Spektakularno prebujanje islandskih ognjenikov

V zadnjih tednih skoraj ne mine dan, da z Islandije ne bi poročali o kateri izmed tamkajšnjih znamenitosti – vulkanov, ki to otoško državico ter njeno bližnjo okolico že dolgo držijo v šahu. Pristojne oblasti redno razglašajo rdeči alarm, ga začasno znižajo na oranžnega, pa spet povišajo nazaj na najvišjo stopnjo pripravljenosti. Geološke sile na tem območju so ob koncu letošnjega poletja očitno zelo dejavne.

Napetost se vztrajno stopnjuje od zgodnjih jutranjih ur minulo sredo, ko je islandski vulkanski sistem nedaleč od ognjenika Bardarbunga stresel potres z magnitudo 4,5. Dogodek je še okrepil bojazni, da bi magma iz tega ognjenika lahko prodrla do bližnjega vulkana Askja. Otoški in britanski znanstveniki namreč ocenjujejo, da se je samo med 26. in 27. avgustom v pičlih 24 urah premaknilo kar 50 milijonov kubičnih metrov raztaljene kamnine. Ob nadaljevanju takšnega razvoja dogodkov bi se magma lahko združila z ognjeniškim sistemom Askje in sprožila silovit vulkanski izbruh.

Geofizik Bob White z Univerze v Cambridgeu, ki sodeluje pri islandsko-britanskih meritvah in opazovanjih, je prepričan, da se magma dejansko premika »naravnost proti severu«. Toda hkrati se zaveda, da so vulkani zelo nepredvidljivi.

»Ni dvoma, da se magma pomika proti Askji – vsak dan ji je kar štiri kilometre bliže,« je povedal za britanski BBC. In pri tolikšni hitrosti lahko sosednji ognjenik doseže v nekaj dneh.

»Vemo, da je tudi pod vulkanom Askja, ki sodi h glavnemu vulkanskemu sistemu na Islandiji, ogromna količina raztaljene kamnine. Če torej magma iz ognjenika Bardarbunga prodre do nje, bo to 'srečanje' skoraj zagotovo sprožilo izbruh Askje.«

Ni pa takšen scenarij neizogiben. »Tok magme se lahko tudi ustavi,« dodaja profesor White. »Navsezadnje teče v globini petih kilometrov, zato bi lahko zmrznil; v tem primeru se seveda ne bo zgodilo nič dramatičnega. Tudi to je povsem realna možnost.«

Številne neznanke

Islandski geologi in seizmologi v sodelovanju s kolegi iz Cambridgea že od leta 2006 pozorno spremljajo delovanje otoških vulkanov. Več kot 70 nameščenih seizmometrov je v zadnjih dveh tednih na razdalji 40 kilometrov zaznalo celo vrsto potresov, ki se prav tako »pomikajo« proti severu (glej grafiko). Povzroča jih omenjeni tok magme pod zemljo, ki na svoji poti dolbe in drobi velike skalnate gmote.

V torek, 26. avgusta, je ognjenik Bardarbunga stresel najmočnejši potres v zadnjem obdobju – njegova magnituda je znašala 5,7. V tem času se je pod zemljo premaknilo že okoli 350 milijonov kubičnih metrov magme – približno dvakrat več od raztaljene kamnine, ki jo je leta 2010 izbruhal ognjenik Eyjafjallajökul.

Po besedah dr. Simona Redferna, geologa z Univerze v Cambridgeu, ta velika količina magme ustvarja prostrane podzemne kanale. »Tako nastaja nekakšen podzemni 'vodovodni sistem' raztaljene kamnine, ki se lahko poveže z drugimi podzemnimi razpokami in ustvari velikansko omrežje magme.«

Trije možni scenariji

Po mnenju profesorja Whita so pri dosedanjem razvoju dogodkov možni trije scenariji.

Po prvem bi ognjenik izbruhnil pod ledenikom. »To bi bilo dokaj neugodno, kajti pri tovrstni erupciji se velikanski oblak prahu lahko dvigne od 10.000 do 12.000 metrov visoko; to se je zgodilo leta 2010, ko je izbruhnil vulkan Eyjafjallajökul in poleg drugih težav za lep čas onemogočil letalski promet nad severno Evropo.«

K sreči se ta scenarij v sedanjih okoliščinah zdi manj verjeten, ker se magma premika proti plitvejšim območjem ledenika. Če bi vulkan izbruhnil na takšnem območju s tanjšo plastjo ledu, bi lahko ustvaril »ognjene vodnjake« – spektakularne brizge lave, ki so sicer prav tako nevarni, a vsebujejo manj dima.

»Po tretjem, najslabšem scenariju pa magma, če bo vztrajala na svoji poti proti severu, lahko prodre do sistema Askje in sproži erupcijo – in v tem primeru nihče ne ve, kaj vse se utegne zgoditi. Velikanske količine izbruhanega pepela bi lahko prekrile celotno Islandijo.«

Ognjenik Askja na severovzhodu Islandije je nazadnje silovito izbruhnil leta 1875. Ogromne količine vulkanskega pepela so hudo prizadele otok – uničile so posevke, pomorile živino ter povzročile množično izseljevanje Islandcev. V naslednjih 25 letih se je odselila kar petina prebivalstva, predvsem v Kanado in Združene države Amerike. Silovit izbruh je v kraterju vulkana ustvaril tudi Jezero Askja (Öskjuvatn), ki je z 220 metri globine najgloblje na Islandiji. Odtlej je ognjenik bolj ali manj miroval; nazadnje se je prebudil leta 1961.

»Ognjena zavesa«

Profesor David Rothery z britanske Odprte univerze je ugotovitvam islandskih in britanskih znanstvenikov dodal še eno možnost: magma, ki se trenutno pomika proti severu in ognjeniku Askja, lahko spremeni smer. »Torej, še naprej se lahko premika proti Askji, ki miruje že več kot 50 let, lahko pa jo tudi obide in prodre v razpoke vzhodno od vulkana, kjer so zadnje dni zaznali že vrsto potresov.«

Predvsem pa poudarja, da izbruh ognjenika ne v prvem ne v drugem primeru ni neizogiben: magma v številnih podzemnih jarkih namreč nikdar ne prodre do zemeljskega površja.

»Tudi izbruh vzdolž podzemnega jarka bi bil spektakularen,« pojasnjuje profesor Rothery. »Začel bi se v obliki 'ognjene zavese' iz ogromnih količin privrele lave. Toda pri takšnem izbruhu je najmanj verjetno, da bi proizvedel fini pepel, ki bi šinil dovolj visoko, da bi ogrozil kaj več kot samo lokalno letalstvo.«

Večji problem bi po njegovem mnenju nastopil, če bi se izbruh »uskladiščene, s plinom bogate magme« začel pri vulkanu Bardarbunga. »A celo v tem primeru bi bil letalski promet le delno prizadet – razen če bi segel 20 kilometrov visoko, veter pa bi pepel zanesel proti jugu, nad britansko otočje in celinsko Evropo.«

Vztrajne meritve

In v nedeljo so na Islandiji res znova razglasili rdeči alarm prav zaradi izbruha lave iz razpoke nedaleč od Bardarbunge. Resda so ga še isti dan za stopnjo omilili, kajti po sporočilu otoškega meteorološkega urada so »zelo miren, a kontinuiran izbruh lave seizmometri komajda zaznali, pepela pa niti nismo opazili«. Toda izbruh se je zgodil na skoraj enakem kraju kakor minuli petek zjutraj, hkrati pa je bil že tretji zaporedni na tem območju v zadnjem tednu dni.

Med letalskimi strokovnjaki medtem potekajo razprave o najrazličnejših možnostih po takšni ali drugačni vrsti izbruha katerega od islandskih vulkanov. Večina jih meni, da Evropa najverjetneje ne bo več doživela ohromelosti letalskega prometa, kakršni smo bili priča leta 2010, zlasti zaradi novih izpopolnjenih naprav, ki pilotom pravi čas omogočijo prepoznati oblak vulkanskega pepela in se mu izogniti.

Geologi, seizmologi in vulkanologi pa medtem zavzeto spremljajo dogajanje v tej otoški državi v severnem Atlantiku, ki je nastala kot posledica razmikanja tektonskih plošč – na severu pred približno 150 milijoni in na jugu pred 90 milijoni let – in upravičeno velja za eno »vročih točk« na našem planetu.