Slika mrežnice je lahko podobna berlinskemu zidu

Z učenjem in specializacijo je postala ena najboljših medicinskih fotografinj na svetu za posnetke očesnih bolezenskih sprememb. Na natečaju svetovnega oftamološkega fotografskega združenja v Las Vegasu je pred kratkim zmagala kar v dveh kategorijah, njene fotografije pa pomagajo oftalmologom diagnosticirati in zdraviti očesne bolezni.

»Letos mi je po petih letih pošiljanja fotografij na natečaj prvič uspelo zmagati. Osvojila sem prvo mesto v dveh kategorijah, eno drugo in eno tretje mesto. To je za ljubljansko očesno kliniko in zame izreden uspeh,« ponosno pove oftalmološka fotografinja Barbara Klemenc.

Njene barvne in črno-bele fotografije je nagradilo svetovno združenje oftalmoloških fotografov Ophthalmic Photographers' Society, ki vsako leto razpiše natečaj za najboljše fotografije očesnih bolezenskih sprememb. V združenju, ki deluje skoraj 50 let, je včlanjenih 1500 fotografov, specialistov za očesno fotografijo, članica je tudi Klemenčeva.

Žirija, sestavljena iz oftalmoloških fotografov in zdravnikov, je letos ocenila 600 prijavljenih očesnih fotografij in v vsaki kategoriji nagradila tri najboljše. Nagrade so razglasili na letnem srečanju Ameriške akademije za oftalmologijo sredi novembra v Las Vegasu, zmagovalne fotografije pa so razstavili na posebni spremljevalni razstavi OPS Scientific Exhibit. Razstavi ponavadi sledita potovanje najboljših posnetkov po svetu in predstavitev na izbranih oftalmoloških dogodkih, kar pomeni, da si bo tudi nagrajenkine fotografije ogledalo veliko očesnih zdravnikov in fotografov.

Barbara Klemenc, po poklicu fotografinja, ki se je več let s pomočjo zdravnikov očesne klinike izobraževala o anatomiji očesa in očesnih boleznih, je žirijo prepričala s fotografijo roženice v kategoriji tako imenovane špranjske svetilke in z barvno fotografijo očesnega ozadja. Tretje mesto je zasedla njena slika angiografske preiskave mrežnice, drugo pa fotografija prečnega prereza mrežnice z optično koherenčno tomografijo.

Unikaten posnetek anevrizme

Avtorica se spominja, da je bila prvič nagrajena leta 2011 v Oxfordu: »Moja fotografija unikatnega primera je zasedla drugo mesto. Slikala sem gospo, ki je imela spremembo na mrežnični žili – makroanevrizmo. Ta je počila prav med fotografiranjem, zato je ta slika nekaj posebnega. Zelo malo je namreč možnosti, da se kaj takega zgodi ravno med preiskavo. Pred mano še nikomur ni uspelo fotografirati razlitja makroanevrizme, zato so me leta 2013 povabili na Ameriško akademijo za oftalmologijo v New Orleans, da sem primer predstavila širši strokovni javnosti.«

Asociativne fotografije očesa

Fotografijo je naslovila Slap, ker razlitje anevrizme spominja na ta naravni pojav. Tudi druge njene fotografije so asociativne, na primer slika mrežnice v prerezu, ki spominja na Tadž Mahal, zato je v zgornji kot fotografije umestila sliko te palače. Tako je poudarila podobnost, ki je res osupljiva.

Veliko njenih asociativnih fotografij si lahko ogledujejo tudi pacienti ljubljanske očesne klinike, medtem ko na hodniku čakajo na zdravniški pregled. Med njimi sta, denimo, slika očesnega herpesa, ki spominja na losa, ali pa posnetek zarastline med šarenico in očesno lečo, ki ima enako obliko kot srce.

»Če vsak dan slikaš sto oči, vidiš veliko podob, ki vzbujajo asociacije na motive iz okolja in vsakdanjega življenja. Sem namreč zelo vizualen tip,« razlaga Klemenčeva med ogledovanjem stenskih fotografij. Pokaže na svojo najljubšo z naslovom Berlinski zid. »Fotografija prikazuje okluzivni vaskulitis mrežnice. Zaradi zapore žilic je mrežnica prekrvavljena le delno. Posnetek me je spomnil na Berlin in razmejitev z zidom med vzhodnim in zahodnim delom mesta.«

Nagrade kot okno v svet

Po nagradi v Oxfordu se ji je, kot pravi, odprlo okno v svet. »Asociativnih fotografij očesa pred menoj ni naredil še nihče, zato so bile velik bum. Po tistem so začeli objavljati moje slike v svetovnih revijah oftalmoloških fotografov.«

Jeseni 2011 so njeno zbirko objavili v reviji The Journal of Ophthalmic Photography, vodilni na tem področju, ustanovitelj svetovnega združenja oftalmoloških fotografov, profesor Johnny Justice mlajši pa je z avtorico pripravil intervju.

Nagrade so njeno ime povzdignile med najbolj prepoznavne in iskane oftalmološke fotografe na svetu; lani je celo dobila vabljivo ponudbo za delo na novi kliniki v Abu Dhabiju. Odločila se je, da ostane doma, torej na ljubljanski očesni kliniki. Odločitve ne obžaluje, čeprav v isti sapi priznava, da njeno delo v Sloveniji ni ustrezno ovrednoteno, saj poklic oftalmološkega fotografa uradno sploh ne obstaja.

Prva specializirana fotografinja

Barbara Klemenc je bila prva specializirana fotografinja na očesni kliniki v Ljubljani. Tam se je zaposlila leta 2000, pred tem je kot medicinska fotografinja delala na stomatološki kliniki in maksilofacialni kirurgiji.

Čeprav je poklic oftalmološkega fotografa pri nas še razmeroma nov – navsezadnje ponekod oko še vedno fotografirajo kar zdravniki sami – je po svetu v velikem vzponu. Vsaka večja očesna klinika v razvitih državah ima povprečno zaposlenih vsaj deset oftalmoloških fotografov, ljubljanska pa ima za zdaj tri.

»Za ta poklic sta potrebna ustrezno oftalmološko znanje in specifična usmeritev fotografa. Ne zadostuje le poznavanje fotografske tehnike in računalništva, potrebno je tudi ciljno prepoznavanje patologije in mikroskopskih sprememb v očeh,« poznavalsko predstavi svoj poklic. Preden ga je v celoti osvojila, se je sama in s pomočjo zdravnikov intenzivno izobraževala, da je lahko razumela, kaj natanko hoče videti zdravnik na očesnem posnetku in zakaj.

Barbara Klemenc: »Pri oftalmološki fotografiji moraš vedeti, zakaj slikaš določen del očesa. Niti malo ne smeš zgrešiti. Če slikaš napačni del očesa ali pa celo napačno oko, takšna slika ne pomaga zdravniku. Da lahko postavi diagnozo ali spremlja učinkovitost zdravila in potek zdravljenja, potrebuje kakovostne slike. Danes je oftalmološka slikovna diagnostika v razcvetu. Nova biološka zdravila so prinesla dodatne zahteve za tovrstne slike.«

Orodja za delo oftalmološkega fotografa so večinoma posebne digitalne aparature oziroma kamere, med njimi tudi laserske. Zahtevajo mojstrsko ravnanje, saj je treba posamezne dele očesa, denimo očesnega ozadja, posneti natančno in ostro v samo nekaj sekundah po vbrizganju barvila (to se sicer vbrizga v žilo, vendar v 15 sekundah pripotuje tudi do očesa). Potem opazujejo, kako se očesne žile obarvajo, in tako razberejo, kaj je treba zdraviti.

»Obravnava pacientov, ki so prvič na kliniki, se po začetnem pogovoru in pregledu pri zdravniku pogosto nadaljuje pri oftalmološkem fotografu, v naslednjem koraku, ko zdravnik pregleduje pacienta, že ima na računalniku sliko očesnega ozadja ali denimo mrežnice v preseku, in tako lažje oceni stanje in predvidi nadaljnje postopke,« zavzeto pripoveduje Klemenčeva. Svojo predanost oftalmološki fotografiji bi rada dopolnila s še enim dosežkom: prizadeva si prepričati ministrstvo za delo, da bi ta poklic, za katerega danes ni šole, ustrezno sistematiziralo in tudi ovrednotilo.