prikazanih idej o drevesih in gozdu ni mogoče dokazati kot resničnih, postanejo resnične v svojih posledicah, če jih ljudje dojemajo kot resnične, pravi Thomasov teorem.