Skrajni pojavi vplivajo na prehransko varnost

Poročilo EASAC: Iskanje rešitev za učinkovitejše proizvodno-oskrbne sisteme z manj zavržene hrane

pet, 13.04.2018, 10:00

Evropa zaradi podnebnih sprememb in zdravja ljudi potrebuje hitrejše spremembe na prehranskem področju. Sporočilo, ki ga daje zajetno poročilo svetovalnega sveta evropskih akademij EASAC z naslovom Priložnosti in izzivi za raziskovanje prehranske varnosti in kmetijstva v Evropi, je pomembno tudi za Slovenijo.

Poročilo tega posvetovalnega organa, v okviru katerega deluje 23 evropskih akademij znanosti in umetnosti, je s predstavljenimi prispevki ekspertnih skupin na temo prehranske varnosti spodbudilo razpravo o številnih vprašanjih aktualnega dogajanja na področju sodobne pridelave, predelave, ponudbe in uživanja hrane. V času, ko svetovna prehranska varnost ni nekaj samoumevnega in ko je vse več civilizacijskih bolezni, povezanih s hrano, ki jo uživamo, je zato ključno iskanje pravih odgovorov na ta vprašanja in dvome, ki se ob tem porajajo. To so potrdile tudi razprave udeležencev posveta o prehranski varnosti, ki ga je pripravil svet za varovanje okolja pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), namenjenega obravnavi poročila EASAC.

»Kot genetik sem bil posebno pozoren na to, kako sta v poročilu obravnavana genetika in genski inženiring. Genski inženiring je malo prikrit z urejanjem genoma. Če gledamo po literaturi, kaj je urejanje genoma, najdemo precej različne definicije. Ampak skupno jim je to, da se s preciznimi biokemičnimi instrumenti izreže DNK in potem nadomesti z drugo DNK, bodisi iz istega organizma, bodisi sintetično proizvedenega, bodisi iz drugega organizma. Tu torej ni debate o tem, ali so to transgene rastline, tiste, ki so dobile del dedne snovi z inženirskimi postopki iz druge rastline, ali čezgene, iz istega genoma. Pomemben del gradiva govori o tem, kako je genomsko urejanje pomembno, perspektivno, a je čutiti kritiko političnega vpliva na to, da smo v Evropi razmeroma skeptični do gensko spremenjenih organizmov,« ugotavlja akademik dr. Ivan Kreft.

Zapostavljena problematika tal

Po njegovem so avtorji iz delegirane ekspertne skupine desetih evropskih akademij premalo upoštevali problematiko tal kot glavnega vira naše hrane. »Tla so ključni dejavnik za pridelavo hrane tako v Evropi kot Sloveniji, temu bi morala biti namenjena večja pozornost. Mi pridelujemo pomemben del naše hrane v Braziliji, a o tem v gradivu ni dosti videti. Slovenija in Evropa sta deficitarni pri beljakovinah. Ves ta evropski dokument pospešuje porabo stročnic in drugih virov beljakovin. Odkar so pomisleki o uporabi kostne moke, smo se preusmerili na sojo. Pomemben del soje pa se prideluje na območju Amazonke, ne samo v Braziliji. Območje Amazonke je pomembna dediščina človeštva, glede na podnebne spremembe in intenzivno krčenje gozdov z vsemi posledicami izčrpavanja naravnega okolja je povečevanje pridelave tam zelo sporno.

Ko v Sloveniji jemo zrezke, se moramo zavedati, da je to povezano tudi s pridelovanjem beljakovin in s hrano, ki jo kot beljakovinski vir pripeljejo iz daljne Južne Amerike v Evropo. Seveda lahko rečemo, da bomo jedli manj zrezkov ali da se z njimi vsaj ne bomo prenajedali, ampak raznovrstna in zdrava prehrana vključuje tudi meso in do tega pač moramo priti.

Glede na to, kako v Sloveniji pozidavamo kmetijska zemljišča na ravninah in v dolinah, se v pridelavi hrane čedalje bolj oziramo na hribovita travnata območja, kjer je govedoreja, so prežvekovalci. Ti z malo truda uporabijo organsko snov. Beljakovine uporabijo in jih predelajo bodisi v mleko bodisi v meso, v hrano ljudi. Je pa z ekološkega vidika v zvezi s tem čedalje bolj izpostavljen metan kot eden od plinov, ki pospešujejo podnebne spremembe,« opozarja akademik Kreft in dodaja, da sicer sodobna veterina že pozna metode, ki naj bi zmanjšale izločanje metana pri prežvekovalcih.

»Klimatsko« odporni pristopi v prehranskih sistemih

»Zelo pomembno je, da se širši okoljski in kmetijski viri upoštevajo tudi pri odločitvah, ki zadevajo prostorsko načrtovanje,« je prepričan dr. Janez Posedi, direktor uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki je kritičen do tega, da bi dojemali vprašanje prehranske varnosti kot vprašanje nekih drugih držav, nekih drugih območij.

»Podnebne spremembe imajo velik potencial na vseh področjih. Predvsem pa za Evropo pomenijo precejšnje tveganje. Približno 70 odstotkov hrane moramo uvoziti iz držav, za katere se pričakuje velik vpliv podnebnih sprememb. Na drugi strani so veliki zavržki hrane, ki prav tako vplivajo na spremembe. Pričakuje se, da bodo podnebne spremembe pomenile tveganje za kmetijsko proizvodnjo, tudi za vodne vire.

Skupina v poročilu ugotavlja, da bodo klimatskim spremembam najbolj izpostavljeni v Jugovzhodni Aziji, zaradi njih bodo lahko večje težave tudi v Evropi. Skrajni pojavi, kot so poplave in suše, lahko bistveno vplivajo na varnost hrane, zato je treba v prehranski sistem vključevati ‘ klimatsko odporne’ pristope. Vsekakor je to eno tistih vprašanj, pri katerih je treba pogledati, kako trgi delujejo.«

Bolezni, ki si jih pridelamo

To potegne za sabo nadzor infrastrukture, verige (tople, hladne), shranjevalne verige. »Živilskopredelovalne verige bodo verjetno morale delovati drugače kot danes. Ne smemo pozabiti, da je tudi kmetijstvo eden pomembnih generatorjev podnebnih sprememb. Medresorske politike bodo morale nekako uskladiti svoje cilje v okviru svetovnih zavez,« je prepričan Posedi, ko pravi, da so za zagotavljanje prehranske varnosti v Sloveniji izzivi enaki kot povsod drugod: poleg podnebnih sprememb še demografske spremembe s staranjem prebivalstva in migracijami ter prehranske oziroma vedenjske spremembe s civilizacijskimi boleznimi, »ki se jih ne nalezeš, ampak si jih pridelaš«, kot sta debelost in diabetes.

Opozoriti velja, tako Posedi, tudi na klasično potrošništvo, ko kupujemo več kot porabimo, kar povzroča težave nazaj po verigi. »Odpadke oziroma presežke je treba odpeljati. Cilj bi moral biti uravnavanje bilance. Vse, kar nameravamo na tem področju spreminjati, mora družba sprejemati, sicer ni sprememb. Veliko je bilo posvetovanj o prehranskih sistemih, bioznanosti, družbenih znanostih glede razumevanja vedenja potrošnikov. Na koncu pa so sistemi, ki jih imata industrija in trgovina, naslavljajo pa neke druge potrebe in cilje, ko je v ospredju skrb za profit. Hkrati se opozarja na problem dobrobiti živali v reji in problem odpadkov. Nujno je izobraževanje potrošnikov o pridelavi hrane. Otroci danes ne vedo, da je zrezek od krave. Tudi živilska tehnologija je zelo pomembna, kjer je tako kot pri okolju potrebno usklajevanje.«

Kmetuje 22 milijonov Evropejcev

V Evropi kmetuje 22 milijonov ljudi. Goveje meso, ki je manj invazivno in škodljivo za okolje, predstavlja zgolj tretjino prašičjega, ki je bolj zahtevno, kar zadeva vire prehranjevanja, je še eden od Posedijevih poudarkov v razpravi.

Razprave o prehranski varnosti ne morejo mimo iskanja rešitev za bolj učinkovite, trajnostne in pravične prehranske sisteme. Podatek, da se približno tretjina pridelane hrane zavrže, pomeni, da je šlo v nič tudi ogromno energije, vode in zemeljskih virov.

»Izguba se ne meri več v kilogramih zavržene hrane, ampak gre za krožni sistem izgub,« prof. dr. Nataša Poklar Ulrih. »Večina zavržene hrane je v Evropi in ZDA v zadnjem delu prehranske verige, v maloprodaji, gospodinjstvih, restavracijah, ustanovah, kot so vrtci, bolnišnice. Izziv je torej, kako zmanjšati te izgube. Ena od možnosti je hitrejša dostava, pa nato donacije presežkov. Eden od razlogov za zavržke hrane je neprimerno označevanje živil (uporabno najmanj do določenega datuma, namesto najbolje uporabiti do tega datuma). Študije so pokazale, da je najmanj 80 odstotkov zavržene hrane še užitne. Pridelava kilograma mesa zahteva neprimerno večjo porabo energije, vode, zraka kot pa kilogram solate.«

Med priporočili je sicer poudarjeno, da je treba »definirati, kateri so ključni razlogi za nastanek zavržkov hrane, kako podaljšati roke uporabe, kako porabiti presežke (po zgledu azijskih držav, ki tretjino presežkov porabijo za krmo živalim), kako z novimi materiali v embalaži in novimi tehnologijami podaljšati roke obstojnosti živil«.

In katere so nove tehnologije v proizvodnji hrane, ki bi nas morale skrbeti? »To so tehnologije v predelavi, kot so uporaba visokega pritiska, obsevanje z ultravijolično svetlobo in podaljševanje obstojnosti, ki vpliva na mikroorganizme. Pa tudi, kako te nove tehnologije vplivajo na prehranske lastnosti novih živil in kakšna je interakcija med posameznimi makrokomponentami, ki to živilo sestavljajo. Zanima nas tudi, ali to vodi v nastanek nekih novih komponent, ki so lahko škodljive za zdravje. Pri tem ni zanemarljiva vloga EFSE, evropske organizacije za varno hrano, ki pripravlja oceno tveganja in sestavlja poročila o razvoju standardov v živilstvu, o aditivih itd.,« našteva Poklar Ulrihova in dodaja, da so novi izzivi za raziskovalno delo bakterije in antimikrobna odpornost proti antibiotikom, virusi, mikotoksini, obogatena hrana z antioksidanti, biogeni, alergeni, akrilamidi in kontaminenti, ki se akumulirajo v hrani iz same embalaže. Kot poudarja, se več kot 200 bolezni prenaša s hrano in kar 30 milijonov prebivalcev EU ima alergijo na hrano.

»Poročilo prepoznava hrano kot ključen dejavnik, ki vpliva na zdravje prebivalstva, je dejavnik tveganja in tudi možni zaščitni dejavnik. Opozarja na pomen ozaveščanja prebivalstva, da bo posegalo po bolj zdravi hrani, katere proizvodnjo je treba okrepiti. Seveda pa je treba zagotoviti, da je taka hrana dostopna, da doseže neko konkurenčno ceno in da si jo ljudje lahko privoščijo,« pa v svoji analizi dokumenta poudarja doc. dr. Igor Pravst z inštituta za nutricionistiko.

Prijavi sovražni govor