Robotu je najtežje ustvariti pravi obraz

Prof. dr. Oussama Khatib s Stanforda meni, da so roboti najboljši promotorji znanosti in tehnologije

sob, 14.04.2018, 10:00

Svetovno ugledni robotik prof. dr. Oussama Khatib, ki ga s Slovenijo druži predvsem dolgoletno prijateljstvo s slovenskim robotikom prof. dr. Jadranom Lenarčičem, direktorjem IJS, je na nedavnih dnevih Jožefa Stefana ljubitelje robotov navdušil s predavanjem o avatarju Ocean I, ki uspešno raziskuje potopljene ladje. Znanstvenik po rodu iz Sirije ima tako francosko kot ameriško državljanstvo.

Kako se je začelo vaše zanimanje za robote?

Ko sem imel kakšnih deset let, sem bil fasciniran nad sprehodom skozi čas. Bral sem knjigo o tem, ki jo je napisal neki egiptovski pisec. Verjetno pa je ta moj interes izviral predvsem iz zanimanja za znanost, ki me spremlja vse življenje. Odkar pomnim, me je zanimala vsa znanost in še posebno matematika. Po maturi, v svoji generaciji sem bil med najboljšimi, so mi predlagali, naj se vpišem na študij medicine. Rekel sem, da je medicina sicer čudovit študij, a da me bolj zanimata tehnologija in znanost. Študiral sem elektrotehniko in za diplomsko nalogo izbral avtomatiko, segala pa je tudi na področje umetne inteligence. Mentor je bil z nalogo zelo zadovoljen in me je nato vključil v raziskovalni projekt v robotiki. Tako sem opravil doktorat iz te vede. Ugotovil sem, da je to tisto, kar bi najraje počel. Do danes sem ostal v robotiki.

 



Na predavanju ste govorili o večstranski uporabi robotov. Katera uporaba je po vašem najpomembnejša? V katero smer gre razvoj?

Robotika se širi na nova področja delovanja. Predvsem v okolju, ki je za ljudi nevarno ali nedostopno, kot je delo globoko pod vodo. Po drugi strani je vse več robotov namenjenih pomoči ljudem na domu, prav tako se razvijata industrijska in medicinska uporaba robotov. Vse večji pomen ima pri rehabilitaciji in preprečevanju poškodb. Razvoj nam omogoča bistveno bolj natančno upravljanje robota.

Menim, da bo šel razvoj v smer splošnega razvoja robotov, iz tega pa bodo samodejno izšle možnosti uporabe za konkretne delovne naloge. Napredek robotike sicer ni pomemben samo za razvoj robotov, robotika ima pomen za celotno znanost. Z njeno pomočjo lahko bolje razumemo gibanje in vse druge telesne funkcije ljudi.

Večino najbolj navdušujejo humanoidni roboti. Tako je verjetno tudi z vašimi študenti?

Res je. V stiku z robotom je zelo pomemben njegov videz. V razvoju humanoidnih robotov je največ časa namenjenega razvoju obraza. Ta ne sme nikogar prestrašiti, biti mora biti prijeten, delovati prijateljsko. Zelo pomembne so tudi druge podrobnosti, še posebno to velja za zgornji del robota. Zlasti pomemben je videz tistih robotov, ki delajo v človeškem okolju. Če hočemo, da bo robot delal z ljudmi, mora biti takšen, da ga bodo ti sprejeli. Mora imeti dve roki, ker imamo ljudje dve roki. Manj pomembno je, kako se giblje.

V Ljubljani ste predstavili robota Ocean 1, ki se je že izkazal pod vodo. Neverjetno je, da je sam raziskal potopljeno francosko ladjo iz 17. stoletja in iz nje prinesel vazo. Vendar je bil ta robot najprej namenjen za drugo raziskovalno nalogo, kajne?

Tako je. Prvotno ime projekta je bilo Raziskovanje Rdečega morja. Robota smo razvijali v sodelovanju z morskimi biologi. Kmalu je postalo jasno, da mora imeti tak robot dve roki, pa tudi, da so tri leta premalo za razvoj tako kompleksnega robota. Smo pa v tem času razvili programsko opremo, ki je bila dober temelj za nadaljnji razvoj. Nato nam je naključje omogočilo, da smo projekt nadaljevali s francoskimi arheologi. Z njimi sem se srečal na neki delavnici, kjer sem govoril o podvodnih robotih. Eden od teh udeležencev je nato prišel k meni in mi rekel: »Radi bi vašega robota. Je natanko to, kar potrebujemo.« Predlagal sem, da se o tem pogovorimo ob večerji. Ugotovil sem, da je moj sogovornik zelo znani francoski podvodni arheolog, da sodeluje tudi z Unescom kot ekspert. Tako sem se odločil za sodelovanje in rezultat je Ocean I.




Zdaj od vas verjetno vsi pričakujejo razvoj še zmogljivejših tovrstnih robotov?

Drži. Zdaj razvijamo robota, ki se bo lahko potopil tisoč metrov globoko. Sedanjih 200 metrov je veliko za ljudi, a ne zadošča. Veliko ladij, ki bi jih radi raziskali, je na večji globini. Zaradi novih materialov se bodo roboti lahko potopili na tisočmetrsko globino.

Rekli ste, da je robotika zelo interdisciplinarna. S katero znanostjo pri razvoju humanoidnih robotov največ sodelujete?

Razvoj humanoidnih robotov je povezal inženirske in družbene znanosti. V mojem laboratoriju na Stanfordu sicer nimam študentov družboslovja, zato pa tesno sodelujemo z družboslovnimi kolidži. Sicer potrebujemo pomoč znanstvenikov s področij nevrologije, fiziologije, fizikalne terapije, biomehanike, športne medicine ... Dejstvo je, da robotika vključuje vse več ljudi z vse več znanstvenih področij, saj postajajo roboti vse bolj kompleksni. Sam sem moral elektrotehnično znanje nadgraditi z znanjem strojništva, veliko sem se moral naučiti o mehaniki gibanja, o kinematiki, razmišljam pa tudi o družboslovnih in etičnih vidikih razvoja robotov.

Prav etična vprašanja v razvoju robotike že dolgo vznemirjajo ljudi. Spodbudili so jih že Isaac Asimov in drugi pisci znanstvene fantastike, vse te dileme pa so se pojavile precej let prej prvimi humanoidnimi roboti. Kako upravičena so opozorila, da se lahko visoko razviti ozaveščeni roboti nekega dne postavijo proti svojemu kreatorju, torej človeku, oziroma da jih lahko že danes zlorabijo tisti, ki vidijo v njih popolne vojake, bolje vojaške stroje? Koliko se v današnji robotiki upoštevajo temeljni zakoni robotike Asimova in njegovih naslednikov?

Hvala za to vprašanje. Je zelo, zelo pomembno. Etični pomisleki so sicer aktualni ob razvoju vsake tehnologije. Vsako tehnologijo je mogoče uporabiti za dobre in slabe namene. Robotika ni izjema. Zato pripravljamo delavnice in pogovore o etiki v razvoju robotike. Žal je, se mi zdi, vlada precej manj občutljiva za etične dileme kot preostala družba. To velja tudi za nekatere industrije. Menim, da potrebujemo širok družbeni dogovor o tem. Uporaba robotov z zlimi nameni je vsekakor možna, še dolgo pa ne bo možno, da bi se roboti sami postavili proti človeku. Za zdaj velja, da roboti premorejo mišice, človek pa možgane. Stopnja razvoja, ki bi omogočila samostojno delovanje robotov, je v odmaknjeni prihodnosti, če se bo to sploh kdaj zgodilo.

Vsekakor je za zdaj med ljudmi veliko več tistih, ki robote občudujejo, kot onih, ki se jih iz kakršnegakoli razloga bojijo. To se je, kot mi je dejal prof. Lenarčič, pokazalo tudi na dnevu odprtih vrat IJS.

Trdno sem prepričan, da je robotika znanstveno področje, ki lahko med ljudmi najbolj uspešno promovira celotno znanost in tehnologijo. Robotika seže celo do otrok, do najstnikov, do ljudi, ki sicer ne razmišljajo o znanosti. V našem laboratoriju doživljamo navdušenje obiskovalcev, ki ugotovijo, da je robotika vznemirljiva in zabavna. Zato tudi dajemo predavanja in vse drugo na splet, nič ne skrivamo. Izvedel sem, da na Kitajskem prevajajo moja predavanja, tako da imam zaradi sodobne komunikacije očitno precej več študentov, kot jih vpisuje moje predmete na Stanfordu ...



Z direktorjem IJS Jadranom Lenarčičem ste povezani že dolga leta. Kaj pa menite o inštitutu, slovenski znanosti in Sloveniji na splošno?

Z Jadranom sva prijatelja in raziskovalna sodelavca že več kot trideset let, oba sva v robotiki veliko delala na področju gibanja. Slovenijo pa sem spoznal že prej, ko sem kot študent nekajkrat potoval skozi Jugoslavijo proti Turčiji in Siriji. Ljubljana se mi je takrat zdela lepo mesto, nisem pa imel priložnosti, da bi si ustvaril mnenje o Slovencih, o vašem narodnem značaju. Ta se mi je ponudila veliko kasneje, leta 1988, ko sem bil povabljen na delavnico, ki jo je pri vas organiziral Jadran. Tam je bil namreč tudi takratni veleposlanik v Nemčiji dr. Boris Frlec, ki je v svojem govoru kritiziral Jugoslavijo in rekel, da bi se morala Slovenija osamosvojiti. Ne vem, ali je rekel natanko tako, a tako se je dalo razumeti. Tega nisem mogel pozabiti, in ko sem ob tokratnem obisku Frleca znova srečal, sem mu to tudi povedal.

Skozi leta sodelovanja, predvsem v biomehaniki, sem bolje spoznal tudi delo inštituta, na katerega ste lahko ponosni. O tem so nas med drugim prepričali mladi znanstveniki, ki so s tega inštituta prihajali v ZDA. Imate eno najboljših skupin za biomehaniko človeškega gibanja. Žal nam trenutni sistem financiranja preprečuje, da bi okrepili sodelovanje.

Ste tudi predsednik Mednarodne fundacije za robotske raziskave (IFRR). Kaj je trenutno v središču vašega delovanja?

To je ena prvih fundacij na tem področju. Sedež ima v San Diegu, deluje pa po vsem svetu. Med drugim izdajamo revijo o robotskih raziskavah, prirejamo odlične konference, podpiramo eksperimentalno robotiko, algoritemsko robotiko, različna srečanja po svetu. Še posebno spodbujamo razvoj robotike v manj razvitih državah, v Južni Ameriki, Afriki in Aziji.

Vaša družina izvira iz Alepa, mesta v Siriji, ki je nekoč slovela po bogati zgodovinski dediščini, zdaj pa jo, žal, vsakdo pozna, ker v njej divja vojna. Kako je Sirija zaznamovala vaše življenje, vašo vero v humanizem?

Alep, mesto, kjer sem se rodil, je vedno v mojih mislih. Na srečo ga je vsa moja družna zapustila že dolgo nazaj, nismo pa ga pozabili. Z brati smo se velikokrat igrali, da potujemo po ulicah, ki se jih spominjamo iz otroštva. V mislih tečemo od doma do prodajalne sladoleda ... Tako smo se igrali pred vojno in tako počnemo še vedno, čeprav seveda vemo, da je od tistih ulic in stavb komaj kaj ostalo. Toda prepričan sem, da bo naše mesto znova obnovljeno in znova lepo.

Kaj lahko znanstveniki naredite, da se take tragedije ne bi nikoli več ponovile?

Znanstveniki moramo, tako kot je značilno za znanost, delovati čim bolj globalno, ne pa samo v okviru posameznih držav. Večino konfliktov povzročata ignoranca in neznanje. Zato je zelo pomembno izobraževanje in to, da s pomočjo družboslovnih znanosti dojamemo, kako neumno je povzročati takšne tragedije zaradi konfliktov, ki bodo v daljšem obdobju izgubili vsak smisel.

Prijavi sovražni govor