Resnična zgodba o psički Lajki

 Pred 60 leti je z Zemlje v vesolje prvič poletelo živo bitje – Potepuška psička je postala svetovna senzacija

pon, 13.11.2017, 15:00

V prvih dneh novembra pred šestimi desetletji je takratna Sovjetska zveza osupnila svet z vesoljsko senzacijo: z izstrelitvijo Sputnika 2, ki je nosil na krovu živo bitje, psičko Lajko. Toda veliko podrobnosti, kaj se je zgodilo pri tem poletu, so razkrili šele nedavno.

Vesoljska doba se je začela manj kot mesec dni pred tem, in sicer z izstrelitvijo prvega sovjetskega umetnega satelita 4. oktobra 1957. Ta prvi umetni satelit, ki smo ga z Zemlje izstrelili v orbito, Sputnik 1, je bil v obliki krogle s težo 84 kilogramov in je nosil enostavni oddajnik. V primerjavi z malim ameriškim satelitom, ki so ga takrat razvijali v ZDA, a ga še niso izstrelili, je bil ocenjen kot zelo težak.

Sputnik 2

Sovjetski tisk je že kmalu po prvi izstrelitvi umetnega satelita postregel z novo senzacijo. Poročal je o 508-kilogramskem satelitu, opremljenem s kabino, v kateri so bile zagotovljene ustrezne razmere za normalno življenje psičke z imenom Lajka.

No, za zadnje se je izkazalo, da ni bilo povsem res. Kmalu po izstrelitvi Sputnika 2 z Lajko na krovu kot prvim živim bitjem z Zemlje v vesolju so Sovjeti sami priznali, da se vesoljsko plovilo ne bo vrnilo na Zemljo in da je bila žival že od začetka obsojena na smrt.

Morda so tudi zato za potnika izbrali psičko brez lastnika. Lajko so namreč izbrali iz množice potepuških psov, menda zato, ker so ti bolj trpežni in vajeni težkih življenjskih razmer. Še leta po tistem, ko je Sputnik 2 zgorel v Zemljini atmosferi, so se na Zahodu pojavljali nasprotujoči si scenariji, ki so opisovali smrt nesrečne psičke.

Razkritje krute resnice

Nedavno je več ruskih virov razkrilo, da Lajka v orbiti okrog Zemlje ni preživela štiri dni, kot so takrat navajali, ampak je poginila že šest ur po izstrelitvi, in sicer zaradi pregrevanja kabine. Konstrukcija kabine je bila izpeljanka nosilnih delov eksperimentalnih balističnih izstrelkov, ki so že prej nosili pse kot poskusne živali v zgornje plasti atmosfere na kratke in razmeroma počasne polete ali »skoke na rob vesolja«. Živali so se nato nazaj na Zemljo spustile s padalom.

Pri Sputniku 2 pa takratna politika hladne vojne snovalcem in konstruktorjem ni dala dovolj časa, da bi razvili ustrezen sistem za bivanje živega bitja med poletom v vesolju, da o zaščiti vesoljskega plovila pri ognjeni vrnitvi na Zemljo niti ne govorimo.

Na željo Hruščova

Zgodba o Lajki se je začela kmalu po Sputniku 1, ki je za Sovjete pomenil tehnološko in tehnično zmagoslavje. Takratni sovjetski voditelj Nikita Hruščov je po uspešni izstrelitvi satelita priredil sprejem za vodilne sovjetske raketne konstruktorje. Med njimi je bil tudi Sergej Koroljev, ustanovitelj sovjetskega vesoljskega programa. Na sprejemu je Hruščov omenil idejo oziroma izrazil željo, da bi izstrelili še en satelit, s katerim bi proslavili tudi obletnico oktobrske revolucije – to so praznovali 4. novembra.

V tistem času je imel Koroljev v razvoju precej izpopolnjen in velik znanstvenoraziskovalni satelit, vendar ga ne bi mogel pripraviti za izstrelitev prej kot decembra. Ta satelit je pozneje dobil ime Sputnik 3. Da bi dosegli želeni datum v novembru, je Koroljev potegnil na plano popolnoma novo zasnovo za Sputnik 2. Tega so zasnovali, zgradili in izstrelili v rekordnem času: v manj kot štirih tednih!

Kot navajajo različni ruski viri, je bila uradna vladna odločitev o izstrelitvi Sputnika 2 sprejeta 10. ali 12. oktobra 1957. Naj bo pravi prvi ali drugi datum, vsekakor je imela skupina Koroljeva na voljo manj kot mesec dni, da zasnuje in zgradi vesoljsko plovilo.

Brez vmesnih faz

»Pri delu za drugi satelit se je pozabilo na vse tradicije, znane pri razvoju raketne tehnologije«, je zapisal eden od pomočnikov Sergeja Koroljeva. Drugi satelit je bil tako narejen brez predhodne zasnove ali kakršnikoli drugih posebnih podrobnosti. Večino elementov vesoljskega plovila so izdelali naravnost s skic, inženirji v proizvodnih obratih pa so pri izdelavi osebno pomagali delavcem na kraju samem.

Zaradi take naglice pri zasnovi in izdelavi, pri čemer so izpustili več vmesnih faz, je bilo seveda veliko možnosti za napake. Tako ne preseneča, da med strokovnjaki velja splošno prepričanje, da se Sputniku 2 med izstrelitvijo ni uspelo ločiti od zadnje ali višje stopnje satelitske nosilne rakete R-7.

V resnici je bil satelit zasnovan tako, da je ostal pritrjen na zadnjo raketno stopnjo – tako je bilo mogoče uporabljati njen telemetrični sistem. Znanstveniki so torej storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da so izkoristili priložnost, ki jo je ustvarilo ozračje hladne vojne.

Oprema za popoln nadzor

Lajkina kabina je bila opremljena s televizijsko kamero. V njej so bili senzorji za merjenje temperature in pritiska v bivalnem prostoru, senzorji so merili tudi krvni pritisk, srčni utrip in število vdihov in izdihov pri živali. Tako so kontrolorji poleta na Zemlji lahko opazovali, kaj se dogaja s psičko v vesolju. Nad bivalno kabino so inženirji namestili sferični kontejner (kakršen je bil sam satelit Sputnik 1). V njem sta bila radijski oddajnik in instrument, ki je zaznaval ultravijolične in rentgenske žarke.

Po uspešni izstrelitvi je Sputnik 2 izčrpal svoje akumulatorje po šestih dneh kroženja okrog Zemlje. Potem je kot mrtvo telo potoval po orbiti še vse do 14. aprila 1958, dotlej je Zemljo obkrožil 2570-krat. Naj dodamo, da se je na začetku kroženja Zemlji najbolj približal na 212 kilometrov (perigej) in se od nje najbolj oddaljil na 1660 kilometrov (apogej).

Znanost v službi hladne vojne

Sputnik 2 je bil dokaz služenja znanosti politiki hladne vojne. To se ni dogajalo le v Sovjetski zvezi, Sputnik 2 je samo primer, kako je znanost poganjala politika hladne vojne – težnja, ki je v naslednjih letih postala tako izrazita na obeh straneh Atlantika.

Čeprav so Sovjeti v Sputniku 2 videli predvsem potrditev znanstvene prednosti sovjetskega sistema pred ameriškim, je ta pozneje prispeval tudi k usmerjanju pozornosti na nezaželene rezultate. Tako je bil povod za razprave o ravnanju z živalmi, čemur so sicer večjo pozornost namenjali na Zahodu, počasi pa so prodrle tudi v Sovjetsko zvezo. Tam so se običajni državljani temu poletu posmehovali, ker so ga imeli za propagando – dokaz, da propaganda, če je je preveč, doseže nasprotni učinek.

Prijavi sovražni govor