Segrevanje najizrazitejše in najbolj nevarno na severu

Kadar govorimo o ogroženosti t. i. zelenih pljuč našega planeta, ima večina v mislih tropski pragozd. A nič manj ni za zdravje planeta pomemben borealni ali severni gozd, ki sestavlja tretjino gozdnih površin na Zemlji. Znanstveniki že desetletja opozarjajo, da so ta zapostavljena severna pljuča čedalje bolj ogrožena zaradi podnebnih sprememb.

Da je to res, se je silovito in neizpodbitno pokazalo minuli teden. Uničevalni gozdni požar, zaradi katerega so v Fort McMurrayju v kanadski provinci Alberta morali tako rekoč čez noč evakuirati vseh 90.000 prebivalcev, so namreč po prepričanju klimatologov in gozdarjev zanetile – podnebne spremembe.

Čedalje višje povprečne temperature (prav včeraj so bili objavljeni uradni podatki, da je tudi april, tako kot že nekaj zaporednih mesecev pred njim, v dvigu povprečne temperature podrl vse dosedanje rekorde), daljše suše in zgodnejše taljenje snega na severu severne poloble so verjetno, menijo strokovnjaki, krivci ne le za zadnji katastrofalni gozdni požar v Kanadi, ampak nasploh prispevajo k vse večjemu številu gozdnih požarov.

Začarani krog

Skoraj popolno uničenje Fort McMurrayja minuli teden je najnovejši v vrsti dokazov o ogroženosti širnih sestojev smrekovih, borovih in macesnovih gozdov na severni polobli, znanih pod imenom borealni ali severni gozd. Pri tej ogroženosti pa ne vzbuja skrbi le izguba samega gozda, ampak predvsem posledice te izgube, ki bodo kakor v začaranem krogu omejevale prizadevanja za zmanjševanje škode zaradi podnebnih sprememb.

Znanstveniki si sicer že več let prizadevajo, da bi se pozornost javnosti usmerila tudi na te gozdove. V primerjavi s tropskimi so danes še vedno deležni manj pozornosti, pa čeprav sestavljajo skoraj tretjino vsega gozda na našem planetu. In ne le to, severni gozd je ekološko edinstven in bistven za človeštvo – zaradi sposobnosti, da zmanjšuje tveganje za segrevanje Zemlje, tako da vsrkava nekaj toplogrednih emisij, ki jih povzročamo ljudje.

Borealne gozdove v glavnem sestavljajo igličaste drevesne vrste, na primer borovci, smreke in macesni, ki so prilagojeni na dolge, mrzle severne zime. Severni gozd obkroža severno poloblo v pasu blizu arktičnega kroga, ki poteka skozi Aljasko, Kanado, Skandinavijo in Rusijo. Požari se v borealnih gozdovih že od nekdaj pojavljajo, toda sodeč po podatkih iz zadnjih desetletij se zdaj nenaravno hitro povečujejo tako po gostoti kot intenzivnosti. Podatki iz Kanade in z Aljaske kažejo na izrazito povečanje števila požarov na območju, ki je bilo v zadnjih desetletjih požgano.

Znanstveniki si še vedno prizadevajo, da bi rekonstruirali daljšo zgodovino gozdnih požarov v borealnih gozdovih na podlagi podatkov o drevesnih prstanih in usedlinah saj. Vendar iz omenjenih podatkov z Aljaske že lahko sklepamo, da je po številu gozdnih požarov to območje v zadnjih deset tisoč letih prav zdaj v najslabšem položaju.

Samo v Rusiji je leta 2012 ogenj pogoltnil 70 milijonov hektarjev gozda, od tega večino na odmaknjenih krajih v Sibiriji. Aljasko, ki ima največ severnega gozda v ZDA, pa je samo lani prizadelo kar 768 gozdnih požarov. Ti so uničili gozd na površini več kot pet milijonov hektarov.

Glavni krivec za povečanje števila gozdnih požarov naj bi bile prav podnebne spremembe, domnevajo znanstveniki. Segrevanje Zemlje ima namreč še posebej škodljiv vpliv prav na severnih območjih: tam povprečna temperatura narašča hitreje kot drugod po svetu, snežna odeja se začenja taliti bolj zgodaj, in gozdovi se danes izsušujejo hitreje kot v preteklosti. Večja vročina verjetno povzroča tudi vse več strel, ki pogosto zanetijo najbolj uničujoče gozdne požare.

Ogenj, ki ga zanetijo višje temperature in daljše suše, za seboj ne pušča le širnih opustošenih območij, ampak tudi na stežaj odpira vrata pravim invazijam škodljivega mrčesa. Ta že sicer zaradi blagih zim čedalje bolj krepi svoje vrste, in to bolj ali manj po vsej severni polobli.

Kriv tudi El Niño

Za letošnje požare, ki jih po napovedih strokovnjakov utegne biti še več kot v minulih letih, klimatologi krivijo tudi vremenski pojav El Niño. Ta je celotno zadnje leto izdatno črpal vročino iz Tihega ocena in jo oddajal v ozračje, s tem pa ustvarjal razmere za letošnje gozdne požare. Tako so bile temperature zraka v kanadski provinci Alberta v tednih pred uničevalnim požarom v bližini Fort McMurrayja kar za 16 stopinj Celzija nad običajnimi za ta čas.

Eden od znanstvenikov, ki je že pred desetletji opozoril na to, kar se zdaj dogaja s severnimi gozdovi, je zdaj že upokojeni Brian J. Stocks, nekdanji raziskovalec v Kanadski službi za gozdove. Za New York Times je ob kanadskem požaru prejšnji teden napovedal, da najhujše šele prihaja.

»V prihodnje lahko pričakujemo še več požarov, ki ne bodo samo številnejši, ampak tudi obsežnejši,« je prepričan. Poudarja, da to zahteva od lokalne in državne uprave nove načine razmišljanja, kako upravljati gozdove in varovati bližnja naselja. V Fort McMurrayju so namreč imeli eno samo cestno vpadnico, po kateri so lahko prebivalci pobegnili iz mesta.

A tveganje sega precej dlje od naselij ob gozdovih ali sredi gozdov. Pravzaprav so tveganja globalna. Svetovni gozdovi namreč pomagajo zmanjševati emisije toplogrednih plinov, saj vsrkavajo precejšnje deleže ogljikovega dioksida, ki se v ozračju znajde zaradi izgorevanja fosilnih goriv. Za zdaj kljub naraščajočemu številu gozdnih požarov gozdovi rastejo dovolj hitro, da sproti nadomeščajo škodo, ki nastane zaradi požarov in drugih motenj.

Zanka se zateguje

Toda znanstveniki se bojijo, da se bo položaj spremenil, če se bo pustošenje gozda zaradi požarov in invazij škodljivcev nadaljevalo. Nekaj ogljika, ki je zdaj uskladiščen v gozdovih, se bo vrnilo v ozračje v obliki ogljikovega dioksida. Globalno segrevanje se bo zaradi tega dotoka še pospešilo in še bolj okrepilo pritisk na gozdove; nevarna povratna zanka se tako utegne hitro zategniti.

To pa še ni vse. Vetrovi pogosto prinesejo saje iz požarov v severnih gozdovih na razsežno ledeno oblogo, ki prekriva Grenlandijo. Zaradi saj ta ledena površina potemni in zato vsrka več sončne toplote. Samo leta 2012 so saje v globalnem obsegu zakrivile dodatno taljenje ledenih površin v skupni velikosti, enaki velikosti Grenlandije. To se je zgodilo prvič, odkar od leta 1889 izvajajo ustrezne meritve.

Klimatologe zdaj skrbi, da bo več požarov in več saj še pospešilo taljenje grenlandske ledene plošče. Če bi se ta v celoti stopila, bi lahko dvignila gladino oceanov tudi za več kot šest metrov.