Slovenski krasoslovci v Združenih arabskih emiratih

Kakšne so posebnosti kraškega terena na goratih in suhih območjih? Kakšno je bilo v geološki preteklosti danes pretežno puščavsko površje in podzemlje skrajnega severovzhodnega dela Arabskega polotoka, natančneje, območja Združenih arabskih emiratov? Kakšno bi lahko bilo prihodnje dogajanje? To so v grobih obrisih vprašanja, na katera so konec januarja iskali odgovore raziskovalci, zbrani na prvi mednarodni krasoslovni konferenci v tem delu sveta.

Ker je raziskovanje krasa v Združenih arabskih emiratih in sosednjih državah še v povojih, so domačemu organizatorju, Emiratskemu geografskemu društvu, kot soorganizatorji pomagali tudi slovenski krasoslovci s postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, predvsem dr. Martin Knez kot predstojnik Krasoslovnega študijskega središča Unesca na Univerzi v Novi Gorici, ter dr. Philippe Audra in dr. Didier Cailho s Politehnike v Nici, kjer imajo prav tako razmeroma močan krasoslovni oddelek. »Z nagovorom na uvodnem delu konference pa je ustrezno težo dogodku, kar v teh državah ni nepomembno, dala še Tanja Miškova, slovenska veleposlanica v Egiptu, ki med drugim pokriva Združene arabske emirate,« je uvodoma povedal predstojnik postojnskega inštituta dr. Tadej Slabe.

»Danes je dobro znanost mogoče razvijati le v tesnih mednarodnih povezavah. Pri tem so nujni dobri medčloveški odnosi, ki strokovno sodelovanje pospešijo. Ker sodelujemo oziroma imamo stike s krasoslovci z vsega sveta, smo prve stike z geografi in geologi iz Združenih arabskih emiratov (ZAE) navezali že pred leti, leta 2011 pa smo na njihovo povabilo – pri tem bi izpostavil predvsem ustanoviteljico in predsednico njihovega geografskega društva dr. Asmo Mohamed Al Ketbi – opravili pri njih prvi raziskovalni obisk. Skupaj smo raziskovali kras v okolici Ras Hajme na skrajnem severovzhodu države. To so gorata in suha območja, in to je bila odlična priložnost, da smo dobili nova znanja o tovrstnem krasu, ki ima svojevrstne oblike.«

»Nadaljevanje dobrega sodelovanja pa je bilo tokratno mednarodno srečanje – prvo tovrstno, torej krasoslovno srečanje v ZAE. Povabili smo širok krog raziskovalcev krasa, ki so tako rekoč vsi tudi sodelavci našega inštituta, iz Francije, Italije, Češke, Izraela, Švice, Nemčije, Rusije, Libanona, Egipta. Žal zaradi nestabilnih političnih razmer v tem delu sveta nekateri drugi niso prišli. Predvsem je škoda, da niso prišli sicer povabljeni kolegi iz Saudske Arabije, saj pri konferenci ni šlo zgolj za poglabljanje znanja, ampak za razvoj krasoslovja v teh državah nasploh,« je povedal dr. Slabe.

Načrtovanje življenja na kraških območjih

Na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU se ukvarjajo predvsem s poglabljanjem temeljnega znanja o krasu, prav tako si prizadevajo, da bi bilo to znanje čim bolj uporabno pri načrtovanju življenja na kraških območjih. Poslanstvo inštituta je seveda tudi širjenje znanja in krasoslovnih izkušenj po svetu. Če je le mogoče, se zato odzovejo takšnim vabilom, kar najbolje dokazuje že poldrugo desetletje trajajoče sodelovanje s kitajskimi krasoslovci iz province Junan. Tako so pred dvema letoma s skupnimi močmi na junanski univerzi v Kunmingu ustanovili raziskovalno središče za raziskovanje krasa, katerega sestavni del je tudi odlično opremljen laboratorij.

»Smo iz dežele klasičnega krasa in imamo veliko znanja in izkušenj o upravljanju in razvoju tovrstnih območij, zato je eno naših poslanstev, da sodelujemo pri raziskovanju in organizacijsko pomagamo tam, kjer je tovrstno raziskovanje šele v povojih,« pojasnjuje dr. Slabe.

Spoznavanje kraških območij zunaj matičnega krasa pa je pomembno tudi za bogatitev baze znanja, s katerim razpolaga postojnski inštitut. »To, da poznamo kras na različnih koncih sveta, je za nas izjemno pomembno. Tako so nam, na primer, pri gradnji dolenjskega dela avtoceste veliko pomagale izkušnje, ki smo jih že prej dobili na Kitajskem – s proučevanjem podtalnega oblikovanja kamnitih gozdov,« dodaja sogovornik.

Ne nazadnje je poleg domačih, torej emiratskih raziskovalcev, za raziskovanje in spoznavanje zakonitosti kraških območij zainteresiran tudi politični vrh ZAE, saj si obeta koristne usmeritve za nadaljnji razvoj. Šejk emirata Ras Hajma Saud bin Sakr Al Kasimi je sprva spodbujal predvsem odkritje morebitne večje podzemske jame, ki bi bila zanimiva tudi za turiste; za najditelja daljše jame so celo razpisali denarno nagrado, toda doslej so odkrili le manjše jame, dolge do 50 metrov in težko dostopne. Kljub temu je šejk prav ob tokratni konferenci zagotovil, da bo omogočil zaščito manjšega, a zelo zanimivega kraškega območja v okolici Ras Hajme.

Dokazi o preteklih klimatskih spremembah

Sicer so za krasoslovje zanimive ugotovitve o nastanku jam na pobočjih karbonatnega pogorja Musandam na severozahodu emirata Ras Hajma. Študija razporejenosti jam in sedimentov v njih, nabranih na prvem raziskovalnem obisku ZAE leta 2011, je nakazala, zakaj na tem območju tudi ni pričakovati odkritja večjih jam.

Odgovor je v samem nastanku jam, ki glede na značilnosti in številčnost krajših jam in votlin na prostorsko omejenih območjih niso nastale s pretakanjem deževnice skozi kras (epigen nastanek), ampak je po vsej verjetnosti njihov nastanek hipogen. To pomeni, da jame niso nastale z meteorno vodo, marveč globoko pod površjem, kjer so jamski kanali nastajali z raztapljanjem kamnin s toplo vodo, ki se je dvigovala iz globin. Tako jamski rovi niso velikih dimenzij, vendar so kratki kanali medsebojno povezani in tvorijo labirintni splet včasih tudi neprehodnih votlin.

Geologinja dr. Nadja Zupan Hajna je opravila različne raziskave naplavin in sige v jamah, rezultati pa so prinesli več zanimivih spoznanj. Skupaj z dr. Pavlom Bosákom in sodelavci z Inštituta za geologijo Češke akademije znanosti so ugotovili, da so mehanski sedimenti v jamah tesno povezani z delovanjem vadijev, to je vdorom poplavne vode v že obstoječe jamske rove in odlaganjem peskov ter glin, ki imajo izvor v porečjih vadijev, in z neposrednimi eolskimi nanosi peska. Mineralna sestava prisotnih glin pa kaže na preperevanje različnih kamnin v menjajočih se klimatskih obdobjih.

Izotopske datacije in raziskave v sodelovanju z dr. Heleno Hercman z Inštituta geoloških znanosti Poljske akademije znanosti so pokazale, da kristali kalcita in plasti sige v proučevanih jamah kažejo na nekdaj mokra oziroma vlažna obdobja, ki so si sledila v preteklosti v zdaj puščavskem okolju.

Te ugotovitve kažejo na velike podnebne spremembe in nihanja klime v času pred 300.000 leti do danes. Zanimivo je, da se ugotovitve dr. Zupan Hajna ujemajo z rezultati dr. Amosa Frumkina z geografskega oddelka Hebrejske univerze v Jeruzalemu, prav tako z rezultati, pridobljenimi v jamah v Omanu, Saudski Arabiji in Jemnu, pa tudi s proučevanjem jezerskih sedimentov v Egiptu in Saudski Arabiji ter nastanka rečnih teras v vadijih v ZAE, ki jih je podrobneje proučevala dr. Asma Mohamed Al Ketbi s sodelavci. Vse to pa kaže na pretekle velike klimatske spremembe v zdaj puščavskih predelih Arabskega polotoka in Sahare.

Izobraževanje in zavarovana območja

In kaj si slovenski krasoslovci obetajo od sodelovanja z emiratskimi kolegi? Dr. Tadej Slabe: »Imamo kar nekaj načrtov. Po že objavljenem prvem preglednem članku bo sledilo še več objav v strokovnih revijah. Želimo si tudi, da bi v bližnji prihodnosti v tem delu Arabskega polotoka izvedli širše krasoslovno izobraževanje, namenjeno učiteljem, študentom in načrtovalcem posegov v prostor. Ne nazadnje pa si bomo prizadevali, da se bo kdo udeležil tudi doktorskega študija krasoslovja na Univerzi v Novi Gorici.«

»Poleg tega ugotavljam, da imajo v ZAE nekatere možnosti za razvoj kraškega turizma. Morda nikoli ne bodo odkrili velike podzemske jame, imajo pa dovolj drugih zanimivosti in posebnosti, povezanih s kraškim terenom, kar bi lahko povezali v geopark, podoben tistim, ki jih poznamo v Evropi. Domačim raziskovalcem pa bomo pomagali še pri pripravi kriterijev za zavarovana območja, saj je zaščita naravnih habitatov zaradi bolj ali manj stihijskih posegov v prostor tudi v tem delu sveta ena izmed prednostnih nalog. Dovolj dober primer za to je obrobje pogorja Musandam, ki ga že razmeroma dobro poznamo in ki je načeto s (pre)številnimi kamnolomi.«