Razkrito lobiranje tobačne industrije

Tobačna industrija je kriva za najhujšo zlorabo znanosti po obdobju nacizma, trdi Robert N. Proctor v knjigi Zlati holokavst.

Thu, 12.01.2017, 08:00
Prikrito in odkrito lobiranje

»Na ministrstvo za zdravje smo dobivali sporočila tobačne industrije, češ da nočemo sodelovati z njimi pri pripravi zakonodaje. Tobačna podjetja v pripravo predloga zakona res niso bila vključena, kajti Slovenija je že od leta 2005 pogodbenica okvirne konvencije WHO,« pojasnjuje Vesna Kerstin Petrič, vodja sektorja za krepitev zdravja ter obvladovanje kroničnih nenalezljivih bolezni in stanj. Po tej konvenciji ni dopustno nikakršno sodelovanje s tobačno industrijo ali sprejemanje njene pomoči, pobud in ponudb, prav tako ne sodelovanje s komerkoli, ki dela v korist interesov tobačne industrije. »Čeprav ministrstvo za zdravje ni imelo sestankov z lobisti, pa smo zaznali tovrstne prijeme. Tobačna industrija oziroma lobisti se na nas v večini primerov niso obračali neposredno, ampak prek posameznih političnih strank in ministrstev – predvsem zaradi nasprotovanja enotni embalaži z vidika zaščite intelektualne lastnine,« še dodaja Petričeva.

Tobačna industrija je kriva za najhujšo zlorabo znanosti po obdobju nacizma, vendar je o tem znanega malo – veliko več je zatajevanega, preslišanega in zlaganega, marketinško olepšanega in »strokovno« tolmačenega, tudi s pomočjo zavajajočih raziskav in podkupljenih raziskovalcev. Dogajanje v ozadju tobačne odvisnosti, ki vsako leto ugasne šest milijonov življenj, je najbolj brezkompromisno doslej razgalil prof. Robert N. Proctor v knjigi Zlati holokavst in za to prejel ugledna priznanja in nagrade.

V tej kompleksni, sistematični in filigransko analitični študiji o skritih obrazih tobačne industrije Robert N. Proctor, profesor zgodovine znanosti na univerzi Stanford in sodelavec ameriške akademije znanosti in umetnosti, razkriva številne prikrivane skrivnosti, naj gre za prevare s filtri in ventilacijo, za uporabo neučinkovitih filtrov, zlagane podatke o izmerjenih vrednostih nikotina in katrana v cigaretah, za kemično obdelavo nikotina, laganje o neškodljivosti tobačnih izdelkov, za dodajanje bronhodilatatorjev ali anestetikov in za nenehno povečevanje najhujšega učinka cigaret, zasvojljivosti.

Vpogled v milijone dokumentov

Proctorju, ki je na podlagi zbranega gradiva proti tobačni industriji pričal tudi na sodišču, je podatke pomagala zbrati njegova raziskovalna ekipa. Ta je pregledala več milijonov dokumentov, tudi tajnih internih gradiv tobačnih podjetij, ki razkrivajo skrivnosti o tem, kako so proizvajalci cigaret ustvarili popoln stroj za zasvojenost, posledice kajenja pa spremenili v »lanski sneg«.

Tako je nastala knjiga o zgodovini izdelave cigaret, njihovem reklamiranju in cigaretni znanosti, najbolj verodostojna in celovita publikacija o notranjem delovanju tobačne industrije, ki zadnja desetletja ni izbirala ne sredstev ne tehnologije za svoj končni cilj: zasvojiti čim več uporabnikov in jih tako spremeniti v svoje nenehne potrošnike ter orodje za lastni dobiček, pri tem pa kar se da spretno otopiti ost javnozdravstvenih ugotovitev o škodljivosti kajenja.

Zlati holokavst bo po prepričanju vse večjega števila bralcev vplival ne le na zgodovino javnega zdravja, ampak tudi na odnos do tobaka v sodobni družbi – s tem pa na odločitve o zakonodajnih in vladnih ukrepih. Ti bodo morali zaščititi ljudi, zlasti mlade, ki jih danes tobačna industrija hoče čim prej potegniti v svoj začarani krog, pred dokazanimi posledicami kajenja, aktivnega ali pasivnega.


Infografika: Delo

Proctorja, ki je za svoje delo med drugim prejel dve prestižni nagradi – leta 2014 v ZDA nagrado Rachel Carson za knjige z največjim političnim in družbenim pomenom in leto kasneje francosko nagrado prix prescrire za najboljšo knjigo s področja javnega zdravja – neizmerno preseneča prijazna usoda, ki je je še vedno deležen tobak.

»Cigarete ostajajo vodilni preprečljivi vzrok smrti, in večina teh smrti je še pred nami. Tobak je v 20. stoletju pomoril le približno sto milijonov ljudi, v primerjavi z milijardo, kolikor jih bo v 21. stoletju, če bodo šle stvari naprej tako kot doslej. Danes je tobak kriv za okoli šest milijonov mrtvih na leto, kar je več kot zaradi aidsa, pandemij v bližnji preteklosti, malarije, prometnih nesreč, terorizma in vseh prepovedanih drog – skupaj. Največ jih podleže zaradi srčno-žilnih bolezni, takoj za tem sta emfizem in pljučni rak, sledijo gangrena ter rak na mehurju, trebušni slinavki in materničnem vratu.«

Agnotologija

Luka Šolmajer je v spremni besedi k slovenskemu prevodu Zlatega holokavsta zapisal: "Profesor Proctor je avtor zanimivega izraza agnotologija, ki pomeni socialno ustvarjeno nevednost. Zakaj vemo, kar vemo; zakaj ne vemo, česar ne vemo? Kako je razporejena vednost v družbi? Nevednost ima zgodovino in politično geografijo, saj obstajajo področja življenja, za katera nekdo želi, da ne bi imeli znanja o njih."

Zlati holokavst pregledno prikazuje, kako človeštvo pozablja na znanje iz preteklosti, kako delujejo cikli pozornosti in pozabe, in poudarja, da največji nasprotniki resnice niso laži, ampak prepričanja. "Če ste kdaj pomislili, da se cigarete preveč demonizira, da gre za običajen izdelek z neko relativno neškodljivostjo, kot jo najdemo v vsem drugem, v alkoholnih pijačah, prigrizkih, sladkarijah, celo v kavi, vas bo knjiga trajno ozavestila," je prepričan Šolmajer, nekdanji nacionalni predstavnik v Evropski zvezi za preprečevanje kajenja in tobaka.

Stalin, Cia in Bruselj

Zgolj požari zaradi tobaka, kot ugotavlja Proctor, pobijejo »samo« nekaj deset tisoč ljudi, kar pa je še vedno občutno več, kot je smrti zaradi letalskih nesreč ali terorističnih napadov. Umrlih zaradi cigaret je samo v ZDA za dva polna jumbo jeta na dan, medtem ko jih je po vsem svetu iz dneva v dan za celo floto takih letal. Polovica ljudi, ki kadijo vse življenje, bo umrla zaradi posledic kajenja, bistveno prezgodaj; znano je, da vsaka cigareta kadilcu odvzame enajst minut življenja.

»'Ena smrt je tragedija, milijon smrti je statistika.' Te besede pripisujejo Stalinu, a bi prav lahko izvirale tudi od prodajalcev nikotina. Arhiv tobačne industrije, ki je bil razkrit po odločitvi sodišč, je poln njihovih dovtipov o tem, kako je kajenje 'glavni vzrok za statistiko' in kako se je treba 'izogibati spancu, kajti večina srčnih napadov se zgodi med spanjem'. Bolj resne so sicer njihove obtožbe, da nas skušajo 'nikotinski nacisti' in 'tobačni fašisti' brcniti v svet, v katerem je prepovedana vsaka zabava. Zaviranje uporabe tobaka bi radi prikazali kot obsesijo primitivnih nadutežev, zagovornikov vsemogoče države in zaostalih puritancev,« opozarja Proctor.

Seveda pa se taktike sčasoma spreminjajo. Če so predstavniki tobačne industrije, notorični mojstri zavajanja, včasih soustvarjali javno mnenje v smislu, da so cigarete in z njimi, vsaj posredno, tudi kadilci žrtve zakonov linča, se danes vse bolj opazno skrivajo pred očmi javnosti, v smislu incognito ergo sum. Prav zaradi tega je, tako prof. Proctor, »v drobovje (in možgane) tobačne industrije prodreti težje kot v Pentagon ali Cio«.

Da je to res, potrjujejo tudi razkritja o lobiranju, ki je v Bruslju spremljalo pripravo in sprejemanje nove direktive o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in s tobakom povezanih izdelkov in je med drugim predčasno »odneslo« komisarja za zdravje Johna Dallija.

In kako je v Sloveniji?

Predlog tobačnega zakona (zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov) čaka na zakonodajni postopek. Lobiranje, najprej usmerjeno v predstavnike posameznih ministrstev, je zdaj, ko je vlada noveli, resda v okrnjeni obliki, prižgala zeleno luč, usmerjeno v novo tarčo – poslance.

Glavni cilj lobistov, ki naj bi po nekaterih informacijah sprejetje zakona poskušali preprečiti tudi z nekaj milijonov evrov težkimi »argumenti«, je preprečitev enotne embalaže tobačnih izdelkov, saj bi ta zmanjšala prepoznavnost tobačnih znamk in s tem močno okrnila privlačnost tovrstnih izdelkov.

Ukrepi, ki jih bo prinesel spremenjeni tobačni zakon, se zgledujejo po naprednih rešitvah v razvitih državah, predvsem po britanski zakonodaji, Slovenija pa z nekaterimi rešitvami celo presega pričakovanja evropske komisije. Na ministrstvu za zdravje so se za tako radikalno različico odločili zaradi velike škode, ki jo zdravju povzroča raba tobaka in z njim povezanih izdelkov, zato uvajajo »tudi druge ukrepe za zmanjšanje dostopnosti do tobačnih izdelkov, popolno prepoved oglaševanja in ukrepe za zaščito pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu«.

Pri nas naj bi tako do leta 2025 zmanjšali potrošnjo tobačnih izdelkov za 30 odstotkov; tak je tudi strateški cilj Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni. Slovenija se zgleduje po državah, ki si prizadevajo za družbo brez tobaka, v kateri bo delež kadilcev nižji od petih odstotkov prebivalstva. V EU sicer danes kadi vsak četrti prebivalec, star 15 let ali več, medtem ko je pri nas kadilcev nekaj več kot 24 odstotkov prebivalstva (27,5 odstotka moških, 21,1 odstotka žensk).

Po podatkih študije, ki jo je naročila Evropska komisija (Study on liability and the health costs of smoking), v članicah EU znašajo stroški, ki jih povzroči kajenje - to so stroški zdravljenja, nižje produktivnosti in prezgodnje umrljivosti - 4,6 odstotka bruto domačega proizvoda.

V Sloveniji so ti stroški nad povprečjem EU - na letni ravni namreč dosegajo skoraj 1,8 milijarde evrov oziroma pet odstotkov BDP. Po tej študiji so stroški zdravljenja bolezni, ki jih je povzročil tobačni dim, pri nas znašali 0,2 odstotka BDP oziroma tri odstotke vseh stroškov za zdravstvo - letu 2009 je to znašalo 72 milijonov evrov, pri čemer pa so ), upoštevani pa so upoštevani le stroški iz javnih sredstev, ne pa tudi stroški posameznika.

V te stroške je vključenih šest ključnih kategorij bolezni, ki jih povzroča tobak - to so pljučni rak, rak zgornjih dihalnih in prebavnih poti, druge oblike raka, srčno-žilne bolezni, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in akutne bolezni dihal. Stroški prezgodnje umrljivosti zaradi kajenja znašajo 1,67 milijarde evrov ali 4,73 odstotka BDP. Kot je še pokazala študija, je zmanjšanje produktivnosti zaradi absentizma povzročilo škodo v višini šest milijonov evrov, medtem ko je ekonomska neaktivnost zaradi nezmožnosti ovrednotena s kar 23 milijoni evrov; skupna škoda je ocenjena na 29 milijonov evrov.

Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) so pri nas v letu 2015 samo stroški za zdravljenje srčno-žilnih bolezni, pljučnega raka, raka zgornjih dihalnih in prebavnih poti ter kronične obstruktivne pljučne bolezni znašali 86 milijonov evrov.

Deset smrti na dan

Dokazano je, da tobak med vsemi dejavniki tveganja za zdravje zahteva največ življenj, tudi v Sloveniji (najmanj 19 odstotkov smrti v starosti 30 let ali več). Pri nas vsak dan izključno zaradi bolezni, ki jih je mogoče pripisati kajenju, umre deset ljudi. Zato so ukrepi za boljšo, učinkovitejšo zaščito zdravja, ki jih podpirata več kot dve tretjini slovenskega prebivalstva, smiselni in nujni – seveda pa jih tobačna industrija na vse mogoče načine poskuša preprečiti.

O tem je trdno prepričan tudi Jan Peloza, soustanovitelj mladinske zveze Brez izgovora Slovenija (No excuse), ki je vedno bolj priznana tudi v širšem evropskem prostoru, predvsem po zaslugi trdne volje in zagona številnih mladih, ki nočejo več dopuščati umazanih prijemov tobačne industrije.

Zato so se med drugim povezali z mednarodnim strokovnjakom Robertom Eckfordom, pravnikom, ki je kot svetovalec britanskemu ministrstvu za zdravje pomagal pripraviti zakon o enotni embalaži; sprejetju zakona je sledila tožba tobačne industrije, ki pa ni bila uspešna. Slovenski zakon se zgleduje po britanskem, ki se posveča predvsem razgaljanju skritih prijemov tobačne industrije.

Razkrinkano lobiranje

Eckford zdaj dela kot pomočnik direktorja največje nevladne organizacije na področju tobaka na svetu, Campaign for Tobacco Free Kids v Washigtonu. »Na našo prošnjo je analiziral vsa javno predstavljena mnenja Bojana Pretnarja, nekdanjega direktorja slovenskega urada za intelektualno lastnino, ki je bil zaposlen tudi pri svetovni organizaciji za intelektualno lastnino. Ta je danes v svetu znana kot ena glavnih lobističnih organizacij za interese tobačne industrije, medtem ko se Pretnar v zadnjem obdobju intenzivno pojavlja v medijih kot neodvisni strokovnjak, ki pa ga tobačna industrija zelo ceni,« pove Peloza.

Zato je Eckford proučil tudi Pretnarjevo študijo in druge njegove javno dostopne argumente, ki naj bi odločevalce pri sprejemanju nove tobačne zakonodaje prepričali v glasovanje proti predlagani enotni embalaži tobačnih izdelkov. Ugotovil je, da neodvisni slovenski ekspert »v svoji dikciji dosledno uporablja argumente tobačne industrije, češ da blagovna znamka na embalaži ni oglaševanje, da je prepoved uporabe blagovne znamke kršitev intelektualnih pravic, da bi taka rešitev vodila v porast ilegalne trgovine s tobakom in da ni dokazov, po katerih enaka embalaža res spodbudi upadanje deleža kadilcev«. Več na tej povezavi.

»Industrija bo naredila vse, da bi njeni argumenti, pa naj o njih govorijo neodvisni ali odvisni strokovnjaki, preprečili sprejetje zakona, s katerim bi Slovenija končno vendarle dejavno poskušala zmanjšati škodo, ki jo povzroča tobak – ta je merljiva v izgubljenem zdravju in ugasnjenih življenjih. Neumni smo, če bomo industriji nasedli, ji verjeli, kajti prizadeva si zgolj za ohranitev svojih profitov, za drugo ji ni mar. Da je Bojan Pretnar glavni lobist tobačne industrije na področju intelektualne lastnine, vemo že dolgo,« je neposreden Peloza, ki povzema analizo, po kateri dr. Pretnar bodisi zavedno bodisi nezavedno deluje v korist tobačne industrije, istočasno pa uradno svetuje vsaj eni od koalicijskih strank v državnem zboru. "Njegove argumente so v celoti diskreditirali razni akademiki in raziskovalci, dodatno pa to potrjujejo tudi številne sodne odločbe."

Njihovo združenje je pred tremi leti s pomočjo žvižgača dobilo dokumente, ki dokazujejo, da je podjetje Philip Morris v evropskem parlamentu lobiralo proti tobačni direktivi. Kot pravi Peloza: »Na teh 400 straneh se skriva veliko zanimivega in zelo povednega branja, od taktik lobiranja do imen lobistov in poslancev, ki so tako ali drugače podlegli lobiranju. Že takrat je bil glavni svetovalec nekaterim političnim strankam na tem področju pri nas Pretnar, drugim pa je postal v času sprejemanja novega tobačnega zakona – in ravno ti so zdaj proti uvedbi unificirane embalaže. Ker pa so bile povezave skrite, prikrite, premalo jasne, smo se odločili za analizo njegovih argumentov – in ti so, kot je potrdila študija, popolnoma istovetni s stališči tobačne industrije.«

Združenje Brez izgovora bo, prav zaradi intenzivnega prikritega lobiranja tobačne industrije, v sodelovanju s Transparency International Slovenija spremljalo celoten proces sprejemanja novele tobačnega zakona. S pomočjo napredne tehnologije bodo primerjali podobnost argumentov poslancev z argumenti tobačne industrije na eni in javnega zdravja na drugi strani. Poleg tega nameravajo redno preverjati prijavljene in neprijavljene lobistične stike poslancev in svetnikov, ki jih je, kot pove Jan Peloza, »v zadnjem letu bojda nadpovprečno veliko prav na področju tobaka. Želimo si, da se v času sprejemanja  tega zakona poslanci in državni svetniki še bolj zavedajo, da delujejo v službi naroda in v javnem interesu, ki pa ne vključuje interesov ene najbolj neetičnih in nemoralnih industrij na svetu."

Doslej vse tožbe zavrnjene

V vseh doslej končanih sodnih sporih so sodišča uvedbo enotne embalaže ocenila za zakonit in sorazmeren ukrep.

Avstralsko Vrhovno sodišče je presodilo, da je ukrep v skladu z nacionalno zakonodajo, da z njegovo uvedbo ni prišlo do razlastitve lastnikov blagovnih znamk tobačnih izdelkov in da ne predstavlja nedovoljenega posega v pravico do blagovne znamke.

Sodišče Evropske unije, ki je presojalo veljavnost celotne tobačne direktive, je v svoji sodbi nedvoumno zapisalo, da članice lahko sprejmejo tudi dodatne pogoje glede standardizacije embalaže, ki niso določeni z direktivo.

Višje sodišče v Londonu je v kar 400 strani dolgi sodbi zavrnilo vse navedbe tobačne industrije in potrdilo veljavnost zakonodaje o enotni embalaži v Veliki Britaniji. Štirje največji proizvajalci tobačnih izdelkov (British American Tobacco, Philip Morris Brands, Imperial Tobacco, Japan Tobacco International) in proizvajalec papirja za zvijanje so zakon izpodbijali, ker naj bi v procesu njegove priprave in sprejemanja kršili zakonodajni postopek; ker  je z uvedbo tega ukrepa prišlo do neupravičene razlastitve proizvajalcev tobačnih izdelkov, ki so zato upravičeni do odškodnine; ker zakonodaja ni v skladu s pravom EU in ker tovrstni ukrepi niso v skladu z novo tobačno direktivo. Sodišče je med drugim odločilo, da tobačni izdelki povzročijo tako veliko škodo, da bi bilo tudi v primeru razlastitve plačilo odškodnine proizvajalcem neprimerno.

 

 

Prijavi sovražni govor