Tragedija, ki se ji večinoma ni mogoče izogniti

Že sedemnajsti svetovni kongres o pljučnem raku v organizaciji mednarodnega združenja za proučevanje pljučnega raka (IASLC), ki je potekal na začetku decembra na Dunaju, je privabil več kot 6000 udeležencev. Na njem so se zbrali tako klinični strokovnjaki, medicinski onkologi, kirurgi, farmacevti in znanstveniki, ki se v laboratorijih in klinikah po vsem svetu bojujejo proti tej še vedno zelo nevarni bolezni, kot tudi predstavniki organizacij bolnikov.

Prof. dr. Fred Hirsch, generalni direktor IASLC, sicer pa profesor na medicinski fakulteti univerze v Koloradu, je v pogovoru za Delo povedal, da so se odločili, da bodo postali dejavnejši v mednarodnem prostoru, saj se znanost na njihovem področju čedalje hitreje razvija. Zato bodo odslej svetovne kongrese združenja prirejali vsako leto. Direktor IASLC priznava, da pljučni rak ni nič manj nevarna bolezen niti po več desetletjih prizadevanj, da bi zmanjšali njegovo pogostost in smrtnost. »Vendar smo v zadnjih letih precej napredovali, saj smo uspešnejši pri zgodnjem odkrivanju in zdravljenju pljučnega raka ter drugih tumorjev v prsnem košu,« poudarja Hirsch.

Nekadilci – stranske žrtve kadilcev

IASLC je največja svetovna strokovna organizacija, ki se ukvarja samo s pljučnim rakom, zato ni nič nenavadnega, da je tudi politično dejavna. Zelo si prizadeva preprečevati zbolevanje za pljučnim rakom in predvsem omejiti kajenje. O tem so veliko govorili tudi na kongresu na Dunaju. »Kajenje je še vedno vzrok smrti pri šestih milijonih ljudi na leto – več kot desetina med njimi ni aktivnih kadilcev, ampak so pasivni, torej izpostavljeni tobačnemu dimu drugih,« opozarja Hirsch in dodaja: »Skrbi nas predvsem za mlade. V nekaterih južnoameriških državah je delež kadilcev med najstniki, starimi od 13 do 15 let, višji kot med odraslim prebivalstvom marsikatere druge države. Tudi Evropa je slab primer: 41 odstotkov moških in 22 odstotkov žensk kadi, zato je delež kadilcev najvišji med vsemi večjimi deli sveta. In ne samo to – v Evropi očitno niso dovolj dejavni pri ozaveščanju: vsak peti najstnik na svetu pravi, da bi prižgal cigareto, če bi jo dobil od najboljšega prijatelja, v Evropi pa bi to storil celo vsak tretji.«

Še posebej se je treba posvetiti območjem, kjer se zadnje čase število kadilcev povečuje, pravi sogovornik. V nasprotju z visoko industrializiranimi državami, v katerih zadnja leta število kadilcev postopoma upada, v nekaterih državah promet s tobačnimi izdelki narašča. Ena takšnih je Kitajska. Država z največ prebivalci na svetu ima zdaj tudi največ kadilcev, že okoli 300 milijonov. Hirsch omenja strokovne ocene, po katerih bo okoli leta 2030 na Kitajskem vsako leto več kot dva milijona ljudi umrlo zaradi kajenja, do leta 2050 celo trije milijoni. »To je več, kot je prebivalcev Chicaga.« Kljub hitremu napredku znanosti in klinične prakse na tem področju pa za večino bolnikov diagnoza pljučnega raka še vedno pomeni smrtno obsodbo.

S prof. dr. Robertom Pirkerjem, predsednikom 17. svetovnega kongresa o pljučnem raku, ki je stalno zaposlen na prvi kliniki za interno medicino medicinske univerze in splošne bolnišnice na Dunaju, smo se pogovarjali o najnovejših odkritjih pri zdravljenju. Prof. Pirker poudarja, da je multidisciplinarni pristop k zdravljenju pljučnega raka pokazal, da je tudi ta rak lahko ozdravljiv. Rezultate omogoča usklajeno delovanje, pri katerem so operacije vse manj invazivne, radiološko zdravljenje čedalje natančnejše in učinkovitejše, nenazadnje pa je zelo napredovala tudi kemoterapija, ki je vedno bolj prilagojena značilnostim tumorja in bolnika.

Vsi na slikanje – ali pač ne?

Seveda je zelo pomembno zgodnje odkrivanje raka. Docent dr. Helmut Prosch s klinike za radiološko diagnostiko na dunajski medicinski univerzi pravi, da v državah EU vsak dan povprečno odkrijejo 1100 primerov pljučnega raka. »Žal je za to bolezen značilno, da se simptomi pojavijo pozno, zato jo samo pri petini bolnikov odkrijejo na zgodnji razvojni stopnji, ko jo je še mogoče ozdraviti.«

Strokovnjaki za boj proti pljučnemu raku se pogosto sprašujejo, kako smiselni so množični programi zgodnjega odkrivanja oziroma pregledovanja celotne (ogrožene) populacije. Ameriški pregledi (national lung screening trials), katerih rezultate so objavili pred petimi leti, so pokazali, da se je zaradi sistematičnega slikanja pljuč s spiralno računalniško tomografijo z nizkim sevanjem, ki so ga izvajali pri strastnih kadilcih, moških, starejših od 55 let, smrtnost zaradi pljučnega raka zmanjšala za približno petino.

Toda izračun je tudi tu bolj zapleten, kakor je videti na prvi pogled. Težava takšnih programov je v tem, da pri mnogo ljudeh odkrijejo sumljive spremembe na pljučih, vendar jih večina ni škodljivih; lažni preplah se pojavi kar v 96 primerih od stotih. Takšni lažno pozitivni izvidi brez dvoma psihološko zelo škodijo bolnikom, lahko so celo smrtno nevarni. Biopsija sumljivega tkiva v pljučih, s katero poskušajo ugotoviti, ali gre res za raka, je precej bolj tvegana kot denimo biopsija dojk. V Evropi še ni programov sistematičnega pregledovanja kadilcev, ki kadijo že več desetletij.

Prilagajanje zdravljenja bolnikom

Najpomembnejši dejavnik pri zdravljenju, prilagojenem bolniku, je molekularna analiza diagnosticiranega tumorja, pravi prof. Pirker. »Molekularna diagnostika je temelj čedalje bolj individualiziranega in zato učinkovitejšega zdravljenja pljučnega raka. Pri tem analizirajo molekularno sestavo in posebne spremembe rakave celice. Tako smo dobili dva nova pristopa k zdravljenju. Prvi je krepitev imunološke obrambe organizma. Pljučni tumorji ne spadajo med vrste raka, ki radi mutirajo, ampak se znajo še posebej uspešno skrivati pred obrambnimi celicami telesa. Medtem smo tako napredovali, da znamo odkriti nekatere imunološke označevalnike, ki omogočajo takšno maskiranje celic pljučnega raka, in jih znamo razkriti, in sicer tako, da bolniku dajemo nekatera protitelesa. Pri drugem pristopu odkrivamo posebne mutacije, pri katerih je mogoče ciljno uporabiti učinkovita zdravila. Z današnjim znanjem lahko pri kakšni četrtini bolnikov odkrijemo tumorje s takšnimi značilnostmi.«

Pri približno 12 odstotkih bolnikov gre za spremembe v EGF-receptorju, receptorju za epidermalni rastni dejavnik. Prek teh proteinov v celični membrani v notranjost celic vstopajo »kurirske« snovi, ki spodbujajo rast, konkretno EGF in transformirajoči rastni dejavnik alfa (TGF-alfa).

»Te snovi ne samo spodbujajo rast celic, ampak tudi preprečujejo njihovo naravno smrt. Prav zato, ker lahko odkrijemo to dogajanje, smo v zadnjem desetletju lahko začeli izvajati individualizirano, ciljno naravnano medikamentozno zdravljenje, usmerjeno k molekularno biološkim značilnostim tumorjev. Zato lahko pri mutacijah v EGF-receptorju predpišemo inhibitorje tirozin kinaze, ki preprečujejo delovanje snovi, ki pospešujejo rast tumorjev,« pojasnjuje Pirker.

Za bolnike to pomeni ne samo precej manj neprijetnih stranskih učinkov kot pri klasični kemoterapiji, pri njih lahko tudi napovemo precej ugodnejši potek bolezni. V nasprotju z običajno kemoterapijo, na katero se odzove samo četrtina bolnikov, z novimi postopki pri 60 odstotkih tistih, ki so primerni za takšno zdravljenje, preprečimo napredovanje bolezni vsaj za leto dni.

Toda kot priznava Pirker, so »žal ugotovili, da imajo takšne nove možnosti za poseg v biokemične procese 'rok uporabe'. Čez nekaj časa postane tumor odporen proti takšnemu zdravljenju in inhibitor tirozin kinaze postopoma ni več tako učinkovit.

Vendar imamo tudi tu dobre novice. Na kongresu na Dunaju so poročali o zdravilih, ki jih je mogoče predpisati, če se pojavi odpornost proti prvemu predpisanemu zdravilu. Na voljo je celo zdravilo tretje generacije, ki deluje po tem, ko je pljučni rak napredoval po zdravljenju z zdravili prve in druge generacije.«

Kongresa IASLC na Dunaju so se udeležili tudi strokovnjaki iz Slovenije, ki prav tako potrjujejo omenjene uspehe pri novih pristopih k zdravljenju. Na kongresu smo slišali, da cena 30.000 evrov za nekaj let dodatnega kakovostnega življenja ne bi smela biti previsoka v družbi, ki velikanske zneske namenja za preprečevanje srčno-žilnih bolezni, statine, zdravila proti visokemu krvnemu tlaku in podobno. Poleg tega so se na kongresu spraševali, kaj je bolje: vlagati denar v takšno ohranjanje človeka pri življenju, vse dokler ne bo zelo star in senilen ter bo padel, si zlomil kolk in ostal priklenjen na posteljo oziroma se bo popolnoma izgubil zaradi demence, ali pa omogočiti precej mlajšemu bolniku več let dobrega življenja. Na vprašanje mora odgovoriti (zdravstvena) politika.