Smrt ne gleda na uro  

Področje transplantacij kljub temu, da je izjemno poslanstvo te veje medicine danes dobro znano in priznano ne le v strokovni, ampak tudi v laični javnosti, še vedno spremlja veliko (samo)spraševanj in dilem. Med njimi je gotovo tudi vnaprejšnja odločitev za darovanje organov.

Odločitev za darovanje organov je med Slovenci, ki sicer z navdušenjem spremljajo in sprejemajo marsikdaj skorajda nepredstavljive dosežke transplantacijske dejavnosti in tovrstnega reševanja življenj, še vedno tabu.

Biti ali ne biti, živeti ali ne živeti, ni vprašanje. Toda, kot pravijo, smrt ne gleda na uro. Da bi ji prekrižali načrte, se je treba odzvati, v hipu. Vrhunske ekipe, izurjene za presaditve organov, morajo do potankosti obvladati umetnost kirurške ekvilibristike – in jih, dokazano.

Kontradiktorna analogija

A za nemoteno izvajanje te dejavnosti morajo biti na voljo organi, ki jih je mogoče zagotoviti le z altruističnim pristopom, po katerem nekdo že vnaprej za takrat, ko bo njegovo življenje ugasnilo, prižge zeleno luč za to, da, resda na simbolni ravni, živi naprej. In tako omogoči ne le preživetje, ampak najverjetneje še dolgo in dobro življenje ne samo enemu, morda celo več ljudem.

Včasih je bilo takšno razmišljanje del znanstvene fantastike, danes je resničnost. Vendar ta možnost še vedno ni dobila pravega odziva med ljudmi, saj pri nas prevladuje odklonilen odnos do vnaprejšnjega osebnega izrekanja o posthumnem darovanju organov, kar je pravzaprav kontradiktorna analogija – po drugi strani se namreč veliki večini prebivalstva zmogljivosti transplantacijske medicine zdijo občudovanja vredne.

Zakaj torej človek s tovrstnim darovanjem ne bi takrat, ko bo njegovo srce prenehalo bí ti in bo njegova bivanjska epopeja končana, dal priložnosti drugim? Jim pomagal na novo vdihniti življenje, ne glede na njihovo starost? Otroku ali mladostniku, ki potrebuje novo ledvico, da ne bo vse življenje privezan na dializni aparat; mladi ženski, ki potrebuje nova pljuča, da bo lahko živela naprej, imela družino; zrelemu moškemu, ki mu nezadržno peša srce, z novim pa bi lahko pomagal svojim odraščajočim otrokom pri premagovanju ovir na poti skozi življenje …

Čakajoč na življenje

V sklopu Slovenija-transplanta, v katerega je povezanih 11 donorskih bolnišnic (poleg ljubljanskega še mariborski klinični center ter splošne bolnišnice v Celju, Novi Gorici, Izoli, Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Novem mestu, Brežicah, na Jesenicah in Ptuju), so lani po za zdaj še preliminarnih podatkih presadili 104 organe: 45 ledvic, 31 src, 23 jeter, pet trebušnih slinavk. Od darovalcev so jih dobili 149, od tega 68 ledvic, 13 src, 39 jeter, 27 pljuč in dve trebušni slinavki.

Iz Eurotransplanta, ki omogoča izmenjavo organov med transplantacijskimi centri – poleg Slovenije so člani še Nizozemska, Belgija, Nemčija, Luksemburg, Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Nemčija – je Slovenija-transplant lani dobil 63 organov, medtem ko jih je 92, ki niso ustrezali slovenskim bolnikom, vpisanim na čakalne sezname, oddal v Eurotransplant.

Po drugi strani pa je inventura preteklega leta, strnjena v podatkih iz prvih dni januarja, zelo povedna, skrb vzbujajoča – zaradi velikega števila obolelih, ki jim edino transplantacija lahko reši življenje in povrne zdravje, vendar nanjo čakajo nedopustno dolgo. Zato, ker ni na voljo organa, s katerim bi nadomestili njihovega izčrpanega, bolnega, obnemoglega, ki deluje z zadnjimi atomi moči.

Letos (do včeraj) so v ljubljanskem kliničnem centru opravili sedem transplantacij – presadili so tri srca in tri jetra, enkrat ledvica. Na začetku leta je bilo na čakalnem seznamu za presaditev vpisanih 181 pacientov; na srce jih čaka 58, na ledvico 94, na jetra 28, eden na trebušno slinavko, štirje na trebušno slinavko in ledvico in eden na ledvico in jetra. Čakalne dobe so dolge: na ledvico se čaka 300 dni, na srce 177, na jetra 77. V povprečju. In nemalokrat se pokaže, da je čakalna doba predolga, zato možnost za zaživetje z novim organom ostane neizkoriščena.

Sistemske težave tudi drugod

Slovenska medicina v tej razpetosti med mogočim in marsikdaj neuresničenim ni osamljena; s podobnimi etično-strokovnimi, bivanjskimi in sistemskimi težavami se spopadajo tudi drugje. Število bolnih, ki potrebujejo tovrstno zdravljenje – to pride v poštev šele, ko so vse druge možnosti sodobne medicine izčrpane – narašča.

Zato se zdi, da pomisleki glede posthumnega darovanja organov ne bi smeli biti več glavna ovira pri celovitem udejanjanju znanja in zmožnosti transplantacijske medicine. In naša je na tem področju resnično dobra. Kot pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti: »Transplantacijska dejavnost je sodobna kraljica medicine, ki človeku obeta 'večnost'. Te resda ni, toda zaradi omenjene dejavnosti – v rokah pogumnih, drznih multidisciplinarnih strokovnjakov, ki bazično znanje združujejo z vrhunsko medicino – je človek lahko vedno bolj dolgoživ. To, o čemer so sanjali pred stoletji, je danes več kot stvarnost, je življenje.«

Slovenija je v zadnjem obdobju na prvem mestu svetovne lestvice po številu presaditev srca na milijon prebivalcev; leta 2012 so jih presadili 28, leto kasneje 30, predlanskim rekordnih 33, lani 31. Rezultati tovrstnega zdravljenja so izjemno uspešni. Tudi presaditev pljuč, ki jo za zdaj slovenskim bolnikom v sodelovanju z našim timom opravijo na Dunaju, v bolnišnici Allgemeines Krankenhaus, AKH, bo prihodnje leto dobila domicil pri nas. Bolnikom na ta zahtevni poseg ne bo več treba v tujino.

Življenje po življenju

Možnost, da nekdo takrat, ko konča svojo življenjsko zgodbo, z darovanimi organi nekomu omogoči tako rekoč še eno življenje, je res izjemna. Zakaj je torej pri nas še vedno prezrta? Kako da smo Slovenci pri opredeljevanju za »darovalca« krepko pod evropskim povprečjem?

Da bi se to spremenilo, si bodo v kampanji Ne čakaj, postani darovalec – ta se začne v ponedeljek – prizadevali mnogi znani Slovenci. Med njimi igralki Saša Pavček in Alida Bevk, ki je osebno doživela to preizkušnjo in danes živi s presajenimi jetri, raper Trkaj, kolesar in (nekdanji) smučarski skakalec Primož Roglič ter človek, ki ga pozna vsak Slovenec, paraolimpijski plavalec Darko Đurić.

Izjemni ljudje bodo združili moči v želji, da bi čim več čakajočih na transplantacijo učakalo možnost, da preživijo in ponovno zaživijo. Da še dolgo živijo lepo, kakovostno življenje, ki jim ga bo omogočila boljša ozaveščenost o resničnem pomenu darovanja organov. Da bo znanost lahko še naprej omogočala tako rekoč nemogoče – življenje po življenju.