Umetne krvi ni, življenje še vedno rešuje darovana

Sedem desetletij razvoja transfuzijske medicine – od prvih steklenic shranjene krvi do današnjega naprednega zdravljenja.

Tue, 19.01.2016, 11:00

Krvna plazma ni običajno tržno blago

Na ZTM poudarjajo, da si prizadevajo transfuzijsko medicino prihodnosti še naprej razvijati na dobri tradiciji in vrednotah prostovoljnega, neplačanega in solidarnega krvodajalstva ter na principu državne samozadostnosti z zdravili, ki jih lahko izdelajo le iz krvne plazme.

Ta zdravila, kot so imunoglobulini, albumin, faktorji strjevanja FVIII in FIX za zdravljenje hemofilikov ter še nekatera, lahko zagotavljajo izključno s predelavo iz krvne plazme, frakcioniranjem . Slovenija svojo zbrano plazmo frakcionira v tujini, pri čemer vse proizvode – zdravila – dobijo nazaj in jih razdelijo bolnišnicam oziroma bolnikom pri nas.»Pri tem se,« opozarja sogovornik, »znajdemo pred 'konkurenco' oziroma v nepošteni tekmi z velikimi farmacevtskimi družbami, ki plazmo predelujejo po tržnih principih – po svetu jo zbirajo od plačanih krvodajalcev. Plačevanju krvne plazme oziroma krvodajalstva naša transfuzijska stroka, Rdeči križ Slovenije in številne druge svetovne organizacije nasprotujejo, saj ogroža temeljna etična načela krvodajalstva – prostovoljnost, anonimnost, solidarnost. Plačljivo krvodajalstvo izkorišča socialni položaj ljudi in ogroža sistem varne preskrbe s krvjo pri nas.«

»Stroka ne bo privolila v pritiske kapitala, da se preskrba s krvjo, tkivi in celicami obravnava na prostem trgu kakor industrijska surovina in pod cenovnimi pritiski,« poudarja prof. Rožman.Vse več je namreč opozoril, da tako kot drugje po Evropi in svetu tudi pri nas velike farmacevtske družbe poskušajo ločiti preskrbo s krvnimi komponentami – ki ni dobičkonosna – od zelo dobičkonosne predelave zdravil iz plazme. Zato je, še poudarjajo tako na ZTM kot pri Rdečem križu Slovenije, tudi z vidika slovenskega zgledno organiziranega prostovoljnega krvodajalstva tako zelo pomembno, da ZTM na nacionalni ravni profesionalno in pregledno zagotavlja varno, kakovostno in učinkovito preskrbo s krvjo, krvnimi komponentami in zdravili iz krvi, s tem pa omogoča tudi nadaljnji razvoj transfuzijske in transplantacijske medicine ter naprednega zdravljenja. Pri rešitvi teh problemov bi država najbolj pomagala z ustanovitvijo enovite slovenske transfuzijske službe.

Zdravljenje s krvjo, ki so ga že v srednjem veku poskušali izvajati z metodo »iz vene dajalca v veno bolnika«, je po mnogo začetnih neuspehih in zmotah pred skoraj dvesto leti postalo mogoče, po odločilnem napredku znanosti na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa je napovedalo številne prelomne spremembe v medicini. Bistveno vlogo pri tem je imelo odkritje krvnih skupin, ki je omogočilo razcvet številnih novih medicinskih odkritij.

V minulem stoletju se je tako razvila nova veja, transfuzijska medicina, ki je postala svojevrstna posebnost v medicini in sistemu zdravstva. Obstaja in razvija pa se lahko samo, če je vedno na voljo dovolj krvi za transfuzijo; to zdravstvenim sistemom povsod po svetu lahko zagotavljajo le številni prostovoljni krvodajalci s svojo človekoljubno solidarnostjo.

Pet do šest litrov še vedno nenadomestljivega »tekočega tkiva« pri odraslih sestavlja 45 odstotkov rdečih in belih krvnih telesc (eritrocitov in levkocitov), ki telesu zagotavljajo kisik in ga varujejo pred okužbami, ter krvnih ploščic (trombocitov), ki skrbijo za strjevanje krvi. Preostalo – krvna plazma, ki vsebuje številne življenjsko pomembne snovi za normalno delovanje organizma, pa je tudi dragocen vir za izdelavo zdravil.

Avstrijski zdravnik in raziskovalec dr. Karel Landsteiner, ki je leta 1900 odkril krvne skupine sistema AB0, je tri desetletja pozneje dobil Nobelovo nagrado za medicino. Šele odkritje krvnih skupin in razumevanje njihove vloge je namreč v 20. stoletju omogočilo hitrejši razvoj medicine, predvsem pa varnejše zdravljenje s transfuzijo krvi. Na Zavodu RS za transfuzijsko medicino (ZTM) ob tem spomnijo, da je pri odkritju krvnih skupin sodeloval tudi Slovenec dr. Janez Plečnik (mlajši brat znamenitega arhitekta Jožeta), ki je kot mlad zdravnik delal v Landsteinerjevem laboratoriju in je bil prvi človek na svetu, ki so mu določili krvno skupino B.

Sedem desetletij ZTM

Na Zavodu za transfuzijsko medicino v Ljubljani so nedavno s strokovnim posvetom zaznamovali 60-letnico delovanja, začetki te dejavnosti pri nas pa segajo v čas pred drugo svetovno vojno, ko so transfuzijo opravljali predvsem kirurgi. Med njimi je najbolj znan dr. Janez Janež. Iz tega obdobja so zanimivi zapisi, da je neredko darovalo kri za bolnike kar medicinsko osebje.

Transfuzijska medicina se je začela hitreje razvijati po drugi svetovni vojni, ko so 4. junija 1945 na transfuzijskem oddelku pri centralni vojni bolnišnici v Ljubljani odvzeli, konzervirali in shranili prvih 19 steklenic krvi. To je bil začetek organiziranega krvodajalstva in hkrati transfuzijske medicine v Sloveniji.

Pomemben mejnik v slovenskem krvodajalstvu je bilo leto 1953, ko je organizacijo krvodajalskih akcij prevzel Rdeči križ Slovenije na temeljih prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti, prvi zgled za to pa so bili zagorski rudarji. Ta načela še danes veljajo za vodilna v sistemih preskrbe s krvjo v razvitem svetu in jih zato promovira tudi Svetovna zdravstvena organizacija.

Prvotna transfuzijska postaja se je pozneje preimenovala v Zavod za transfuzijo krvi Medicinske fakultete v Ljubljani, ta se je nato osamosvojil v samostojni zavod, kakršen je danes. Hkrati so ustanovili bolnišnične transfuzijske oddelke tudi drugod po Sloveniji; ti skupaj z ZTM sestavljajo transfuzijsko mrežo za zagotavljanje preskrbe s krvjo pri nas.

Seveda se z leti ni temeljito spremenil samo odvzem krvi in transfuzijska medicina že dolgo ni več le sinonim za kri in krvodajalstvo. Razvili so številne nove diagnostične in terapevtske postopke za bolnike ter postali nepogrešljiv sestavni del interdisciplinarnih skupin, ki se ukvarjajo s sodobnim zdravljenjem s celicami ter presajanjem organov in tkiv.

Registri darovalcev KMC

Na ZTM med drugim vodijo leta 1992 ustanovljeni register Slovenija Donor, ki 16.000 slovenskih nesorodnih darovalcev krvotvornih matičnih celic (KMC) vključuje v svetovni register darovalcev – Bone Marrow Donors Worldwide (BMDW). Ta združuje več kot petdeset nacionalnih registrov in ima vpisanih več kot 25 milijonov darovalcev. S članstvom v tej globalni organizaciji Slovenija enakopravno sodeluje v mednarodnem zagotavljanju transplantacij za tuje in naše bolnike, izvemo v pogovoru s prof. dr. Primožem Rožmanom, strokovnim direktorjem ZTM.

Sogovornik pri tem poudari, da strokovni in znanstveni sodelavci zavoda v sodelovanju z izobraževalnimi ustanovami, na katerih se šolajo študenti medicine, biomedicine, biokemije, biotehnologije, laboratorijske biomedicine, zdravstvene nege in babištva, skrbijo za prenos in razvoj znanja s področja transfuzijske medicine na vse stopnje visokošolskega oziroma univerzitetnega izobraževanja. Med temeljnimi pogoji za vse to ter zagotavljanje kakovostne in varne transfuzijske medicine pa so ustrezno urejene možnosti za močno bazo lastne, tudi mednarodno uveljavljene raziskovalne dejavnosti.

Znanstvena odličnost za varno rutino

»Raziskovalna dejavnost namreč ni le temelj nadaljnjega razvoja. Ključna je tudi za kakovostno in varno vsakdanjo prakso, kjer morajo biti zagotovljeni sledljivost vseh transfuzijskih proizvodov in storitev, najvišji strokovni standardi, ustrezna informacijska podpora in odličnost na vsem širokem polju transfuzijske medicine. Če za vse te dejavnosti ne bomo poskrbeli doma, lahko zelo hitro zaostanemo za razvojem napredne medicine. Transfuzijska medicina se namreč po svetu bliskovito razvija. Če ne bomo kos temu razvoju, se bodo morali naši bolniki zdraviti v tujini, na primer v Gradcu,« opozarja na skromne finančne možnosti za to dejavnost prof. Rožman.

Nedopustno in pogubno bi bilo, če ne bi mogli skupaj s kliniki v hematologiji in drugih strokah še naprej razvijati naprednega zdravljenja, ki so mu oblikovali temelje pred skoraj tremi desetletji. Že pred 27 leti, nedolgo za razvitimi centri po svetu, so na ZTM prvič zbrali in zamrznili avtologni kostni mozeg za presaditev, leta 1994 pa opravili prvi odvzem krvotvornih matičnih celic iz krvi s celičnim ločevalcem. Ta način je postopoma skoraj povsem nadomestil klasični operativni odvzem kostnega mozga.

Pet let pozneje so na ZTM začeli obdelovati in zamrzovati popkovnično kri, leta 2008 je začela delovati javna banka popkovnične krvi ESPOK, pred poldrugim letom pa so ustanovili nov oddelek za terapevtske storitve in v njem združili preskrbo s celicami in tkivi oziroma pripravki za napredno zdravljenje.

Istega leta so tudi zbrali ustrezno število enot popkovnične krvi v javni banki, aktivnosti pa so bolj usmerili v poglobljeno tipizacijo zbranih enot, ki so prek mednarodnih registrov dostopne domačim in tujim bolnikom. Nadaljnji razvoj dejavnosti je usmerjen v celično zdravljenje, regenerativno medicino in imunoterapijo.

Tesno sodelovanje s kliniki

Po besedah prof. Rožmana strokovni sodelavci ZTM pri tem tradicionalno dobro sodelujejo s specialisti klinične medicine na raznih klinikah oziroma kliničnih oddelkih UKC, kot sta oddelek za hematologijo, kjer zdravijo bolnike s presaditvijo KMC, in ortopedska klinika, kjer je že uveljavljeno zdravljenje gibal z matičnimi celicami.

Na travmatološki kliniki uspešno zdravijo zapletene zlome, ki se težko celijo, z matičnimi celicami in trombocitnimi rastnimi dejavniki. Še posebej znano in po svetu odmevno je zdravljenje srčnega popuščanja z matičnimi celicami, ki poteka v sodelovanju s kliničnim oddelkom za kardiologijo. Z matičnimi celicami načrtujejo tudi zdravljenje ciroze jeter in možganske kapi.

Sodelujejo še s strokovnjaki biološkega podjetja Educell, v katerem med drugim raziskujejo mezenhimske matične celice; te so zadnja leta doživele izjemno zanimanje raziskovalcev, saj obetajo dobre možnosti za zdravljenje avtoimunskih in nekaterih drugih bolezni.

Gensko različni in sorodni

Za slovenski register darovalcev kostnega mozga so izračunali, da bo zagotovljeno optimalno delovanje, ko bo na voljo približno 20.000 možnih darovalcev. Za prostovoljne darovalce krvotvornih matičnih celic so primerni zdravi ljudje med 18. in 60. letom, je pa zaželeno, da ob vpisu v register ne bi bili starejši od 40 let, saj bi bili tako v primeru potrebe na voljo vsaj še deset do petnajst let.

Na ZTM so v zadnjem času dokončali tkivno tipizacijo HLA vseh vzorcev slovenskih darovalcev in jih vpisali v svetovni register. Uvajajo pa še novo metodo, globoko tipizacijo HLA, s katero še bolj natančno določijo značilnosti tkivne skladnosti, kar seveda še poveča varnost presaditve.

Presaditev krvotvornih matičnih celic, ki se danes večinoma lahko pridobijo iz periferne krvi, je še vedno najpomembnejši način zdravljenja nekaterih hematoloških bolezni, zlasti levkemije, mielodisplastičnega sindroma, diseminiranega plazmocitoma, malignega limfoma in hude oblike aplastične anemije. Poleg tega se s KMC lahko zdravijo nekateri čvrsti tumorji ter nekatere podedovane in avtoimunske bolezni.

Ustrezen vir alogenskih KMC je tudi popkovnična kri. Je varna, preprosta za darovanje in primerna za shranjevanje. Pri uporabi KMC iz popkovnične krvi pri zdravljenju levkemije je tudi manj stranskih učinkov, kot je bolezen presadka proti gostitelju (GvHD). Ker je v popkovnični krvi razmeroma malo matičnih celic, v zadnjem času vse bolj razvijajo tehnike za njihovo razmnoževanje v epruveti, možna pa je tudi uporaba dveh ali več enot te krvi za zdravljenje odraslega bolnika.

Kdaj tudi umetna kri?

Znane so »dolgoletne sanje« – razviti umetno kri. Kakšne so možnosti za to? V slovenski izdaji najnovejše publikacije ABC transfuzijske medicine sicer obsežno poglavje o »krvnih nadomestkih in terapevtikih za prenos kisika« vsebuje obširno utemeljitev, »zakaj bi bili krvni nadomestki potrebni«. A zgovoren je že uvodni stavek: Nadomestka za kri še vedno niso izumili ...

Pa ne gre za to, da tega ne bi znali ali da rezultati dosedanjih poskusov še niso zadovoljivi. Kakor je sogovornik pojasnil že v povezavi z matičnimi celicami iz popkovnične krvi, »sodobna tehnologija že omogoča uspešno, nekajmilijonkratno pomnoževanje ustreznih celic v epruveti, torej v umetnem gojišču. Vendar so takšni postopki gojenja 'umetnega približka človekovi življenjski tekočini' v kulturah, ki zahtevajo uporabo rastnih dejavnikov, številne druge dodatke in zahtevne laboratorijske pogoje, zelo dragi, zato za zdaj takšno pridobivanje ne bi bilo smotrno. Morda bo z napredkom biotehnologije umetno gojena kri dosegljiva v nekaj desetletjih.«

Prijavi sovražni govor