Tiskane izdaje
Raziskovalci medicinske fakultete na stanfordski univerzi so v študiji, izvedeni na 57 ljudeh, ugotavljali, v katerih delih se spreminja aktivnost možganov med hipnozo. Čeprav je bilo izvedenih že veliko raziskav o vplivu hipnoze na zdravljenje duševnih bolezni, je posebnost te osredotočenost na slikanje možganskih sprememb.
»Zanimalo nas je samo to, kaj se dogaja v možganih med hipnozo. Ta je namreč zelo vplivno orodje za spreminjanje načina v uporabi razuma pri nadzoru nad našo percepcijo in telesom,« je pojasnil vodja raziskave, profesor na oddelku za psihiatrijo dr. David Spiegel.
Hipnoza je po njegovi razlagi najstarejša oblika psihoterapije v zahodnem svetu, hkrati pa je »resna znanost«, ker razkriva vlogo možganov pri zdravljenju. Tako Spiegel odgovarja dvomljivcem, za katere je hipnoza samo del odrske zabave, ki prikazuje izgubo nadzora nad razumom in telesom hipnotiziranega.
Medtem ko hipnozi pripisujejo velik razvojni potencial pri zdravljenju različnih bolezni, pa njeno delovanje na fiziološki ravni še vedno ni dovolj pojasnjeno. Večina raziskovalcev je namreč doslej proučevala učinke hipnoze na bolečino, vid in druge oblike percepcije, ne pa na možgansko stanje med hipnozo.
Ker je, kot ugotavljajo znanstveniki, za hipnozo zelo dovzetnih samo desetina ljudi, drugi pa so manj, so za potrebe stanfordske raziskave sestavili skupino 36 zelo dovzetnih in 21 popolnoma nedovzetnih ljudi. Izbrali so jih med 545 kandidati.
Z magnetno resonanco so potem slikali možgane vsem 57 sodelujočim, da bi skupaj z zaznavanjem sprememb v krvnem obtoku izmerili možgansko aktivnost. Vsakega so slikali štirikrat, in sicer v različnih okoliščinah – med počitkom, obujanjem spomina na neki dogodek in še med dvema različnima hipnotičnima seansama.
Z raziskavo so odkrili glavne znake, ki kažejo, kateri trije deli možganov med hipnozo delujejo drugače. Spremembe so zaznali samo pri tistih udeležencih, ki so bili zelo dovzetni za hipnozo, v kontrolni skupini, torej med 21 udeleženci, ki za hipnozo niso bili dovzetni, pa teh možganskih sprememb niso ugotovili.
Ima takšen rezultat lahko uporabno vrednost tudi pri ljudeh, ki niso dovzetni za hipnozo, denimo pri zdravljenju različnih duševnih bolezni in celo pri odvajanju od kajenja? Po namigu dr. Spiegla se obetajo dokaj uporabni učinki, toda za zdaj zgolj kot ideja. Ker so odkrili, kateri deli možganov so najbolj odzivni na hipnozo, bi lahko s stimulacijo teh delov poskusili spremeniti dovzetnost za hipnozo pri tistih, ki zdaj za to tehniko niso dovzetni. To bi pomenilo, da bi tudi to skupino bolnikov, ki trpijo za depresijo, različnimi tesnobnimi in drugimi duševnimi obolenji, lahko zdravili s hipnozo, ne samo z zdravili. Bolnikom z duševnimi motnjami bi lahko zmanjšali količino antidepresivov in drugih zdravil, ki povzročajo odvisnost in neželene stranske učinke.
Preden pa bi v praksi uvedli kombinirano zdravljenje s hipnozo in manjšimi odmerki antidepresivov ali celo brez njih, bodo morali izvesti še veliko novih raziskav, sporočajo stanfordski znanstveniki v elektronski publikaciji Cerebral Cortex.
