Sveži izziv za raziskovalce in industrijo

 Pogovor s prof. dr. Aleksandro Kornhauser Frazer – Prenovljeni sklad Pro Natura po vrnitvi v Slovenijo pripravlja razpis za nagrade

sob, 18.11.2017, 11:00

»Industrija zdaj že ve, da podaljševanje in širjenje obstoječega ne bo zdržalo pritiska svetovne konkurence. Potrebne so povsem nove rešitve, na novih temeljih – in te lahko doseže samo s tesno navezavo na temeljno znanost, ta pa mora čim prej preseči mišljenje, da je delo znanosti zaključeno, ko ga objaviš. Znanost polno zaživi in postane razvojna sila šele, ko uresničujemo njene dosežke za višjo kakovost življenja v skrbno varovani naravi. Skratka: Pro Natura!

Vendar se res ne slepimo, da bodo naši varčni sonarodnjaki nenadoma postali darežljivi, upamo pa, da bodo morali začeti iskati res novo znanje, ne ravno iz ljubezni do tega, ampak zaradi tržne nujnosti. In tale drobcena Pro Natura bo lahko dober katalizator za doseganje novega znanja in pomoč pri iskanju najbolj zagnanih mladih raziskovalcev, zato bo imela nova Pro Natura poseben svet, sestavljen iz predstavnikov donatorjev – in ta svet bo imel neposredni vpliv na vsa snovanja sklada. Brez takega ozaveščenja potencialnih uporabnikov pa tudi ta sklad ne bo preživel – in neozaveščeni uporabniki v svetovni tekmi tudi ne,« je na vprašanje, kako bodo prepričali donatorje sklada, odgovorila prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazerjeva.

V prihodnjem letu naj bi prvič podelili nagrade Sklada Pro Natura v Sloveniji. Sklad, ki ga ne bi bilo, če ne bi bila prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer leta 1991 med prvimi dobitniki priznanja ambasadorja slovenske znanosti, je bil sicer ustanovljen že pred četrt stoletja, vendar je deloval v Nemčiji in tam podeljeval nagrade slovenskim raziskovalcem.

V preteklih petih letih je bilo njegovo upravljanje preneseno v Slovenijo, letos poleti, natančneje 6. julija, pa se je v prostorih Slovenske znanstvene fundacije (SZF) sestalo vodstvo Sklada Pro Natura v Sloveniji – prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer in njen pooblaščenec dr. Aleš Musar, prof. dr. Peter Tancig, soustanovitelj sklada, ter dr. Edvard Kobal, direktor SZF. To je bil povod za naš pogovor s prof. dr. Kornhauser Frazerjevo, gotovo še vedno najbolj znano slovensko znanstvenico, dobitnico številnih domačih in tujih priznanj, do lani dekanjo Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana (MPŠ).

Septembra letos je dopolnila 91 let, a je še vedno nezmanjšano aktivna, le da se zaradi zdravstvenih težav, ki jih pripisujejo predvsem posledicam hudega stresa zaradi kazenskih ovadb, manj pojavlja v javnosti. »Izmišljene laži«, kot ovadbe proti njej in še nekaterim njenim sodelavcem v MPŠ opredeljuje Kornhauser Frazerjeva, je tožilstvo zavrglo kot neutemljene ovadbe.

Kako je na začetku 90. let prejšnjega stoletja nastal Sklad Pro Natura in kako je deloval v nemškem obdobju?

Slovenija je leta 1991, takoj po osamosvojitvi, izrazila svojo podporo znanosti in mednarodnemu sodelovanju tudi s podelitvijo priznanja ambasador znanosti. Bila sem med prvimi šestimi odlikovanci – poleg mene so bili to še Robert Blinc, Ivan Bratko, Vinko Dolenc, Dušan Mlinšek in Slavoj Žižek, vsi že svetovno uveljavljeni znanstveniki. S tem priznanjem sem dobila tudi 10.000 nemških mark, ki so v tistih razmerah pomenile celo bogastvo. Danes se osamosvojitve spominjamo predvsem s ponosom in smo kar pozabili, da je bilo takrat tudi hudo – ne le zaradi kratke osamosvojitvene vojne, ampak tudi zaradi stisk in revščine v izvoz usmerjene Slovenije, ki jih je povzročil zlom jugoslovanskega trga, preden nam je uspelo vzpostaviti mednarodnega. V takih stisnjenih razmerah denarja nisem hotela obdržati zase, predlagala sem ustanovitev sklada Pro Natura za podporo mladim slovenskim raziskovalcem za študij v tujini. Ker pa so bili to tudi finančno nemirni časi, me je skrbelo, kako ta kapital naložiti in postopno povečevati. Pomagal mi je prijatelj prof. dr. Hermann Fröhlich, direktor velike farmacevtske fundacije za podporo temeljnim raziskavam Boehringer Ingelheim Fonds v Stuttgartu, ki je bil tudi ugleden mecen slavne Academia Europaea s sedežem v Londonu, kjer sva sodelovala. Predlagal je začasno umestitev Pro Nature kot neodvisnega sklada, omejenega samo na kandidate iz Slovenije, v njegovo fundacijo. Dodal je tudi svojih 10.000 nemških mark in ponudil brezplačno upravljanje. To je našega takratnega ministra prof. dr. Petra Tanciga spodbudilo, da je tudi naše ministrstvo za znanost in tehnologijo dodalo 10.000 nemških mark. Skupaj je bil torej ustanovni kapital Sklada Pro Natura 30.000 nemških mark, vodili pa smo ga skupaj vsi trije omenjeni. Dr. Fröhlich se je še bolj izkazal – k vsakoletni nagradi mlademu slovenskemu raziskovalcu v vrednosti 5000 nemških mark (pozneje 3000 evrov) je dodal še eno nagrado v enaki višini iz njihovega fonda ter naše kandidate tudi podpiral na študiju v tujini. Poleg tega je še prepričeval nemške industrialce, da prispevajo v naš sklad. Tako je Pro Natura v dveh desetletjih slovenskim mladim raziskovalcem podelila okoli dvesto tisoč evrov, pri tem pa tudi svoj osnovni kapital skoraj podvojila.

Koliko raziskovalcev je bilo deležnih te podpore in kdo so bili ti?

Skupaj jih je bilo 36, od tega je bilo žensk celo malo več kot polovica, čeprav na spol sploh nismo bili načrtno pozorni. Še en dokaz, da ženske ne potrebujemo olajšav, le pošteno je treba uveljaviti merila. Vsi so bili podiplomski študentje iz kemije in biokemije z Univerze v Ljubljani in Instituta Jožef Stefan, naš sklad žal še ni segel širše. Kar vsi so se pozneje uveljavili kot raziskovalci in univerzitetni profesorji.

Kako se je med podeljevanjem nagrad 'polnil' sklad, da je ohranil oziroma celo močno povečal svoj ustanovitveni kapital?

Priznati moram, da je sklad polnil dr. Fröhlich – moja zasluga je bila samo, da sem ga o tem prepričala. On je nabiral prispevke po nemški industriji. Na zadnji podelitvi – imeli smo jo na Bledu, kjer je potekal Unescov seminar – je dr. Fröhlich izrekel slovesno obljubo, da bo v dveh letih za sklad zbral še sto tisoč evrov. Žal je smrt preprečila tudi ta njegov podvig, ki bi ga sicer gotovo izpeljal.

Zakaj Sklad Pro Natura ni mogel več ostati v Nemčiji?

Nenadna smrt dr. Fröhlicha je spremenila vse. Novi direktor Fundacije Boehringer Ingelheim ni hotel sprejeti našega Sklada Pro Natura pod enakimi pogoji, ni bil pripravljen brezplačno delati ter je predlagal, da se kapital prenese na kako drugo nemško fundacijo. Kar nekaj sem jih pobarala, a vse so imele isti odgovor: kapital lahko prevzamejo v upravljanje, vendar brez vnaprejšnje obveznosti, komu naj bo namenjen. To nam seveda ni ustrezalo, zato smo se odločili, da bomo ta denar prenesli v Slovenijo. Naša odločitev je bila preprosta, izvedba pa vse prej kot to. Kar pet let je trajalo prepričevanje nemških oblasti, predvsem davkarije, da to ni nemški denar – popustiti so morali tudi po razlagi iz Bruslja. Nazadnje so bili denar pripravljeni prenakazati, vendar samo na račun uveljavljene javne znanstvene fundacije. Tako smo se za prenos dogovorili z dr. Kobalom, direktorjem Slovenske znanstvene fundacije, ki je predlagal poseben sklad Pro Natura znotraj SZF. To smo letos končno izpeljali.

Ali verjamete, da bo vaš sklad industrija podprla tudi v Sloveniji? Z nekaterimi domačimi skladi namreč nimamo najboljših izkušenj ...

Kako bo pri nas? Če bi bile te nagrade mišljene samo kot priznanja najboljšim mladim raziskovalcem, bi nam gotovo slabo kazalo. Upamo pa, da bo industrijo prepričala nova usmeritev za te nagrade, ki v ospredje postavlja temeljne raziskave na višji ravni – to je tiste, ki presegajo največkrat mono- ali celo subdisciplinarne raziskave in dosežke le-teh zvišujejo na raven povezovanja dosežkov več ved, kar je neizogibno za reševanje realnih problemov. Gre za uveljavljanje multidisciplinarne sinteze (za prispevek k razvoju te metode v mednarodnih projektih, ki sem jih vodila, sem dobila leta 1999 nagrado Honda.). Ta že dobri dve desetletji vse uglednejša raven multidisciplinarno razširjenih temeljnih raziskav – ameriški izraz zanjo je »advanced research«, japonski pa »temeljne raziskave II« – je namreč ciljana v smeri področja uporabe in zato neizogibni pogoj za razvoj izumov. Odpraviti moramo delitev znanosti na temeljno in uporabno – vsak znanstveni dosežek je uporaben, če ga uporabnega narediš! Res pa je, da to ni preprosto. Dokler iščeš neko spoznanje samo na svojem vrtičku, v svoji vejici znanstvenega področja, lahko to iskanje obvladaš sam. Ko pa je treba to spoznanje uporabiti za boljši postopek, boljši proizvod, skrbnejše varovanje zdravja in okolja, tudi boljše odnose med ljudmi, torej za večjo kakovost življenja, ne zmoreš več sam. Potrebuješ neposredno sodelovanje ustvarjalcev znanja na celi vrsti področij.

Kdaj bo, po vaših predvidevanjih, objavljen razpis za ponovno podelitev teh nagrad? Bodo merila enaka, kot so bila v času, ko je sklad deloval v tujini?

Upamo, da bo vse pripravljeno na razpis v prvi četrtini prihodnjega leta – rok za izbiro naj bi bil junij. Merila pa bodo prenovljena. Že v predlog novega statuta smo zapisali: s podeljevanjem prestižne letne nagrade mladim raziskovalcem, prednostno na doktorskem študiju, bo sklad: prispeval k razvoju celovitega raziskovalnega pristopa na višji ravni, ki povezuje temeljne raziskave z načrtnim preučevanjem možnosti in ustvarjanjem postopkov za uporabo raziskovalnih dosežkov v procesih za večanje učinkovitosti procesov, proizvodov in storitev z višjo dodano vrednostjo ob uveljavljanju ekonomskih in socialnih vrednot trajnostnega razvoja. Tako bo sklad na izbranih obetavnih področjih načrtno usmerjal v raziskovanje na višjih ravneh, posebno v multidisciplinarno sintezo znanj za ustvarjanje izumov in varovanje intelektualne lastnine kot izhodišče za uvajanje inovacij. Prav tako bo sklad spodbujal tesno sodelovanje mladih raziskovalcev in njihovih akademskih mentorjev z mentorji s področja zainteresiranih uporabnikov.

S čim se največ ukvarjate poleg prenavljanja Sklada Pro Natura? Menda bo kmalu izšla knjiga, v kateri ste sami popisali drobce iz vašega zanimivega življenja? Ste v njej ostali prizanesljivi do tistih, ki so škodili vam in stvarem, za katere se zavzemate?

Da, pravkar končujem knjigo Poti in srečanja, kar obširno na dobrih štiristo straneh, izšla naj bi leta 2018. V njej opisujem predvsem srečanja in sodelovanje z več kot petdesetimi svetovno uglednimi osebnostmi znanosti in družbenega življenja. Imela sem srečo, da sem jih pobliže spoznala in doživela – veliko svetovno vodilnih raziskovalcev, med njimi kar nekaj Nobelovih nagrajencev, predsednikov največjih akademij, tudi vrhunskih gospodarstvenikov, najvišjih svetovalcev vlad in mednarodnih organizacij – hkrati pa velikih človekoljubov in varuhov našega planeta. Ob takih velikanih duha in ustvarjalnosti omenjati poniglava, spletkarska in samovšečna bitja v zatohlih razmerah vase zaprtega okolja bi bilo onesnaženje.

Akad. dr. prof. Boštjan Žekš je pred kratkim potožil, da je premalo možnosti za delo upokojenih raziskovalcev. Se vi, ki ste polno delali skoraj do 90. leta, res izjema, ki potrjuje pravilo?

Ne vem, ali sem izjema. Res sem, kot pravimo, aktivno delala do 90. leta, a tudi zdaj, ko lezem v 92. leto, ni bistveno drugače, le da je moj glavni partner računalnik. Še vedno delam, še vedno mi kar naprej manjka časa. Tudi ko bo prišla smrt, bo morala malo počakati, da bom vsaj tekoče poglavje zaključila …

Vendar ima dr. Žekš zelo prav – ogromni ustvarjalni potencial upokojenih raziskovalcev je neuporabljen. Zanemarjamo znanje, izkušnje, raziskovalčevo potrebo po ustvarjanju ne glede na leta – zraven pa dopuščamo, da gospodarijo ljudje brez potrebnega znanja, vsi pa plačujemo škodo. Vzpostaviti bi morali mehanizme, v katerih bi bilo vključevanje dosegljivega znanja v reševanje problemov obvezno. V njih bi bilo gotovo več povpraševanja po znanju, obogatenem z izkušnjami celotnega življenja.

Prijavi sovražni govor