Slovenski gozdni rezervati del svetovne dediščine

Snežnik-Ždrocle na Notranjskem in pragozd Krokar na Kočevskem sta postala del Unescove svetovne naravne dediščine

pon, 24.07.2017, 12:00

Novica, da so tudi gozdovi dveh slovenskih gozdnih rezervatov Snežnik-Ždrocle (na Notranjskem) in pragozd Krokar (na Kočevskem) po julijskem zasedanju odbora za svetovno dediščino (World Heritage Committee Unesco) vpisani na seznam svetovne naravne dediščine, je razveselila slovensko gozdarsko stroko, ki prisega na sonaravno gospodarjenje.

Na Zavodu za gozdove Slovenije je bil tega zelo vesel tudi mag. Živan Veselič, neposredno zaslužen za nastanek rezervata na območju Snežnika.

Po vpisu Škocjanskih jam na Unescov seznam svetovne dediščine pred tridesetimi leti je to za Slovenijo drugi vpis na seznam naravne dediščine Unesco. To je pomembno priznanje tudi za gozdarsko stroko in vas, ki ste po svoje pripomogli k ustvarjanju mreže gozdnih rezervatov po Sloveniji?

Pobudnik mreže gozdnih rezervatov po Sloveniji je bil prof. Dušan Mlinšek že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se ti zavarovali z občinskimi odloki. Zasnoval jo je, da bi imeli na različnih rastiščih primere gozdov, ki se razvijajo brez vpliva človeka, brez posegov v gozd. Takrat je bilo osnovanih okoli 190 rezervatov v skupni površini več kot 10.000 hektarov, zaščiteni in zavarovani pa so bili z občinskimi odloki. Snežnika takrat še ni bilo, Ždrocle pa so bile. Potem se je zgodilo leto 1988 ...

Ko ste dobili pečat okoljevarstvenega aktivista?

Leta 1976 sem se takoj po diplomi zaposlil v Gozdnem gospodarstvu (GG) Postojna, začel sem v Loški dolini in nato kmalu nadaljeval v skupnih službah, na oddelku za gojenje in načrtovanje. Te gozdove sem dobro poznal. Leta 1988 sem izvedel, da so se v občini Ilirska Bistrica odločili naročiti idejni načrt za razvoj turizma po nekem projektu severnega Jadrana. Po njem bi naredili smučišča na območju ene najlepših dolin Grde drage pa do vrha Snežnika. To se mi je zdelo popolnoma nesprejemljivo glede na vrednost tega prostora in zato sem za Sobotno prilogo Dela napisal članek, v katerem sem razložil, da je to nesprejemljivo in zakaj je nesprejemljivo.

Po objavi prispevka, ki sem ga naslovil Pustimo Notranjski Snežnik naravi, so bili zelo hudi odzivi. Skoraj tri mesece smo se pogajali. Na eni strani so bili odzivi občine in Rekreacijskega centra Snežnik, ki so odgovarjali z vsemi topovi. Na drugi strani sem bil jaz, ki sem jim odgovarjal po svoji moči, pridružili so se mi tudi nekateri naravovarstveniki od Ljubljane do Kopra.

Po treh mesecih se je tehtnica začela nagibati na našo stran. Krajinske zasnove, ki so bile naročene s posegi na Snežnik, naj bi se potem že nekoliko spremenile, zmanjšale. Nekaj je bilo menda težav tudi z denarjem, katerega izvor naj ne bi bil najbolj čist, in tako je šla tista nevihta mimo. Po njej sem kolegom na GG dejal, da moramo nekaj narediti, da se to tudi v prihodnje ne bo več zgodilo, saj se taka nevihta lahko ponovi. To območje so se nato odločili vključiti v mrežo zaščitenih rezervatov, označili smo mejo ...

Brez večjih administrativnih težav?

Ja, takrat je bilo to mogoče, ker so bili vsi gozdovi državni in GG Postojna je bilo v celoti kompetentno za te gozdove. Zdaj bi to bilo težje narediti. Območje smo povezali z rezervatom Ždrocle, ki je bil v mreži že od leta 1980, in je meril 180 hektarov. Zdaj ta skupni rezervat meri nekaj hektarov manj kot 800 in je največji gozdni rezervat v Sloveniji. Ob pripravi uredbe za zavarovanje varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom, torej teh gozdnih rezervatov, ki je izšla leta 2005, smo ta rezervat tudi formalno vključili med gozdne rezervate. Ob javni polemiki me GG Postojna objektivno verjetno ni moglo tako javno podpreti, ker je delovalo na območju treh občin Postojna, Cerknica in Ilirska Bistrica. To bi bil konflikt z eno teh občin. Podpore od GG uradno ni bilo mogoče pričakovati, so se pa morali očitno načelno strinjati, saj bi mi sicer lahko delali kakšne težave, pa nisem imel nobenih. Tudi ko smo se odločili, da bi gozdni rezervat zabarvali (označili na drevesih) in da se od takrat na tem območju ne bo niti sekalo niti delalo vlak, to ni bil noben problem.

Načelno me je GG torej podpiral, a tega niso javno poudarjali. Tisti, ki zdaj slišijo to zgodbo, pravijo, da je lepa. Danes je ne bi bilo mogoče ponoviti, ker so razmere drugačne. To je delček zgodovine, kako je nastal ta rezervat, ki je zdaj vpisan v svetovno dediščino Unesca, kar je bistveno. Pogoj, da se Unesco sploh začne ukvarjati z nekim območjem, je, da je zavarovano.

Slovenija lahko ima, ker ima veliko gozdov, tudi veliko rezervatov, za katere velja poseben režim.

Spremembe mreže gozdnih rezervatov, ki jo je zasnoval prof. Mlinšek, so se dogajale po letu 1991 zaradi denacionalizacije. Na različnih rastiščih jih imamo 170 s skupno površino 9508 hektarov. Večina je državni gozdov, nekaj je tudi zasebnih. Ministrstvo se je z lastniki pogodilo, da zanje dobijo, če je treba, nadomestila. Sicer pa poskušajo odkupiti te zasebne gozdove, če se lastnik s tem strinja. Glede na skupno površino približno 1,2 milijona hektarov gozdov je to manj kot odstotek. Po eni strani je to prispevek h gozdarski znanosti, da lahko spremljamo, kaj se dogaja z razvojem teh gozdov, po drugi strani pa pomenijo tudi konkreten prispevek k biotski raznovrstnosti, ker so mreža gozdov, v katerih se ne gospodari.

In je tudi lov omejen oziroma prepovedan?

Imamo dva tipa rezervatov, nekaj jih je s strožjim režimom, nekaj pa z malo blažjim. Pri tem drugem se zgodi, da skoznje vodi tudi kakšna planinska pot. Ravno zdaj se pogovarjamo v zvezi z režimom lova, ki je bil doslej premalo določen. Ker naj po teh gozdovih ne bi hodili oziroma ker ti niso odprti, mora obstajati tudi neka omejitev pri lovu.

Kaj s temi zaščitenimi gozdovi lahko počne Slovenija, kakšna je lahko korist od njihovega vpisa na Unescov seznam naravne dediščine?

Vsi ti gozdni rezervati imajo znanstveni namen in po drugi strani so koščki neokrnjene narave, ki so okoljevarstveno pomembni. To, da sta dva gozdna rezervata zdaj celo na seznamu svetovne dediščine, je v prvi vrsti priznanje za to, kaj smo na področju gozdnih rezervatov v gozdarstvu naredili. Pogoj, da sploh so na seznamu, je, da so ti gozdovi zavarovani po zakonu o gozdovih, ne po naravovarstvenem zakonu. Pomeni, da smo gozdarji sami izpričali neko naravovarstveno usmerjenost, ki ima sicer že dolgo zgodovino. Prva taka površina je bila že, ko se je dr. Leopold Hufnagel (upravnik Auerspergovih gozdov, op. p.) leta 1892 odločil in v načrt zapisal, da naj del kočevskega gozda ostane naravi, kar štejemo za začetek načrtnega naravovarstva v Sloveniji. Gozdarji imamo že dolgo izpričano to naravovarstveno usmeritev, 65 let že sonaravno gospodarimo po zaslugi prof. Mlinška. Uvrstitev na Unescov seznam je gotovo priznanje za to. Verjamem, da bodo zaradi tega tudi laiki pozornejši in bodo videli, da se v gozdovih, ki so povprečnemu človeku malce odtujeni, dela nekaj strokovnega, organiziranega, v skupno dobro, v dobro narave in ljudi.

V teh dveh gozdnih rezervatih, tako kot tudi v drugih gozdnih rezervatih, niso predvideni nobeni posegi. Morajo pa imeti rezervati na Unisecovem seznamu določen varstveni pas, kjer bodo dovoljene samo sanitarne sečnje. Ti gozdovi bodo lahko nekakšno ogledalo, ljudje jih bodo lahko obiskovali. Tudi v nekaterih drugih gozdnih rezervatih imamo rešitve za take obiske. V rezervatu na območju Snežnika, do katerega vodijo tudi planinske poti, bo treba urediti dostope, da bodo ljudje po teh poteh hodili organizirano.

Prijavi sovražni govor