Sporno zlasti institucionalno financiranje

Raziskovalci proti predlogu zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti. Zavračajo menedžerski pristop. Neupoštevanje pripomb.

 

pet, 01.12.2017, 10:00

Po napovedi bodo danes opoldne v prostorih Instituta Jožef Stefan predstavniki raziskovalne sfere javnosti razložili, zakaj večinoma zavračajo predlog zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti, ki ga je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) konec oktobra dalo v javno razpravo.

Za Znanost so na nekaj vprašanj o tem odgovorili prof. dr. Tamara Lah Turnšek, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo in predsednica vladnega sveta za znanost in tehnologijo, prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožef Stefan, prof. dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, in prof. dr. Dragan Mihailović, predsednik znanstvenega sveta IJS in naš prvi dobitnik projekta ERC za vrhunske raziskovalce.

Ali je raziskovalno zakonodajo sploh nujno spreminjati?

Lah Turnšek: Prenova zakona o raziskovalno-inovacijski dejavnosti je bila predvidena že v resoluciji RISS 2011–2020, razlogi za to so natančno opredeljeni s cilji in ukrepi resolucije. Torej nič novega od leta 2011! Kot je znano, se resolucija ne izvaja niti v finančnem niti v zakonodajnem pogledu oziroma v spreminjanju spodbudnega okolja za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Nasprotno, v obeh pogledih se oddaljuje v obratni smeri, kar je absolutna odgovornost vlade. Predlagani zakon je mešanica obeh smeri in zato vnaša zmedo.

Ministrstvo ima seveda vse vzvode in kompetence, da zakon oblikuje in ga predlaga vladi, medtem ko ima zainteresirana javnost – raziskovalci, med njimi tudi SZT, ki mu predsedujem – pravico, da ga ne sprejme oziroma podpre. Pri najboljši volji pa ne razumem, zakaj ministrstvo stroke ne upošteva oziroma z njo ne vodi enakopravnega dialoga.

Lenarčič: Prepričan sem, da bi bilo zakonodajo dobro posodobiti, saj potrebuje področje raziskav in razvoja v povezavi z visokim šolstvom in inovacijami nekaj temeljitih strukturnih posodobitev. Še prej pa še več globokih in odkritih konceptualnih premislekov, do katerih nikakor ne pride že vsaj petnajst let. Glede na to, da MIZŠ ni sprejelo ne pobude o pripravi zakona o univerzi in inštitutih ne pobude o skupnem visokošolskem in raziskovalnem zakonu ter da v predlagano zakonsko besedilo ni vključilo inovacij, sem že večkrat predlagal, da bi raje izpeljali kar novelacijo veljavnega zakona le v najnujnejših in manj vsebinskih točkah.

Luthar: Sprememba zakonodaje je več kot nujna. Pa ne zato, ker se je vmes dejavnost temeljito spremenila, temveč tudi zato, ker sedanji zakon že na začetku ni bil ustrezen.

Mihailović: Po mojem mnenju ni nobene nuje. Predvsem je denarja premalo – vlada ga pa razmetava drugje. Na primer iz strukturnih skladov bo, kot kaže, večina denarja ostala v Bruslju, kar je škandal, skoraj enako težak kot Teš 6. Na razpolago je ogromno denarja za namen razvoja in raziskav in inovacij, če se ne motim, več kot pol milijarde evrov, vlada pa je do zdaj dala znanosti štiri milijone letos, če pride še kak milijon kasneje, pa se ga ne bo dalo porabiti in ga bo treba vrniti v proračun. Kot da bi se norčevali iz nas. Zdaj bi radi uvedli v znanost še menedžment prek institucionalnega financiranja. Res nam ni treba, da MBA diplomanti določajo, kaj bomo raziskovali! Skratka, zakon je pesek v oči. V izjavi za javnost smo zapisali, da sploh ne obravnava aktualnih problemov, to so nekonkurenčnost, zaostajanje za svetom, problem srednje generacije, premalo mladih raziskovalcev, premalo denarja nasploh.

Zakaj se v raziskovalni sferi niste že prej odzvali na načrtovano institucionalno financiranje raziskovalcev, če je tako škodljivo? Zakaj je glasen odziv prišel šele ob koncu javne razprave?

Lah Turnšek: Aktivno smo se odzvali že pri pripravi izhodišč tega zakona in zakona o visokem šolstvu, kar je razvidno iz zapisov sej sveta za znanost in tehnologijo, v katerem so predstavniki vse sfere, inštitutov, univerz in gospodarstva. Hitro in jasno smo se odzvali na vse poteze ministrstva, vendar ne javno, v medijih le občasno.

Lenarčič: Večkrat smo se oglasili na raznih delovnih telesih in tudi z dopisi na ministrstvo. Celo v delovni komisiji za pripravo zakona smo sprejeli sklep, kako naj se vpelje institucionalno financiranje brez demontiranja programskega financiranja. Vendar tega niso upoštevali v besedilu, kot smo predlagali in pričakovali.

Luthar: S predlogom za institucionalno financiranje nismo polemizirali, ker je to v resnici naš predlog. Točneje, na ZRC SAZU, verjamem pa, da tudi v drugih ustanovah, ga razumemo kot kombinacijo institucionalnega in stabilnega financiranja. Institucionalno financiranje je povezano z nemotenim delovanjem vsakokratnega inštituta oziroma univerze, sem sodijo ustanoviteljske obveznosti in raziskovalna infrastruktura, pod stabilnim financiranjem pa razumemo povečanje programskega financiranja.

Mihailović: Odzvali smo se velikokrat, a ne javnoi. Z Lenarčičem sva neštetokrat argumentirano zavrnila ta model in tudi dobila zagotovila, da ga ne bo. Podobno stališče je imela delovna komisija, prav tako vsi rektorji in direktorji drugih javnih raziskovalnih zavodov. Raziskovalna sfera ta menedžerski pristop zavrača v celoti. Že dolgo ni bilo toliko enotnosti kot pri tej zadevi. Naše stališče je že ves čas enako: največ 20 odstotkov institucionalnega financiranja je koristno, saj zagotavlja instituciji nekaj razvojne svobode. Stoodstotno institucionalno financiranje pa pomeni korupcijo, saj se denar deli v majhnem krogu, menedžerjii pa naj bi določali prioritete brez mednarodne primerljivosti.

Univerza in IA odločno proti zakonskemu predlogu

V nedavno objavljenem stališču Univerze v Ljubljani je predlog zakona označen kot »vsebinsko neusklajen in terminološko neurejen, ne ureja najpomembnejših razmerij in vsebuje določila, ki so v nasprotju z veljavno zakonodajo«. Očitajo mu, da univerzam odvzema status raziskovalnih ustanov in enakopravno udeležbo v raziskovalni dejavnosti v primerjavi z raziskovalnimi inštituti. Ugotavljajo, da je koncept zakona za univerze nesprejemljiv, zato ga UL v celoti zavrača.

Podobno je stališče Inženirske akademije Slovenije, katere predsednik prof. dr. Stane Pejovnik je tudi nekdanji rektor ljubljanske univerze. Akademija med drugim ugotavlja, da zakonski predlog »vpeljuje rešitve, ki v nekaterih delih pomenijo korak nazaj pri organiziranju raziskovalno-razvojne sfere v državi«. Ugotavlja tudi, da zakon povsem ignorira nujno povezavo med raziskovalno in visokošolsko sfero.

Predlagajo, da se zakonsko besedilo vrne v obravnavo v delovni skupini. »IAS je pripravljena sodelovati pri novi verziji raziskovalnega zakona, kajti sedanji zakoni nujno potrebujejo prenovo. Delovna skupina naj v sodelovanju s stroko poišče primernejše rešitve in pripravi kakovostno, argumentirano in prečiščeno besedilo. Zakonski osnutek potrebuje širšo podporo raziskovalne sfere, gospodarstva in drugih uporabnikov, brez aktivnega sodelovanja zainteresirane javnosti zakona ni mogoče sprejeti.«

Za pojasnila o spornem zakonskem predlogu smo zaprosili tudi državnega sekretarja dr. Tomaža Boha.

Zakaj se aktualni predlog zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti glede načina financiranja bistveno razlikuje od tega, kar je nakazoval osnutek zakona?

Trenutni predlog, ki je v javni obravnavi, ne ukinja programskega financiranja. Dodaja pa tudi institucionalno. Ko bo končana javna razprava in ko bo končala delo za to oblikovana delovna skupina, bodo znana tudi razmerja, v kakšnem deležu bi bilo najbolj primerno vpeljati institucionalni del. Kombinacija programskega in institucionalnega financiranja bo prinesla stabilnost in kontinuiteto v sistemu (programski del), hkrati pa bo z elementi institucionalnega financiranja institucijam omogočeno bolj avtonomno izvajanje njihove razvojne funkcije. Natančna praktična izvedba bo oblikovana na podlagi intenzivnega sodelovanja s ključnimi deležniki.

Ali v drugih državah prevladuje programsko ali institucionalno financiranje?

Prakse v državah so različne. Gre predvsem za delež sredstev, ki jih institucije dobijo skozi kompetitivno financiranje na eni strani in institucionalno – na rezultatih temelječe – na drugi. Na ministrstvu si prizadevamo, da bi bil delež institucionalnega financiranja relativno visok, vsaj tretjinski, saj bi tako delež raziskav lahko usmerjale institucije same in bi kreirale svojo vizijo. Pri dosedanjem sistemu je tovrstne samostojnosti manj, institucije pa so vezane na razpise in pozive ter teme, ki jih razpisuje agencija.

So se sedanji glavni kritiki zakona, to so direktorji inštitutov, rektorji in najuglednejši raziskovalci, oglašali tudi med pripravo zakona in javno razpravo o njem?

Pripombe na pripravo zakona ali sprememb v raziskovalni politiki so del vsakdanjika, o njih se pogovarjamo z deležniki tako rekoč ves čas. Zavedamo se, da sta javna razprava in konstruktivna kritika sestavni del priprave dobrega zakonodajnega predloga. Po koncu pridobivanja mnenj prek e-demokracije bomo na podlagi analize teh celotno materijo nadalje usklajevali in oblikovali. Poudarjamo, da javna razprava še poteka in bo potekala še nekaj časa, pričakujemo pa odzive relevantne javnosti v celotnem postopku priprave zakonodaje.

Bo kritizirani zakonski predlog vseeno šel v parlamentarno obravnavo ali se bo ves postopek začel znova?

Vsekakor bomo nadaljevali postopek usklajevanja in dodelave zakonskega predloga. Želimo si, da gre predlog po dosegu ustreznega konsenza v nadaljnjo proceduro, saj je bilo doslej opravljenega veliko dela in oblikovane mnoge, po našem mnenju, ustrezne rešitve. Menimo, da je zakonski predlog takšen, da ga je s ključnimi javnostmi mogoče uskladiti, kljub različnim pogledom na globino potrebnih sprememb.

Kako na podlagi dolgoletnih izkušenj vidite aktualne razmere v slovenski znanosti – ali sedanje nezadovoljstvo izvira zgolj iz omenjenega zakonskega predloga?

Menim, da ne. Predlog je namreč na začetku javne razprave, pri čemer je e-demokracija samo eden od korakov, in dokler razprava ne bo končana, je težko govoriti o nezadovoljstvu zaradi predloga, ki bo uvrščen na sejo vlade oziroma kasneje poslan v državni zbor. Verjetno nezadovoljstvo precej bolj izvira iz precejšnjega zmanjšanja sredstev, namenjenih znanosti, v preteklih letih in občutka, da znanost in znanje nasploh v družbi nimata ustreznega mesta. Dejstvo je, da so sredstva v času aktualne vlade višja, da pa še niso dosegla višine, kot jo predvideva RISS. Glede tega so si »kritiki« zakona zelo enotni, pri drugih načrtovanih spremembah pa so razhajanja med različnimi akterji mnogo večja.

Prijavi sovražni govor