Štipendistka ERC se veseli »sobotnega leta«

Med udeleženci shoda za znanost je bila tudi dr. Marta Verginella, čeprav je znižanje proračuna za znanost ne ogroža

čet, 20.04.2017, 12:00
Ovire, na katere naletimo ženske v akademskem okolju, so bolj nevidne, zato jih je težje prepoznati in javno deklarirati.

Med udeleženci včerajšnjega Shoda za znanost v Ljubljani je bila tudi mednarodno ugledna zgodovinarka dr. Marta Verginella, redna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti. Na shod je šla, da bi ga podprla, čeprav sama gotovo ne sodi več med znanstvenike, ki jih ogroža upad proračunskega financiranja znanosti.

Nedavno je namreč, kot smo na kratko poročali v prejšnji Znanosti, od Evropskega raziskovalnega sklada (ERC) za svoj petletni projekt Povojna tranzicija v severovzhodni jadranski regiji z ženske perspektive prejela 2,26 milijona evrov v kategoriji uveljavljenih raziskovalcev.

Pogovor z našo drugo štipendistko ERC smo opravili prejšnji teden na daljavo, saj je bila v Parizu, kjer redno obiskuje seminarje na École des hautes études en sciences sociales (EHESS).

Kaj vam dajejo seminarji v Parizu?

Ob tem vzdržujem stike s kolegi, ki se ukvarjajo s področji, ki jih tudi sama raziskujem, kot so na primer spominske in biografske študije. Iz teh krogov so nenazadnje prišle prošnje za partnerstvo pri evropskih projektih. Poleg italijanskega zgodovinopisja je francosko zgodovinopisje moja druga pomembna orientacijska točka. V stiku z njima sem si vedno postavljala merila za svoje delo in raziskovanje.

Vaš življenjepis navaja, da ste se rodili kot pripadnica slovenske manjšine v Trstu in da ste tam obiskovali dvojezično osnovno in srednjo šolo, nato pa vpisali še univerzitetni študij. Kako vas je zaznamovalo to okolje?

Res, rodila sem se v Trstu, odraščala v povsem slovenskem okolju med Križem in Kontovelom, v družini, ki me je podprla v mojih šolskih ambicijah. Po slovenski osnovni in nižji srednji šoli sem obiskovala slovenski znanstveni licej Franceta Prešerna, kjer je bila italijanščina le eden od predmetov, ne pa učni jezik, tako kot tudi na vseh prejšnjih stopnjah. Že v prvem letniku znanstvenega liceja sem postala aktivna v študentskem gibanju, stopila v stik s študenti in študentkami z drugih tržaških, italijanskih licejev in tako prestopila meje manjšinskega okolja. To, da sem bila v drugem letniku izvoljena za študentsko predstavnico v zavodskem svetu in da sem v tem pomembnem šolskem organu sedela ob predstavnikih staršev in profesorjev, je bila prav tako pomembna izkušnja. Vajena stikov z vodstvom šole sem se kmalu znebila strahospoštovanja do šolskih avtoritet in postala samozavestna.

Kateri šolski predmeti so vam bili najljubši in kako ste se odločili za študij zgodovine na tržaški univerzi?

V nasprotju z nekaterimi kolegi, ki znajo povedati, da jih je zgodovina zanimala, odkar pomnijo, o sebi tega ne morem trditi. Ob vpisu na znanstveni licej sem razmišljala o arhitekturi, nekaj časa o pravu, o zgodovini pa šele potem, ko je v razred stopila prof. Sheila Lavrenčič. Njeno posredovanje zgodovine in filozofije me je tako navdušilo, da sem se odločila za študij zgodovine.

Ponujali sta se mi dve možnosti: študij na nedavno ustanovljenem oddelku za zgodovino v Trstu, kjer je takrat poučeval zelo zanimiv izbor zgodovinarjev in zgodovinark iz vse Italije, kjer so domovale socialna, kulturna, ekonomska zgodovina, historična antropologija in prevladovali zrelo neformalni odnosi med študenti in profesorji, ali pa odhod v Ljubljano. Možnost študija stran od doma je bila nadvse vabljiva, a ne toliko, da bi jo izbrala. Poizvedovala sem po pristopih in načinih dela na oddelku za zgodovino v Ljubljani. Kar sem izvedela, me ni pritegnilo. Željna sem bila intelektualno živahnega in odprtega okolja, zanimale so me najsodobnejše zgodovinopisne smeri, kritično razpravljanje, in vse to mi je ponujal študij zgodovine v Trstu.

Kaj je bila tema vaše diplomske naloge?

Ko sem povprašala za diplomo pri profesorici, ki je predavala gospodarsko zgodovino in me je že pred tem usmerila v raziskovanje družinskih struktur, je bil njen odgovor, da bo pri njej diplomsko delo trajalo najmanj dve leti. Dolžina raziskovanja me ni prestrašila, nanjo sem bila pripravljena. Zmotila me je togost. Zaznala sem, da bi me prav slednja lahko ovirala pri delu, zato sem raje izbrala drugo mentorico, Luiso Accati. Vedela sem, da sem se s tem odrekla podpori, ki bi me verjetno pripeljala do asistentskega mesta. Accatijeva se ni ukvarjala z zgodovinsko demografijo, toda njen širok interdisciplinarni in historično zgodovinski pristop je bil zame nadvse privlačen. Bolj kot mentoriranje mi je bila pomembna njena intelektualna bližina in ta mi je odprla nova, ne le zgodovinopisna obzorja. Pritegnila me je v krog zgodovinark, ki se je v osemdesetih letih sestajal v Benetkah, pozneje v vrste združenja italijanskih zgodovinark. Naučila me je intelektualne smelosti in originalnosti. In to je bila zame najboljša popotnica za samostojno raziskovalno pot.

Prvih pet let po diplomi ste poučevali zgodovino na srednjih šolah v Trstu in Gorici Kakšna izkušnja je bila to za vas?

Za delo na šoli sem se odločila, ker sem se hotela ekonomsko osamosvojiti. Izkušnja je bila zanimiva, ker sem poučevala na različnih šolah in prišla v stik z zelo različno šolsko populacijo, tudi z dijaki iz socialno deprivilegiranih družin. Delo z njimi me je nedvomno obogatilo in opremilo s potrebnim didaktičnim znanjem. Hkrati sem opravila habilitacijo za pet predmetov. Kajti kdor bi v Italiji rad poučeval zgodovino na srednjih šolah, mora opraviti habilitacijski izpit tudi iz filozofije psihologije, pedagogike ali pa iz zemljepisa in slovenščine. Dosežena habilitacija mi je prinesla redno zaposlitev, z njo pa možnost štipendije v Sloveniji in vpisa na doktorski študij na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot šolnica raziskovalka sem bila dve leti zaposlena tudi na italijanskem deželnem inštitutu za zgodovino osvobodilnega gibanja v Trstu, kjer sem delala v povsem italijanskem okolju.

Zakaj ste doktorski študij vpisali na ljubljanski in ne na tržaški univerzi in zakaj ste za mentorja izbrali prof. dr. Petra Vodopivca?

Ko sem diplomirala, se je v Italiji doktorski študij šele začel vzpostavljati. Profesorja Vodopivca sem v Ljubljani leta 1991 izbrala za svojega mentorja zaradi njegove zgodovinopisne širine in ker sem si želela nadaljevati raziskovalno pot, ki sem jo začela v Trstu. Predaval je občo zgodovino 19. stoletja, obdobje, ki sem ga raziskovala. Naklonjen je bil ukvarjanju s socialno zgodovino in historično antropologijo. Podprl je temo, ki sem jo predlagala za doktorsko dizertacijo, in sicer raziskovanje oporočne prakse v tržaški okolici, v Bregu, to je območju, ki je pred prvo svetovno vojno pripadalo koprskemu okrajnemu sodišču.

Po doktoratu ste ostali na ljubljanski univerzi in razmeroma hitro postali redna profesorica. Ali iz tega lahko sklepamo, da to, da ste ženska, pri vaši karieri ni nikoli pomenilo ovire?

Da sem po doktoratu ostala na ljubljanski univerzi, imajo nedvomno velike zasluge moj mentor in tisti, ki so podprli njegov predlog moje zaposlitve. A preden sem se zaposlila na oddelku za zgodovino filozofske fakultete, sem poučevala na oddelku za sociologijo. Tja me je privedlo moje ukvarjanje z zgodovino družine. Pokojnemu dr. Iztoku Saksidi in dr. Bojanu Baskarju so se zdele moje prve objave zanimive in ponudila sta mi sodelovanje v raziskovalni skupini, ki sta jo oblikovala.

Moja kariera se je odvijala po predpisih napredovanja iz docentke v izredno in potem redno profesorico. Izpolnjevala sem vse pogoje in zato tudi ni bilo ovir. Ovire, na katere naletimo ženske v akademskem okolju, so bolj nevidne, zato jih je tudi težje prepoznati in javno deklarirati. Včasih jih spoznamo šele z izkušnjami, včasih se z njimi nočemo ukvarjati iz bojazni, da bi se zadeve še bolj zapletle. Ko sem na začetku kariere sedela v eni od fakultetnih komisiji, sem se sama pri sebi močno zgražala nad mačističnim diskurzom starejšega kolega. Obravnavala sem ga kot trivializem, danes bi ga kot izraz patriarhalne in seksistične kulture, ki je še vedno razširjena v slovenskih akademskih vrstah.

V pogovoru za Primorske novice pred dvema letoma ste dejali, da ste se za proučevanje vloge žensk v zgodovini odločili predvsem zato, ker je bilo to področje prej zanemarjeno. Ali je zdaj že kaj bolj pokrito? Vam sledijo tudi mladi raziskovalci?

V zadnjem desetletju, dveh je nastalo veliko študij na področju zgodovine žensk in spola. Mnoge med njimi je napisala mlajša generacija slovenskih zgodovinarjev in zgodovinark. Problem ni v samem obsegu proučevanja, temveč v posredovanju in inseminaciji odkritega. Slovenski gimnazijski učbeniki še vedno skromno predstavljajo zgodovino žensk in pomanjkljivo omenjajo posameznice, še vedno se pišejo zgodovinski atlasi in druga dela, ki preprosto zamolčijo ženske. Problem torej ni v raziskovalnem angažmaju, temveč v razmerju moči in prevladujočih androcentričnih držah.

Veliko vaših raziskav se ukvarja z zgodovino družinskih odnosov. Kaj vas je pritegnilo k temu področju?

Družinski odnosi so me začeli zanimati, ko sem se med predavanji seznanila s cambriško zgodovinsko demografsko šolo in njenim vodilnim raziskovalcem Petrom Laslettom. Sočasno so me pritegnila dela francoskih analovcev, predvsem Philippa Ariésa. Odločilen je bil moj obisk mednarodnega simpozija leta 1983, posvečenega družinskim strategijam. Udeležili so se ga takrat mednarodno vodilni zgodovinski demografi, med njimi tudi gospodarski zgodovinar Giovanni Levi, ki me je navdušil za mikrozgodovino in postal moj neke vrste intelektualni oče.

Velikokrat ste bili gostujoča profesorica na italijanskih univerzah. Kako bi primerjali tamkajšnje in naše razmere za pedagoško in raziskovalno delo?

Gre za dve strukturno različni univerzitetni okolji, z različnima akademskima tradicijama, ki sta se v zadnjih dveh desetletjih prilagodili evropskim bolonjskim standardom. Italijanske zelo raznolike univerzitetne mreže se ne da primerjati z majhnim slovenskim univerzitetnim okoljem, podobno kot ne razvejenega italijanskega zgodovinopisja, ki pozna številne usmeritve in zanimanja, s slovenskim. Delovne razmere italijanskih rednih profesorjev so prav tako neprimerno boljše od slovenskih in zato je tudi magistrski in doktorski študij bolj kvaliteten. Tehtnica pa se prevesi močno na slovensko stran v organizaciji raziskovalne sfere, v možnostih sofinanciranja znanstvenih objav in projektov, podobno velja za vključevanje mladih v raziskovalno delo.

Kako zadovoljni (ali nezadovoljni) ste bili doslej s slovensko raziskovalno politiko?

Vem, da je veliko raziskovalcev in raziskovalk kritičnih do kriterijev ARRS. Verjamem, da se jih da izboljšati, a tudi poslabšati. Pritiski k vračanju nekoč že manj transparentnih opuščenih praks so veliki in upam, da ne bodo uspešni. Strukturno pa je treba rešiti vprašanje gmotne negotovosti mlajše generacije, odločno povečati sredstva, ki jih Slovenija namenja znanosti, in dejansko prenehati s kampanjo razvrednotenja pomena slovenske znanosti in javnega šolstva, ki si jo privošči del slovenske politike in nemalokrat tudi glasniki slovenskega podjetništva in gospodarstva. Nujno je, da slovenska država oblikuje dolgoročno in konstruktivno znanstveno politiko, ki bo preprečila, da bi najboljši odšli, ostali pa životarili.

Kdaj ste se odločili, da boste s svojim projektom kandidirali na razpisu ERC? Zakaj ravno ta in ne kateri drugi projekt?

K prijavi me je spodbudila Martina Tekavec Bembič, ki v okviru Znanstvenega inštituta FF skrbi za prijave na mednarodnih projektih. Prepričala me je, da imam po nekaj desetletjih kontinuiranega raziskovanja, mednarodnih objav in utečenega vodenja raziskovalne ekipe vse pogoje za prijavo. Med vožnjo na eni od mojih rednih poti iz Trsta v Ljubljano, natančno pred spustom v Ljubljansko kotlino, sem začela razmišljati o dveh potencialno zanimivih temah. Zelo kmalu sem odvrgla eno in vztrajala pri drugi, ki je tudi obveljala. Seveda pri prijavi niso bila pomembna samo moja izhodiščna ideja in nastavki. Odločilen je bil tudi vložek moje najožje raziskovalne ekipe in predvsem poln angažma dr. Ane Cergol Paradiž in dr. Urške Strle. Postopki prijave so zelo zahtevni in brez timskega dela ter prejšnjih izkušenj prijava ne bi bila uspešna. Zelo sem ponosna na svojo delovno skupino, na ozračje kolegialnosti in empatije v njej.

Čemu boste namenili denar, pridobljen od ERC?

Denar bo namenjen oblikovanju mednarodno profilirane raziskovalne ekipe, zaposlitvi mlajših raziskovalcev in raziskovalk, predvsem sodelavk, ki so zaslužne za njegovo prijavo in bi brez tega projekta, vsaj nekatere, ostale brez zaposlitve. Del sredstev bo prejela tudi fakulteta. Meni bo projekt omogočil, da se bom razbremenila večjega dela pedagoških obveznosti. Po 24 letih nelahkega usklajevanja med pedagoškim in raziskovalnim delom na univerzi se bom lahko končno bolj posvetila raziskovanju. Imela bom možnost za »sobotno leto«, ki jo moji kolegi v tujini pridno izkoriščajo vsakih štiri ali pet let. Kvaliteta raziskovanja in objav, nenazadnje tudi njihova mednarodna prepoznavnost, je nedvomno odvisna od razmer, v katerih raziskujemo. Zdi se mi, da se univerza v zadnjem času veliko ukvarja razmerami, ki jih ima študentska populacija, veliko manj pa z razmerami, v katerih deluje njen učni kader.

Prijavi sovražni govor