Tiskane izdaje
Za Apollo 1 je bilo predvideno, da bo začel svojo pot v vesolje 21. februarja 1967. To bi bil prvi polet nove vesoljske kapsule s posadko na krovu in prvi ameriški polet v vesolje s tričlansko posadko v sestavi Virgil Grissom, Edward White in Roger Chaffee, ki naj bi Američanom začel utirati pot do Lune.
Vesoljsko ladjo je zgradila družba North American Aviation (NAA), medtem ko je vse prejšnje ameriške vesoljske ladje s posadko, enosedežne Mercury in dvosedežne Gemini, izdelala družba McDonnell Aircraft Company.
Za odločitev, da bo NAA konstruirala in izdelala vesoljsko ladjo vrste Apollo, so zaslužni strokovnjaki Nase. Pri tem velja opozoriti na znana dejstva, da so pri programu precej hiteli in bili marsikje površni – in prav to bi lahko bil razlog za tragedijo, ki se je zgodila 27. januarja, med vajo na izstrelišču in pripravo na polet. V poveljniškem modulu je izbruhnil požar, v njem so umrli vsi trije astronavti. Kaj se je dogajalo pred požarom, med njim in po njem?
Zgodaj istega dne
Astronavti so vstopili v vesoljsko ladjo Apollo 204, kakršno je bilo njeno tehnično ime, ki je bila že pritrjena in nameščena na nosilno satelitsko raketo Saturn 1B na izstrelišču številka 34.
Grissom je v vesoljski obleki pri dovodu kisika zaznal trpek vonj. Posadka je prekinila vajo; White in Chaffee sta prav tako poskušala zaznati ta vonj, vendar sta se po posvetu z Grissomom odločila, da vajo in testiranje nadaljujejo.
Visok pretok kisika je večkrat sprožil alarm. O tem so se astronavti pogovarjali z osebjem, ki je skrbelo za nadzor nad okoljskim sistemom. To je menilo, da je bil tako visok pretok kisika posledica gibanja posadke; zadevi nikoli niso prišli povsem do dna.
Komunikacijske zveze med Grissomom in nadzorno sobo so bile večino časa med testiranjem motene, čeprav se je posadka trudila, da bi jih izboljšala. Prišlo je celo tako daleč, da so prekinili odštevanje, ki je sicer potekalo tako, kot da bi šlo za pravi polet.
Ko so po slabi uri skorajda spet začeli z odštevanjem, pa so nadzorni instrumenti na tleh pokazali nepojasnjen dvig v pretoku kisika v vesoljskih oblačilih; eden od članov posadke, najverjetneje Grissom, naj bi se malce premaknil.
Ogenj
Predvidoma štiri sekunde kasneje je eden od astronavtov, verjetno Chaffee, po interkomu opozoril: »Ogenj, voham ogenj!« Dve sekundi kasneje je bil Whitov glas bistveno bolj odločen: »Ogenj v pilotski kabini!« Po video sistemu so ogenj zagledali tudi v nadzorni sobi poleta.
White je začel priprave za odprtje vrat, ki so predstavljala reševalni sistem iz kapsule. To je vedno zahtevalo veliko moči, časa in spretnosti. Toda poveljniški modul se je že prelomil; iz njega sta bruhnila ogenj in dim in zakrila tudi sistem za reševanje nad kapsulo.
Nekaj ljudi na izstrelni ploščadi se je umaknilo, drugi so poskušali reševati astronavte. Pri tem so imeli velike težave zaradi visoke vročine in močnega dima.
Ko so bila vrata končno odprta, so bili vsi trije astronavti mrtvi. Primarni razlog za smrt je bila zastrupitev z ogljikovim monoksidom, skupaj z hudimi opeklinami. Gasilci so prišli na kraj nesreče v treh minutah, kmalu za njimi so prispeli tudi zdravniki.
Po nesreči
Ko so odstranili trupla, je Nasa pobrala vse, kar je bilo na izstrelnem kompleksu številka 34. Znameniti direktor vesoljske agencije James Webb je 3. februarja ustanovil poseben odbor, ki naj bi zadevo natančno pregledal, preveril in raziskal.
Inženirji so v središču za vesoljske polete s človeškimi posadkami znova vzpostavili prvotne razmere na Apollu 1, tokrat seveda brez posadke na krovu. Rekonstrukcija dogodkov in preiskava na izstrelni ploščadi številka 34 sta pokazali, da je ogenj izbruhnil na enem ali iz enega od omotov žic na levi strani kapsule, nekoliko pred Grissomovim sedežem, pa tudi na levi strani kapsule, na kraju, ki je bil v Chaffeejevem vidnem polju. Ogenj je bil verjetno viden približno pet ali šest sekund, nakar je Chaffee dal znak za preplah.
Po več kot poldrugem letu predelav in modifikacij kapsule Apollo je bila prva naslednja (prva s posadko) izstreljena 11. oktobra 1968. Ta je imela na krovu več izboljšav in dodelav: televizijsko kamero, radijsko zvezo valovnega območja S, gasilni aparat, zasilne kisikove maske, manj gorljivih materialov v poveljniškem modulu, boljši sistemi kablov in električnega omrežja.
Polet je bil uspešen in je pomenil prvi korak k pristanku človeka na Luni, ki se je zgodil manj kot leto dni kasneje.
Krivci za nesrečo
Kot pri vseh tehničnih nesrečah ugotavljanje natančnega vzroka ni bilo lahko. Nesreča Apolla 1 je pravzaprav še danes skrivnost. Glavnega vzroka zanjo še vedno niso ugotovili in ga morda nikoli ne bodo.
Po raziskavi so sicer zaznali več dejavnikov, ki so občutno prispevali k nesreči. Ogenj se je pojavil zaradi električnega kratkega stika. Hitro se je razširil, tako zaradi posebnih razmer v kapsuli (zrak je bil čisti kisik) kot zaradi gorljivih materialov v njej.
Dodatno pa so k tragičnemu razpletu prispevali zasnova, konstrukcija in gradnja vhodnih vrat, prav tako način, kako je Nasa upravljala program Apollo.
*
Miloš Krmelj je predstavnik Slovenije pri Mednarodni vesoljski univerzi.
