Se pod ledom skriva največji kanjon na svetu?

Na Antarktiki, najbolj južni in najmanj znani celini na našem planetu, poleg Južnega tečaja pregovorno obstajata še dva tečaja – tečaja nevednosti: Dežela princese Elizabete in Kotlina vrnitve (Recovery Basin). Ti pokrajini sta med najmanj raziskanimi kopenskimi območji na Zemlji, a kot kažejo najnovejši satelitski in sonarski posnetki, eno od njiju, Dežela princese Elizabete, globoko pod ledom skriva verjetno največji kanjon na svetu.

Do zdaj neznani kanjon je domnevno dolg več kot tisoč kilometrov in ponekod globlji od kilometra, kar ga uvršča pred znameniti Veliki kanjon v ZDA in celo pred doslej največji kanjon na Grenlandiji, ki se prav tako kot novo odkritje na Antarktiki skriva globoko pod ledom. Ob tolikšnih razsežnostih geološke tvorbe je začudenje, da je raziskovalci niso odkrili že prej, še toliko večje.

A poznavalcev Antarktike to dejstvo ne čudi. Skozi belino debelega ledu je težko prodreti celo laserskim in radijskim očem satelitov, ki množično preletavajo najjužnejši kontinent.

»Raziskovalcem Antarktike je že dolgo znano, da zaradi poteka ledu pokrajina globoko pod njim skoraj ne odseva v topografiji ledene plasti na površju. Kljub temu pa je težko verjeti, da nismo niti slutili, da obstajata tako globok kanjon in morda še z njim povezano veliko podledeniško jezero,« v sporočilu za javnost priznava dr. Neil Ross z univerze v Newcastlu, soavtor članka o rezultatih raziskave, objavljenega v najnovejši, decembrski številki revije Geology.

Odkritje po zaslugi satelitov

Prve namige o morebitnem obstoju razsežnega kanjonskega sistema globoko pod ledom so znanstvenikom posredovali satelitski posnetki Nase, Ese, ameriškega Nacionalnega centra za podatke o snegu in ledu ter drugih agencij, dodatno pa še sonarski posnetki mednarodnega projekta za oceno podnebnih in okoljskih sprememb (ICECAP), ki s sonarskimi meritvami ugotavljajo obliko in velikost geografskih tvorb globoko pod ledom. Prav ti so potrdili obstoj velikanskega kanjona.

Mednarodna skupina raziskovalcev, ki jo poleg znanstvenikov z univerze v Newcastlu sestavljajo tudi raziskovalci z londonskega Imperialnega kolidža, univerz v Bristolu in Durhamu pa tudi iz Avstralije, Kitajske in Indije, si zdaj prizadeva, da bi podatke s teh posnetkov preverili še na ledenem površju.

Ob merjenju debeline ledu na tem večinoma neraziskanem območju so že naleteli na znamenja obstoja velikega razvejenega porečja pod ledom. Domnevajo celo, da je del tega porečja prav tako ogromno, doslej še neodkrito podledeniško jezero na Antarktiki, dolgo naj bi bilo 100 kilometrov in veliko kar 1250 kvadratnih kilometrov. Po mnenju raziskovalcev, ki so ga objavili v reviji Geology, sta jezero in kanjonski sistem morda celo starejša od ledu, ki ju prekriva, in sta posledica delovanja tekoče vode pod ledenikom.

Neznano območje

»Območje je večje od Velike Britanije, kljub temu pa ne vemo, kaj vse se skriva pod njegovim ledom,« pravi eden od vodij raziskave, britanski profesor Stewart Jamieson z Durhamske univerze. »Pravzaprav o površju Antarktike pod ledom vemo celo manj kot o površju Marsa. Ko bomo o pokrajini pod ledom imeli več podatkov, bomo tudi lažje napovedovali, kako se bo ledena obloga odzivala na podnebne spremembe,« je prepričan Jamieson.

Že zdaj pa ugotovitve na podlagi sedanjih podatkov enačijo s pomembnim odkritjem, ki širi meje znanja o našem planetu. Te meje o poznavanju planeta pa je po besedah prof. Martina Siegerta z londonskega Imperialnega kolidža mogoče potiskati še posebno daleč prav na Antarktiki, naši najmanj raziskani celini.

Če bodo nadaljnje raziskave potrdile te prve rezultate, objavljene v reviji Geology, bo kanjonski sistem Princese Elizabete prevzel naslov največjega doslej odkritega kanjona. Ta naslov zdaj še pripada 740 kilometrov dolgemu velikemu kanjonu na Grenlandiji, prav tako kot kanjon Princese Elizabete pokritem z globoko plastjo ledu. Znanstveniki pričakujejo, da bodo obsežne analize končali še letos.

Vodilni avtor Neil Ross v sporočilu za javnost navaja, da znanstveniki že imajo zanesljive podatke z obeh koncev doline, ki jim jih je priskrbel poseben radar za prodiranje skozi led, manjkajo pa jim zanesljivi podatki za vmesno območje. Nova spoznanja si obetajo tudi iz satelitskih podatkov, saj gre za ogromno območje, ki ga je mogoče opazovati tudi iz vesolja.

Možna še nova odkritja

Samo odkritje po prepričanju Rossa opozarja tudi na pomembnost nadaljnjih raziskav. »Zdaj vidimo, da še vedno vemo zelo malo o površju našega planeta na posameznih območjih. Prepričan sem, da so tudi zdaj še možna nova odkritja skritih, še neznanih pokrajin – in to je neverjetno vznemirljivo!«

Pri tem najnovejšem odkritju – če bo potrjeno – pa ne gre le za spoznanje o novi pokrajini, ampak za veliko več. Odkritje namreč kaže, kako in kdaj je nastala antarktiška ledena plošča ter kako sta se njena velikost in oblika spreminjali med različno toplimi minulimi obdobji našega podnebja.

»Razprava o rasti in propadanju ledene plošče na Zahodni Antarktiki v zadnjih nekaj milijonih letih traja že desetletja, pa še vedno ne vemo, kjer natanko je plošča nastala, kako je rasla in kako se je v različnih obdobjih krčila,« poudarja prof. Martin Siegert.

»S proučevanjem topografije pod ledeno ploščo, kar lahko počnemo s sonarskimi raziskavami in satelitskimi posnetki, nam je zdaj uspelo razkriti območje s klasičnimi ledeniškimi geomorfološkimi tvorbami. To so doline v obliki črke U in v obliki amfiteatra, o katerih vemo, da so jih morda oblikovale le majhne ledene tvorbe, podobne sedanjim na arktičnih območjih Kanade in Rusije. Zato lahko sklepamo, da je novoodkrito območje skoraj gotovo mesto izvora zahodnoantarktiške ledene plošče,« je prepričan prof. Ross.

Z njim se strinjajo tudi drugi avtorji in poudarjajo, da bi bilo samo obrobje kanjona lahko točka preobrata, na kateri bi se v prihodnosti utegnilo ustaviti umikanje zahodnoantarktiške ledene plošče.

Prof. Siegert pa še dodaja: »Z mednarodnim sodelovanjem raziskovalcev iz ZDA, Velike Britanije, Indije, Avstralije in Kitajske nam je uspelo bolj kot komurkoli in kjerkoli doslej razširiti meje odkritij na Antarktiki. Žal pa globalno segrevanje močno ogroža stabilnost te malo raziskane celine. Vse države zato pozivamo, naj kar najhitreje zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov in tako omejijo učinke podnebnih sprememb.«

O tem, v kolikšnem obsegu bodo njihovi začetni izsledki potrjeni, bodo še letos poročali na srečanju ICECAP v Londonu.