Tiskane izdaje
Po skoraj 22 letih, ko se je nepreklicno končal program ruskega vesoljskega raketoplana Buran (snežni vihar), se ruski vesoljski strokovnjaki znova ogrevajo za njegovo oživitev.
Znano je, da je Buran leta 1988 samo enkrat – in to brez posadke – poletel v vesolje, dvakrat obkrožil Zemljo in samodejno (kot prvi take vrste) natančno pristal na pristajalni stezi v bližini vesoljskega izstrelišča Bajkonur v Kazahstanu. Program so dokončno opustili leta 1993, kar je bilo vsaj delno povezano z razpadom Sovjetske zveze. Znano je, da je bilo to rusko vesoljsko letalo nekakšna protiutež ameriškemu shuttlu, saj mu je bil na prvi pogled tudi zelo podoben. A kot so menili nekateri vesoljski strokovnjaki, Buran ni bil kopija ameriškega shuttla, ampak je bil v marsičem celo boljši. Med drugim se pri izstrelitvi ni zanašal na dve veliki raketi na trdo gorivo, ki ju po vžigu ni bilo mogoče ustaviti (kot je bilo pri shuttlu), ampak na rakete na tekoče gorivo, ki so sestavljale nosilno raketo Energija. Buran je imel tudi večji prostor za tovor in v vesolje bi lahko popeljal več astronavtov, prav tako naj bi bil sistem varnejši.
Razlog za tokratno razmišljanje o novem Buranu seveda ni nostalgija, pač pa je v ospredju zmanjševanje stroškov pri izstrelitvah satelitov in druge opreme v vesoljski prostor. Novi ponovno uporabljivi transportni sistem naj bi financirali iz ruskega proračuna za vesoljski program in naj bi stal manj kot 185 milijonov dolarjev. Kot je zdaj predvideno, naj bi program dobil finančna sredstva med letoma 2021 in 2025.
Sodeč po prvih obrisih bi novi program zajemal deloma ponovno uporabljivi vesoljski prevozni sistem (tak kot je bil Buran), ki pa bi bil opremljen tudi s krilato stopnjo boosterja oziroma pospeševalnika, medtem ko bi bila druga raketna stopnja samo za enkratno uporabo. Potem ko se bo prva stopnja ločila od druge, bo slednja nadaljevala pot v zemeljsko krožnico, prva, opremljena s krili, pa se bo ločila in zajadrala nazaj proti izstrelišču in pristala na pristajalni stezi; to pomeni, da jo bodo lahko pripravili na naslednji polet v vesolje. Izstrelitve bodo potekale iz novega vesoljskega izstrelišča Vostočni na ruskem daljnem vzhodu, ki ga gradijo že dalj časa.
Omenjeni novi raketni pogonski sistem bodo razvili v vesoljskem središču Kruničev. Kot navajajo ruski viri, bo ravno ponovno uporabljiva prva raketna stopnja zagotavljala veliko zanesljivost in varnost. V vetrovnikih so že leta 2013 preizkušali več modelov krilatih raketnih stopenj. Po zahtevah ruske zvezne vesoljske agencije mora biti sistem usposobljen za prevoz tudi zelo težkih oziroma velikih tovorov, celo več kot 35-tonskih.
Zamisel o krilatih plovilih za polete v vesolje je bila aktualna že na začetku vesoljske dobe. Praktične poskuse z nameščanjem raketnih motorjev na letala so izvajali v Sovjetski zvezi in Nemčiji. V Sovjetski zvezi je bil Vladimir Čelomej, eden od vodij ministrstva za letalstvo, med prvimi, ki so podpirali zamisel o krilatem vesoljskem plovilu s človeško posadko. Sergej Koroljev in njegovi sodelavci z reaktivnega raziskovalnega inštituta so se prav tako ukvarjali z raketnim jadralnim letalom. Od sredine 60. let je tudi letalsko-konstrukcijski biro Mikojan razvil malo ponovno uporabljivo vesoljsko plovilo Spiral, ki bi ga na rob vesoljskega prostora dvignilo hipersonično letalo.
Na začetku 70. let so se ZDA odločile za razvoj deloma uporabljivega sistema shuttle, ki je bil skoraj tri desetletja, do leta 2011, ko je poletel zadnji ameriški vesoljski raketoplan, z vzponi in padci glavno prevozno sredstvo za prevoz ljudi in opreme v bližnje vesolje oziroma zemeljsko krožnico.
Zato ni presenetljivo, da se je leta 1976 tudi sovjetska vlada odločila za nekaj podobnega in rodil se je program Energija–Buran; Energija je bila dvostopenjska nosilna raketa za enkratno uporabo, Buran pa raketoplan, ki naj bi bil ponovno uporabljiv. A kot rečeno, po enem samem, čeprav zelo uspešnem poletu so program zaradi pomanjkanja denarja opustili.
Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo
