Tišine ni več niti v globinah oceanov

 Antropogeni hrup pod morsko gladino, ki sega tudi do oceanskega dna,  ogroža vse več morskih organizmov.

ned, 20.03.2016, 09:00

Ko se je filmski režiser James Cameron, avtor filma Titanik, pred tremi leti spustil na najglobljo znano točko na Zemlji, globoko pod gladino ni kaj dosti videl. A če bi imel s seboj podvodne mikrofone, bi lahko marsikaj posnel. To kažejo posnetki, ki so jih pred kratkim 11 kilometrov pod gladino Tihega oceana posneli raziskovalci ameriške uprave za oceane in ozračje (NOAA) in oregonske univerze.

Posnetki pričajo, da kljub svojemu imenu Tihi ocean še zdaleč ni tih, niti v največjih globinah ne. Tam naj bi pregovorno vladali tema in tišina. Raziskovalci oziroma njihovi mikrofoni so se v Marianskem jarku jugozahodno od otoka Guam res znašli v tako rekoč nepredirni temi, nikakor pa ne v tišini. V te največje globine na našem planetu namreč, kakor so pokazali njihovi zvočni posnetki, prodirajo raznovrstni zvoki, izdatno pomešani s hrupom, tudi človeškim.

Zvočna slika, ki so jo pridobili, je pestra, žal pa kaže, da med zamolklo grmenje in bobnenje potresov ter otožno zavijanje kitov tudi v te globine prodira hrup mehanskega brnenja številnih ladij na gladini. Zvok so tam snemali kar tri tedne v okviru raziskave o zvočnem onesnaženju Tihega oceana.

Planet brez tišine

»Pričakovali smo, da bomo v teh najglobljih vodah naleteli na enega najbolj tihih območij našega planeta. Vendar ne: odkrili smo, da tam vlada skoraj stalen hrup,« je v izjavi za novinarje poudaril Robert Dziak, raziskovalni oceanograf pri NOAA. V zvočnem ozadju, ki so ga dobili v globini, prevladuje zvok potresov, bližnjih in bolj oddaljenih, prav tako značilno ječanje kitov – pa tudi zvok tajfuna četrte stopnje, ki je prešel ta del oceana ravno med njihovim snemanjem zvoka v globinah. V to zvočno sliko pa se meša še hrup z ladij daleč zgoraj.

»Zvok z ladij sicer ni med pomembnimi viri v zvočni sliki najglobljega dela oceanov, vendar smo zelo presenečeni, da sploh seže v te globine,« pravi Dziak. »Naša raziskava kaže, da človeški hrup seže tudi na najbolj odmaknjena območja našega planeta. Očitno zvok potuje hitro in daleč, v vodi pa je še bistveno prodornejši kakor na kopnem in v zraku.«

Kakšen je tam njegov učinek, raziskovalci za zdaj še ne vedo prav dobro. Slika, ki so jo dobili v tej raziskavi, jim bo služila le za osnovo. Raziskavo nameravajo ponoviti leta 2017 in v primerjavi z zdaj dobljeno sliko preveriti, ali se bo zvočno onesnaževanje oceanskih globin ob povečanem pomorskem prometu in drugih človekovih dejavnostih povečalo. Bližnji otok Guam namreč leži na eni najpomembnejših čezoceanskih poti z naraščajočim plovnim prometom – in seveda tudi spremljajočim hrupom.

Upajo, da bodo takrat hidrofonom, kakor rečejo mikrofonom za snemanje zvoka v vodi, lahko dodali še kamero. Toda doseči tolikšno globino, kot so jo v pravkar končani raziskavi, nikakor ni preprosto. Največja globina, v katero jim je uspelo spustiti hidrofone pred tokratno raziskavo, je bila poldrugi kilometer. Največja težava v globini je silovit pritisk, ki je celo dvajsetkrat večji od tistega na površju, zato so morali hidrofone spuščati v globino zelo previdno in počasi.

Zaradi hrupa ob življenje

»Podatki o podvodnih zvokih, ki smo jih dobili iz globine, so zelo pomembni. Slutimo namreč, da utegne povečan hrup škodljivo vplivati na organizme, ki bivajo v teh globinah,« opozarja Dziak.

Oceanografi to le slutijo, biologi pa očitno že vedo. V članku, objavljenem v februarski številki revije Nature Communications, biologi pod vodstvom Stephena Simpsona z univerze Exeter poročajo o poskusih, ki so jih opravili v laboratoriju in v naravnem okolju. Proučevali so vpliv hrupa na nekatere vodne živali, zlasti na ribe iz družine gospodične (ta obsega več sto vrst rib, ki v glavnem živijo v tropskih vodah), in ugotovili, da je bil poguben ne glede na vir. To pomeni, enako škodljiv je bil, če so ribe izpostavili hrupu motornega čolna ali zgolj posnetku tega hrupa.

Ribe so namreč v hrupu, resničnem ali zgolj posnetem, izgubile orientacijo. Šestkrat pogosteje, kot je značilno za njihovo siceršnje vedenje, so odplavale proč od svojega plena, ki bi ga drugače napadle, in dvakrat pogosteje so v hrupu postale žrtev plenilca, ki bi mu sicer ubežale. Številne živali, od sesalcev, ptic do dvoživk in drugih, namreč prav po zaslugi zaznavanja zvoka najdejo hrano, se izognejo nevarnostim in si celo najdejo par.

Še zlasti si z zvokom pomagajo ribe – ker sluh lahko v vodi izrabijo neprimerno bolje kakor vid. Zvok je v vodi jasen, potuje kar petkrat hitreje kakor v zraku in prinaša informacije – seveda, če ga ne preglasi hrup človeških plovil in drugih naprav. »Takrat se ribe znajdejo v stresu, zato se težje izognejo plenilcem,« opozarja Andy Radford z univerze v Bristolu in eden soavtorjev omenjenega članka. V raziskavi so ugotovili, da so ribe, izpostavljene hrupu motornega čolna, pohlastale od 20 do 30 odstotkov več kisika, kar je zanesljivo znamenje stresa.

Hrup ne ogroža le drobnih rib, ampak tudi največje med njimi. Kanadska raziskovalka Linda S. Weilgart tako v članku o vplivu zvočnega onesnaževanja oceanov na morsko biotsko raznovrstnost opozarja, da povečan seizmični zvok že redči vrste med kiti in delfini. Opazni škodljivi vplivi hrupa se kažejo celo pri vretenčarjih – pri jastogih, rakovicah in rakcih. Weilgartova navaja kar 55 vrst morskih organizmov, ki jih hrup že ogroža.

Neželena območja molka

Kako hrupno je nam bližnje Sredozemlje, katerega del je tudi Jadransko morje? Precej, kaže prvi atlas hrupa v Sredozemskem morju, ki so ga izdelali in konec januarja objavili francoski, švicarski, italijanski in ameriški raziskovalci. V tako imenovanem bazenu Sredozemskega morja so merili hrup deset let, od leta 2005 do lani. V raziskavo so zajeli 114 pristanišč in marin, 228 vrtalnih ploščadi, 830 seizmičnih raziskovalnih akcij, 7 milijonov pozicij ladij, javno dostopne vojaške aktivnosti in 52 projektov izrabe vetrne energije.

V tem desetletnem obdobju so izmerili veliko rast hrupa zaradi seizmičnih aktivnosti, v glavnem povezanih z iskanjem naravnega plina in nafte, ko z zračnimi puškami po več tednov in mesecev vsakih deset do 12 sekund proti dnu sprožajo do 260 decibelov glasne strele. Leta 2005 so s tem hrupom prizadevali okoli 3,8 odstotka površine Sredozemskega morja, leta 2013 pa že 27 odstotkov.

Podatke o hrupu so povezali s podatki o območjih kitov in ugotovili več kritičnih točk, kjer so ti na zvok zelo občutljivi morski sesalci še zlasti ogroženi (na grafiki ). Na podlagi teh podatkov se je že zganila španska vlada in napovedala, da bodo morsko območje med Balearskimi otoki in špansko obalo razglasili za zaščitni koridor za kite in delfine.

Objavljeni atlas hrupa je prvi te vrste, žal pa še zdaleč ni popoln. Na njem je očitno, opozarjajo sami avtorji, še preveč točk tišine – a predvsem zato, ker tam vlada molk pristojnih ustanov, ki podatkov o hrup povzročajočih aktivnostih niso sporočile.

Prijavi sovražni govor