Skrivnostno spolno življenje poljščin

Le tri poljščine – koruza, riž in pšenica – nas oskrbijo z več kot polovico rastlinskih kalorij in beljakovin.

Sun, 28.02.2016, 11:00
Večino rastlin, ki jih pridelujemo za hrano, lahko oprašijo različne vrste žuželk. Zato jih lahko gojimo po vsem svetu, ne glede na to, katere žuželke prevzamejo vlogo opraševalcev.

Po splošnih ocenah znanstvenikov obstaja na zemlji več kot 400.000 vrst rastlin, od katerih jih je vsaj polovica užitnih. Pravzaprav bi morda lahko ljudje jedli kar 300.000 rastlinskih vrst. Pa vendar uživamo le delček vsega, kar se nam ponuja.

Homo sapiens, ki velja za najbolj svetovljansko vrsto nasploh in ki se lepo razvija prav zato, ker je generalist, uživa le kakšnih dvesto rastlinskih vrst. Slišati je skoraj neverjetno, a samo tri poljščine – koruza, riž in pšenica – nas oskrbijo z več kot polovico kalorij in beljakovin, ki jih sicer dobimo z uživanjem rastlin.

In to je čudno, saj se je zvrstila že množica poskusov, s katerimi so si prizadevali pojasniti, zakaj uživamo tako malo sicer užitnih rastlin. Okus prav gotovo ni pravi odgovor. Pa tudi ne hranilna vrednost. Rastline, ki jih uživamo, so plemenitili s selekcijami, ki so trajale več generacij, pri čemer so dajali kmetje prednost tistim vrstam, ki so bile najokusnejše, ki so imele največjo hranilno vrednost in ki so najbolj bogato obrodile. Naj kdo še tako sovraži brokoli, je vendar več kot samo verjetno, da je ta veliko okusnejši od večine 300.000 podobnih rastlin. Divje rastline imajo okus po divjih rastlinah, ker so še vedno divje rastline. Zakaj je tako?

V knjigi Guns, Germs and Steel (Puške, bakterije in jeklo) geograf in znanstveni pisec Jared Diamond trdi, da se odgovor na vprašanje, zakaj je naš jedilnik tako skromen, skriva v samih rastlinah. Kakor pravi, so bili takrat, ko je bilo kmetijstvo še v povojih, naši predniki izjemno učinkoviti, s tem ko so kot primerne za gojenje izbrali le nekaj vrst – pri čemer ima Diamond v mislih to značilnost, da pač niso bile strupene.

Strupi

Zdi se povsem logično in pravzaprav je tudi res tako, da vsebuje velika večina od teh 400.000 rastlinskih vrst našega planeta kemično obrambo, strupe, s katerimi se branijo pred pasočimi se rastlinojedci. Na žalost pa to Diamondovo teorijo izpodbija dejstvo, da je tudi v nekaj naših najpomembnejših poljščinah vse polno strupov, ki bi jih v primeru, da bi jih v človeško prehrano uvajali danes, po vsej verjetnosti prepovedali.

Med takšne poljščine spada paradižnik, nekaj podobnega pa velja tudi za krompir in številne druge korenovke, kakršne so manioka, ki vsebuje cianid, kolkazija, ki je polna oksalatov, in sladki krompir z obrambnimi kemikalijami, ki posnemajo ženske hormone. Dejstvo je, da so številne rastline, ki jih gojimo in jemo, s čilijem, gorčico, hrenom in vasabijem vred, za vse nas mamljive prav zato, ker so polne potencialno škodljivih kemikalij. Tisto, zaradi česar se prehrambni kmetijski pridelki razlikujejo od drugih rastlin, ni prav nič povezano z okusom, hranilnostjo ali s tem, da vsebujejo strupe. Rastline, ki jih uživamo, so netipične zaradi svojega nadvse dolgočasnega spolnega življenja.

Spolno življenje ...

Po prepričanju številnih biologov se vzrok za to, da je na svetu toliko različnih vrst cvetočih rastlin, skriva v tem, da je postala vsaka od teh odvisna od ene vrste žuželk, ki jih oprašujejo. Povedano drugače, gre za rastline, ki imajo izpopolnjeno spolno življenje. Bolj ko je način opraševanja žuželk nenavaden, večje so genske razlike med populacijo rastlin, tako da so neredko videti, kot da bi se razvile na različnih otokih.

S tem je mogoče pojasniti, zakaj obstaja skoraj 25.000 vrst orhidej. Orhideje so ekscentrične ekshibicionistke botaničnega sveta. Mnoge med njimi imajo izredno umetelno oblikovane cvetove, ki so jih razvile zato, da bi z njimi privabile čebelje ali osje samce in jih pripravile do tega, da se poskušajo z njimi spustiti v spolni odnos, s čimer si zagotovijo pravilno oprašitev.

Iz tega razloga orhidej ne gojimo za hrano. Zapeljevanje čebel in os je lahko uspešno, ko gre za nekaj posamičnih cvetov, nikakor pa to ne more delovati na kmetijski ravni. Nikoli namreč ne bi bilo na voljo toliko osjih samcev, da bi lahko oprašili celotne njive; pa tudi če bi jih bilo dovolj, bi kaj hitro pregoreli in poginili. Poleg tega ose ne živijo povsod, tako da nasada orhidej ne bi bilo mogoče oprašiti zunaj območja, s katerega izvirajo.

... in žuželke

Večino rastlin, ki jih pridelujemo za hrano, lahko oprašijo različne vrste žuželk. Zato jih lahko gojimo po vsem svetu, ne glede na to, katere žuželke prevzamejo vlogo opraševalcev. Najpogostejši posevki – pšenica, koruza in riž – so trave, pri katerih ima vlogo opraševalca veter. Druge poljščine, kot sta krompir in sladki krompir, se širijo vegetativno in se jih redkeje razmnožuje s semeni, medtem ko se nekatere poljščine, ki jih v naravi oprašujejo žuželke (med tovrstne posevke sodi oljna repica), v nasadih industrijskih razsežnostih oprašujejo s pomočjo vetra.

Vsekakor bi lahko imeli bolj pustolovsko rastlinsko prehrano. Vendar bi morali ob tem zagotoviti tudi nadvse pestro spolno življenje vsega tistega, kar bomo vključili vanjo.

__________

Project Syndicate 2016


__________

John Warren je profesor botanike na Univerzi Aberystwyth in avtor knjige The Nature of Crops (Narava poljščin).