Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred kratkim je za razburjenje poskrbela samica človeške ribice v akvariju v Postojnski jami, ki je začela odlagati jajčeca. Gre za redek pojav, ko imajo znanstveniki in širša javnost priložnost opazovati razmnoževalni proces človeške ribice v ujetništvu.
Čeprav je namen akvarija Postojnske jame prikazovanje človeških ribic obiskovalcem, in ne njihovo razmnoževanje – za to obstajajo ustrezneje opremljeni laboratoriji –, so bili dogodka v Postojnski jami zelo veseli, je povedal Sašo Weldt, eden od dveh tam zaposlenih biologov. Zato so, takoj ko so opazili prva jajčeca, iz akvarija odstranili vse druge človeška ribice, ki bi lahko požrle ali poškodovale odložena jajčeca. Goste so odmaknili od akvarija, da ga ti ne osvetljujejo, dogajanje pa spremljajo z infrardečo kamero, katere sliko predvajajo na zaslon proč od akvarija. Samica jajčeca verjetno še vedno odlaga, zato jih lahko v prihodnje pričakujejo še več. Razvoj od jajčeca do ličinke traja do pet mesecev, torej je do morebitnega izleganja paglavcev še zelo daleč. Do zdaj so jajčeca vedno propadla.
Za podjetje Postojnska jama je takšen dogodek odlična priložnost za promocijo njegove turistične destinacije. Njegova obvestila o dogajanju so povzeli tudi znani tuji mediji, med njimi New York Times. »Objava novice v New York Timesu je dokaz, kako lahko človeška ribica lepo promovira Slovenijo. Članek in objava na njihovi strani na facebooku sta požela nenavadno zanimanje. Objava je imela celo največ všečkov in deljenj tistega dne,« je bila zadovoljna Katja Dolenc Batagelj.
Razkrivanje enigme
Človeške ribice, latinsko Proteus anguinus, slovensko pa še močeril ali protej, se vse od odkritja drži plašč skrivnosti. S proučevanjem zmajevega mladička, kot so žival razumeli domačini, se zdaj intenzivno ukvarjata dve raziskovalni skupini oddelka za biologijo Univerze v Ljubljani. Skupina okoli dr. Petra Trontlja proučuje velikosti in lastnosti njenih populacij, dr. Lilijana Bizjak-Mali in njeni sodelavci pa proučujejo delovanje njenega organizma.
»Nihče ne ve, koliko jih živi v kraškem podzemlju. Zato smo oktobra 2014 začeli izvajati triletni raziskovalni projekt, v katerem bomo z novimi genetskimi in terenskimi metodami ugotavljali velikost njihovih populacij,« pravi dr. Trontelj. Predhodne genetske raziskave celo kažejo, da obstaja več potencialnih vrst človeških ribic. Pri nas bi lahko živele najmanj tri skupaj z belokranjskim črnim močerilom, menijo raziskovalci, a te domneve morajo še potrditi z neodvisnimi genetskimi raziskavami.
Skupina dr. Lilijane Bizjak-Mali pa nadaljuje delo dr. Borisa Buloga s proučevanjem bioloških prilagoditev človeške ribice na jamsko okolje, delovanja njenih razmnoževalnih organov, njene genetike, ugotavljajo bolezenske znake in proučujejo njene zajedavce. »Z vsakim novim odkritjem se pojavi mnogo novih izzivov za prihodnje raziskave,« razlaga dr. Lilijana Bizjak-Mali. Skupina si že dolga leta prizadeva opozoriti na problematiko obremenjenosti podzemnih voda zaradi vse intenzivnejšega kmetijstva in industrializacije. Glavno poslanstvo skupine je ohranitev proteja v njegovem avtohtonem naravnem okolju.
Osamljena duša
Človeška ribica je izjemen organizem. Z od 25 do 30 centimetri telesne dolžine je največja jamska žival na svetu in edini podzemno živeči vretenčar v Evropi. Poleg tega skorajda nima sorodnikov, edini živi sorodnik v Severni Ameriki je nektur ali Necturus, ki pa živi na površini.
Med evropskimi dvoživkami nima sorodnika in velja za starinsko vrsto. Širše ga biologi uvrščajo med repate dvoživke, kamor spadajo na primer močeradi in pupki. Zaradi življenja v popolni temi je človeška ribica izgubila temno barvo kože in oči. V ustih ima drobne zobke, hrani pa se s podzemnimi rakci in drugimi organizmi.
Čeprav samcev in samic na videz ni mogoče ločiti, se spola razlikujeta pri razmnoževalnem vedenju, ki so ga opazovali v ujetništvu. Samec postane teritorialen in varuje svoj »revir«, dokler se ne pojavi spolno zrela samica. Takrat se njegovo vedenje spremeni, plava okoli nje in močneje mahlja z repom. Samica mu počasi sledi, samec pa z gobčkom otipava njeno telo. Na koncu samec odloži semenski zavojček, ki se prilepi na samičkino kloako. Svatovanje se v nekaj urah večkrat ponovi, poročila znanstvenikov navajajo Marko Aljančič (ki mu je prvemu v Sloveniji uspelo razmnoževanje v laboratoriju) in sodelavci v knjigi Proteus, skrivnostni vladar kraške teme.
Kras je ogroženo okolje
Na slovenskem krasu se je pred približno dvesto leti začelo razvijati krasoslovje – edina znanstvena panoga, katere ime izhaja iz naših logov. Zaradi svojih posebnih lastnosti je kras ogroženo okolje.
Zaradi za vodo prepustne apnenčaste kamnine se vse, kar se dogaja na površju, zrcali tudi v podzemlju, opozarja dr. Janez Mulec z Inštituta za raziskovanje krasa. Onesnažena voda, ki hitro prodre v podzemlje, neposredno vpliva na jamske živali, pri čemer so med največjimi viri onesnaženja kmetijstvo, promet in slabo prečiščena voda iz kanalizacije. Veliko jamskih živali živi le na geografsko ozkem področju (endemiti), zaradi česar so še bolj ogrožene.
Raziskovalci oddelka za biologijo že od leta 2000 sistematično spremljajo obremenitev vode in usedlin ter tkiv človeške ribice, predvsem na belokranjskem krasu, kjer živita bela in črna podvrsta. »Rezultati so pokazali, da so nekatera mesta posebno skrb vzbujajoča. Najdene so bile povišane vrednosti nitratov in določenih težkih kovin (arzen, cink), pokazalo se je, da so sedimenti reke Krupe še vedno obremenjeni s PCB-ji, posledico ekološke katastrofe leta 1983,« pravi dr. Lilijana Bizjak-Mali z oddelka za biologijo Univerze v Ljubljani.
Ponekod so v tkivih črne podvrste izmerili 42-krat več arzena kot v vodi in 65-krat več kot v tkivih bele podvrste z drugega območja, kar pripisujejo intenzivni uporabi pesticidov v vinogradništvu in poljedelstvu. »Obstoj proteja v tako obremenjenem okolju, kot je Krupa, je pravzaprav neverjeten,« dodaja.
Kras ogroža tudi fizično uničenje življenjskih okolij zaradi gradbenih posegov, kamnolomov in podobno, na kar se pogosto pozablja, prav tako na vpliv človeka v turističnih jamah, kjer infrastruktura in svetila popolnoma spremenijo življenjsko okolje tam živečih živali. Kraški travniki so izjemno bogati z živalskimi in rastlinskimi vrstami, botanično zanimivo je tudi rastlinstvo presihajočih kraških jezer, ki mora biti prilagojeno na poplave in suše, pojasnjuje dr. Janez Mulec.
Slovenija je domovina matičnega Krasa (planota Kras) in klasičnega Krasa, geografsko širšega območja v jugozahodni Sloveniji, kjer so se pred dvesto leti začela raziskovanja – v Škocjanskih jamah, Postojnski jami in Cerkniškem jezeru. Kras v Sloveniji je zelo pester, saj lahko na majhnem območju proučujemo alpski kras, kjer imamo nekaj v svetovnem merilu zelo globokih jam, (več kot 1000 metrov globine), nižje ležeči dinarski kras (na primer vroče točke biodiverzitete) pa tudi območja osamelega krasa, je še poudaril dr. Janez Mulec z Inštituta za raziskovanje krasa.
