Tudi znanost postaja vse bolj prekarna

V pol leta, odkar so raziskovalke in raziskovalci na Shodu za znanost s tihim mimohodom s ploščadi pred Moderno galerijo do poslopja državnega zbora opozarjali na nevzdržne razmere v znanosti, se ni spremenilo nič, ugotavljajo v organizacijskem odboru Shoda za znanost.

V civilni iniciativi pod tem imenom, ki sicer nima predsednika, sestavljajo pa ga predstavniki vseh največjih znanstvenoraziskovalnih inštitutov in vseh štirih univerz pri nas, opozarjajo na nujnost novega zakona o raziskovalni dejavnosti ter na nujno zvišanje deleža za znanost v državnem proračunu, ki naj bo po njihovem predlogu en odstotek BDP.

Kakšna bo usoda za letos obljubljenih devetih milijonov?

Kot opisujejo dogajanje v polletni inventuri, je na srečanju 24. julija s predsednikom vlade dr. Mirom Cerarjem ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič predstavila vladni načrt zvišanja sredstev za znanost po letih, in sicer: še letos devet milijonov evrov dodatnih sredstev, leta 2018 dvajset milijonov evrov dodatnih sredstev, prav toliko tudi leta 2019. To pa je polovica zahtev odbora Shoda za znanost: v rebalansu proračuna za letos predlagajo zvišanje sredstev za znanost za 20 milijonov evrov, prihodnje leto za 40 milijonov evrov in leta 2019 za toliko, kolikor še manjka do enega odstotka BDP.

Še eno razočaranje so doživeli na seji državnozborskega odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino 12. septembra, ko so poslanci izglasovali le nezavezujoče, načelne sklepe – da se povišajo sredstva za znanost, vendar brez oprijemljivih in zavezujočih številk. Žalosti jih, da je državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) na seji odbora za znanost poslancem celo dejal, da ministrstvo za letos ne potrebuje več denarja, ker ga ne bi mogli razdeliti.

»Razen predvidenih 18,6 milijona evrov na postavki agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) na vladni strani ni zaslediti razumevanja naših predlogov. Tudi zato nas trenutno zanima predvsem usoda obljubljenih devetih milijonov evrov v letošnjem rebalansu proračuna. Čeprav so ta sredstva skromna, bi lahko rešila marsikatero raziskovalno skupino z zelo podhranjeno infrastrukturo. Tudi zato v organizacijskem odboru ne privolimo v interpretacijo, da tega denarja letos ni mogoče porabiti,« pravi dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU. Dodaja, da so finančni primanjkljaji posameznih oddelkov ali inštitutov tako veliki, da bi bilo mogoče »absorbirati trikratno vsoto«; poleg tega pa bi najmlajši raziskovalci ob minimalnem povečanju lahko vsaj še eno leto sodelovali v izvajajočih se projektih.

O ustalitvi razpisa ARRS nič novega

Čeprav so poslanci na že omenjeni seji odbora za znanost izglasovali tudi sklepa, da si je treba prizadevati za stalen datum razpisov ARRS ter sprejeti nov zakon o raziskovalni in razvojni delavnosti, v katerem bi upoštevali predloge iz razprave, ni o ustalitvi razpisa nič novega, pravi dr. Luthar: »To resno ogroža ritem dela, nekateri deležniki pa to zahtevo predstavljajo kot nepomembno ali celo zanemarljivo. Podobno je s sistematičnim pogovorom o organiziranju in financiranju raziskovalne dejavnosti v prihodnje. Obljubljenega posveta pri predsedniku vlade ni bilo, dočakali pa nismo niti osnovne informacije o njegovi usodi. Po neodzivnih na naše predloge in zahteve bi lahko sklepali, da za vlado in direktorat za znanost na MIZŠ raziskovalno delo v Sloveniji ostaja predvsem motnja in ne razvojna priložnost,« pravi dr. Luthar.

Raziskave zahtevajo kontinuiteto dela

Problemov je veliko, saj slovenski raziskovalci kljub posameznim izvrstnim dosežkom niso več konkurenčni v mednarodnih krogih, predvsem zaradi premajhnega in nestabilnega financiranja, pravi prof. dr. Gregor Majdič, prodekan za znanost in mednarodno sodelovanje na Veterinarski fakulteti v Ljubljani: »Raziskave na mojem področju znanosti o življenju so drage in zahtevajo kontinuiteto dela, to pa v Sloveniji, razen v nekaterih redkih primerih, ni več mogoče. Če moramo vsako leto računati, ali bomo imeli še dovolj ur za zaposlitev enega ali dveh raziskovalcev, da bomo lahko nadaljevali neko raziskavo, ne moremo pričakovati vrhunskih rezultatov, ki so plod večletnega kontinuiranega dela.«

Opozarja, da se rezultati raziskav kažejo dolgoročno in kot dober primer je navedel Izrael, kjer so pred desetimi leti investirali 300 milijonov v center za nanotehnologije. V tem času so iz tega centra pridobili sto novih mladih inovativnih podjetij. Rezultati te investicije so se v obliki člankov, patentov in novih podjetij začeli kazati od sedem do osem let po začetku. »V Sloveniji žal takšne dolgoročne strategije pri investiranju v znanost nimamo, zato tudi težko pričakujemo odlične rezultate,« opozarja dr. Majdič.

Kako slabo je financirana slovenska znanost, ponazarja s primerom centra odličnosti za medicinske raziskave na Medicinski fakulteti na Dunaju, v katerega bo avstrijska vlada v osmih letih investirala 350 milijonov evrov, od tega bo 50 milijonov za opremo, preostalo pa za raziskovalne projekte (plače, materialne stroške): »To pomeni, da bodo vsako leto 35 milijonov evrov vložili samo v medicinske raziskave na eni sami instituciji, pri nas pa imamo na voljo za vse znanstvene discipline v celotni Sloveniji in za vse univerze in inštitute, od tehnike in družboslovja do medicine, na voljo deset milijonov evrov na leto,« pravi dr. Majdič.

Brez odgovora o kompetentnem telesu za dogovarjanje o znanosti

Čim prej bi bilo treba poskrbeti, da bi razpis za raziskovalne projekte postal obveznost, tako kot so številna druga financiranja vlade, pravi dr. Majdič: »Zdaj se razpisi zamikajo za več mesecev, določena proračunska leta so kar preskočena, tako smo v zadnjem desetletju izgubili tri leta, ko financiranja novih projektov ni bilo. Neobvezujoči sklep o povečanem financiranju znanosti pa lahko pomeni, da bo izpolnjen tudi, če bodo leta 2022 za znanost namenili en evro več.«

Raziskovalke in raziskovalci so 19. aprila na Shodu za znanost s tihim mimohodom s ploščadi pred Moderno galerijo do poslopja državnega zbora opozarjali na nevzdržne razmere v znanosti. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Razočarani so tudi, ker vlada ne želi prisluhniti njihovi pobudi o ustanovitvi kompetentnega telesa za dogovarjanje v znanosti, do zdaj o tem niso dobili nobenega sporočila. V okviru vlade sicer deluje svet za znanost in tehnologijo, vendar ga ne upošteva in ne sklicuje sej: »Za prenos znanja in tehnološki razvoj se sploh nihče več ne zanima, saj na MIZŠ pravijo, da tehnologije niso več njihovo področje, na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) pa se s tem področjem prav tako ne ukvarja resno nihče.« Pravi, da se v Sloveniji žal ne zavedamo, kaj se dogaja okoli nas, koliko v tehnološki razvoj investirajo druge države, tudi evropske, predvsem pa azijske, ki nas po tehnološkem razvoju že močno prekašajo.

Poljska in Češka prehitevata Slovenijo

Direktor Kemijskega inštituta, dr. Gregor Anderluh poudarja, da že dolgo ni bilo investicij v raziskovalno opremo; zadnji razpis je bil lani, pred tem pa leta 2011, vmes delajo s staro in nesodobno opremo. Na Kemijskem inštitutu so zadnji večji kos opreme, to je AR–STEM mikroskop, s katerim opremljajo analize materialov, nabavili leta 2013. Težave imajo predvsem z večjimi deli opreme, ki stane do nekaj milijonov evrov in je ne morejo kupiti sami, zato potrebujejo pomoč države.

Trenutno najbolj potrebujejo napravo za krioelektronsko mikroskopijo, s katero določajo zgradbo bioloških molekul, za raziskave po tej metodi je bila letos podeljena tudi Nobelova nagrada. Pravi, da je Slovenija že močno začela zaostajati za Poljsko in Češko, ki v znanost vlagata veliko več. Tako inštitut na področju krioelektronske mikroskopije sodeluje s centrom Ceitec v Brnu, ki ima tri krioelektronske mikroskope in so v infrastrukturo vložili 200 milijonov evrov. Dr. Anderluh še pravi, da se vrhunskih raziskav iz strukturne biologije in biokemije ne da več opravljati brez te metode, naprava pa bi koristila tudi farmacevtskim podjetjem.

Nespodbudno raziskovalno okolje in beg možganov

Mag. Sabina Autor, asistentka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, pravi, da se je treba vprašati, zakaj je problematična politika, ki znanosti ne razume kot pomembne oziroma kot temeljnega področja družbe, in kaj bi morali glede tega spremeniti: »Spopadamo se z odsotnostjo vsakršne resne politike, ne le ko gre za znanost, ampak tudi na drugih področjih. Sprejetje praznih sklepov državnozborskega odbora ter predhodna zavrnitev predlogov sklepov, ki bi izboljšali nevzdržne razmere v znanosti, sta nazorna primera tega. S tem ko politika ohranja status quo, razmere v znanosti dejansko poslabšuje. Nestabilno financiranje in prekarizacija zaposlenih v raziskovanju ne ustvarjata le nespodbudnega raziskovalnega okolja in bega možganov, ampak tako tudi sama znanost postaja prekarna.«