Tanka meja med fizično in »emocionalno« bolečino

Nesrečniki, ki jih muči vztrajna bolečina, si te najpogosteje seveda ne umišljajo – in vendar je v njenem ozadju prav lahko tudi delovanje njihovih možganov, trdijo znanstveniki. Še več, po nedavni raziskavi je naposled postalo mogoče razločevati med možgansko aktivnostjo pri bolečini s povsem jasnim fizičnim vzrokom zanjo (denimo poškodbo) ter takšno aktivnostjo možganov, ki jo strokovnjaki povezujejo s stanjem našega uma.

Po prevladujočih domnevah kar petina svetovnega prebivalstva občasno trpi takšno ali drugačno obliko kronične bolečine – torej takšne, ki traja več kakor tri mesece. In če tovrstna vztrajna bolečina nima jasnega vzroka, se bolnik znajde ujet med trpljenjem in hkratnim prepričanjem, da ga zdravniki kratko malo ne jemljejo dovolj resno ali pa mu predpisujejo neučinkovita protibolečinska zdravila, ki ga povrhu lahko celo zasvojijo.

Skupina nevrologov z Univerze v Koloradu pa je z najnovejšo zanimivo študijo razkrila dva temeljna vzorca možganske aktivnosti pri bolečini: fizičnega ter miselno-emocionalnega. Odkritje, ki marsikoga morda niti ne bo posebno presenetilo, se utegne izkazati za zelo pomembno: omogoči namreč lahko, da bo v prihodnje s slikanjem možganov mogoče dovolj natančno določiti relativno raven obeh komponent bolečine in tako občutno povečati učinkovitost njenega lajšanja, je prepričan vodilni avtor študije dr. Tor Wager.

»Kronična bolečina je že od nekdaj svojevrstna uganka,« se strinja dr. Ben Seymour, nevroznanstvenik z univerze v Cambridgeu. »Sluh ali vid, denimo, lahko jasno zasledujemo in proučujemo vse od čutilnih organov do določenih predelov v možganih, bolečina pa je precej bolj kompleksna, saj vključuje tudi misli in čustva.«

V tej zvezi strokovnjaki navajajo vrsto znanstvenih študij, ki so pokazale jasno vzročno povezavo med depresijo in anksioznostjo ter razvojem bolečinskih stanj; poleg tega so pri preiskovancih, ki so bili slabe volje, ugotovili nižji bolečinski prag.

A kaj to pomeni? Se je mar mogoče z lastnimi mislimi rešiti trdovratne bolečine ali jo vsaj znatno omiliti? Da bi preverili takšno domnevo – kakršno, mimogrede, že dolgo propagirajo številni newageevsko nastrojeni guruji – se je dr. Wager s sodelavci lotil tokratne študije. Izbrali so 33 zdravih odraslih ljudi in jim med poskusom, ko so bili izpostavljeni čedalje močnejši fizični bolečini, spremljali možgansko aktivnost z metodo funkcijskega magnetnoresonančnega slikanja.

Potek študije

Kakor poročajo v reviji Plos Biology, so bolečino vsem trem desetinam prostovoljcev povzročali z vztrajno stopnjevano toploto, dovajano na njihovo podlaket, in pri tem opazovali spremembe njihove možganske aktivnosti. Ko je vročina dosegla prag bolečine, se je pri vseh preiskovancih aktivirala vrsta določenih možganskih struktur. Ta strukturni vzorec je bil skupen čisto vsem proučevancem, zato ga je Wagerjeva skupina označila za »nevrološki bolečinski zapis«.

V naslednji fazi pa so se avtorji študije posvetili možnosti, da bi prostovoljci poskusili nadzirati bolečino zgolj z lastnimi mislimi. »Naročili smo jim, naj o njej ponovno razmislijo – bodisi kot o hudi, pekoči vročini ali pa kot o debeli mehki odeji, pod katero nam je pozimi prijetno toplo,« pojasnjuje dr. Wager.

Preiskovanci pri tem seveda niso mogli spremeniti stopnje aktivnosti v nevrološkem bolečinskem zapisu, lahko pa so spreminjali količino bolečine, ki so jo občutili. In pri tem svojevrstnem vznemirljivem uravnavanju so raziskovalci pri vseh zaznali aktivnost v istem predelu možganskih struktur, ki povezujejo nucleus accumbens (glej grafiko) in ventromedialno prefrontalno možgansko skorjo, torej tako imenovane čustvene predele možganske skorje.

Odzivi in implikacije

»To je veliko in pomembno odkritje,« je ugotovitve študije pozdravil priznani strokovnjak za bolečinska stanja dr. Vania Apkarian s Severozahodne univerze v Chicagu. »Z njo je bila namreč prvič znanstveno dokazana možnost spreminjanja oziroma moduliranja bolečine po dveh različnih poteh.«

Najpomembnejša implikacija zanimive ugotovitve je ta, da bo s slikanjem možganov in primerjavo jakosti aktivacije v dveh možganskih omrežjih morda že kmalu mogoče dovolj natančno ugotoviti, kolikšen del bolečine pri nekem človeku ima fizični vzrok in kolikšen del je je mogoče pripisati njegovim mislim in občutjem. To bi zagotovo koristilo nesrečnikom z bolezenskimi stanji, kakršno je, denimo, še vedno slabo razumljena fibromialgija, pri kateri bolnik občuti bolečino po malone vsem telesu.

Skoraj četrtina nesrečnikov, ki jih muči kronična bolečina, je prepričanih, da jih zdravniki ne razumejo, poudarjajo tudi v britanski človekoljubni fundaciji Action on Pain (Ukrepanje proti bolečini). Poglavitna težava je po njihovem mnenju ta, da je kronična bolečina pač nevidna.

Takšnega mnenja je tudi glavni avtor tokratne študije Tor Wager. »Zdravniki ljudi s kronično bolečino pogosto pojmujejo kot histerike ali pa jim celo pripišejo, da si bolečino kratko malo umišljajo. Tokratne ugotovitve pa nam lahko pomagajo določiti fizični temelj tudi za emocionalni in kognitivni prispevek k bolečini.«

Navsezadnje je tudi dr. Apkarian s svojimi raziskavami ugotovil, da je kronična bolečina v križu po vsem sodeč povezana z vzorcem možganske aktivnosti, kakršnega pri fizični bolečini ponavadi ne zaznajo. Še več, predeli možganov proučevanih prostovoljcev, ki so se aktivirali med raziskavami dr. Apkariana, so bili povsem identični kakor predeli, ki so se zasvetlikali med raziskavo dr. Wagerja, ko so prostovoljci pekočo bolečino poskusili modulirati z lastnimi mislimi.

Najprej in pozneje

To pa seveda navaja k sklepu, da pri kroničnih bolečinskih stanjih psihološka bolečina sčasoma lahko postane močnejša od fizične bolečine in tako prevzame vlogo glavnega povzročitelja splošnega občutja bolečine. V tem primeru postane jasno tudi to, zakaj tradicionalni analgetiki, denimo opioidi, ljudem s takšnimi bolečinami ne prinesejo olajšanja.

Profesor Wager domneva, da boljši pristop k lajšanju kroničnih bolečin lahko omogočijo prav kognitivne terapije in tehnike, kakršna je nevrološka povratna zanka – pri kateri se bolniki naučijo nadzirati svojo možgansko aktivnost, ko opazujejo, kako se ta v realnem času spreminja.

»V prihodnjih petih ali desetih letih bomo zagotovo priča velikim spremembam pri kliničnem lajšanju bolečin,« je prepričan dr. Seymour. »Namesto da bi se zanašali zgolj na to, kaj nam pripoveduje bolnik, bomo lahko izdelali precej celovitejšo sliko povezav v njegovih možganih in na tej podlagi ugotovili, za katero vrsto bolečine dejansko trpi.«