Tiskane izdaje
Število dreves se je prepolovilo zaradi krčenja prostora zanje, izsekavanja in podnebnih sprememb. Zaradi razlogov torej, za katerimi tičijo človekove dejavnosti. Te se še nadaljujejo – zaradi večjega števila prebivalstva v še večjem obsegu in še bolj intenzivno, kot so potekale do zdaj. Pomeni to, da nam grozi prihodnost brez gozdov ali pa vsaj z zelo zredčenimi?
Ni rečeno. Kot kaže delo, ki ga je že pred leti začel rastlinski fiziolog Klaus Winter z ameriškega Smithsonianovega tropskega raziskovalnega centra, bodo podnebne spremembe, trenutno najmanj obvladljiva posledica človekovih dejavnosti, zagotovo sprožile konec gozdov, kakršne poznamo danes, vendar bodo hkrati omogočile pojav novih, drugačnih. Kakšnih?
Odgovor ponuja Winterjev projekt. Že pred leti je v tropskem laboratoriju v posebnem geodetskem rastlinjaku v Panami posadil sadike desetih tropskih drevesnih vrst. Nekaj jih je posadil v okolje, v katerem je ustvaril razmere, kakršne so v tropskem gozdu na prostem, to je pri temperaturi okoli 26 stopinj Celzija, nekaj v okolje z neugodno visokimi temperaturami (okoli 35 stopinj), nekaj pa v okolje z neznosno visokimi temperaturami – okoli 39 stopinj Celzija. Okolje z višjo povprečno temperaturo bi danes na Zemlji težko našli, bi pa lahko takšno zaradi podnebnih sprememb prevladovalo ob koncu stoletja. Klausa Winterja je zanimalo, kaj bi se s tropskim gozdom takrat utegnilo zgoditi.
Presenetljiv rezultat
Odgovor, ki se mu je ponudil, bi verjetno presenetil vse tiste, ki jih skrbi, da bi podnebne spremembe lahko spremenile širna prostranstva amazonskega pragozda v golo puščavo. Velika večina Winterjevih sadik je namreč novo okolje dobro prestala. Še več, večina jih je lepo uspevala ob bistveno višjih temperaturah od današnjih. Hitreje so rastle in zrasle večje. Le dve vrsti nista prenesli vročine in še ti dve sta podlegli šele pri najvišjih temperaturah.
Uspešno preživetje Winterjevih sadik v bistveno toplejšem okolju odseva tudi stanje iz davnine. Paleontološki podatki namreč kažejo, da bi višje temperature lahko celo sprožile razmah tropskega gozda. Ko je Zemlja nazadnje v preteklosti izkusila povprečno dnevno temperaturo okoli 35 stopinj Celzija, so na severu sedanjih ZDA uspevali tropski gozdovi, na Arktiki pa so rasle palme.
Seveda to ne pomeni, da podnebne spremembe ne bodo prizadele današnjih tropskih gozdov in da je zaskrbljenost zaradi segrevanja svetovnega ozračja odveč. Nikakor. Podnebne spremembe bodo zanesljivo povzročile konec sveta, ki ga poznamo danes – a bodo hkrati sprožile nastajanje novega.
Množično izginjanje rastlinskih in živalskih vrst, ki se ponekod že dogaja, bo odprlo ekološke niše, spremembe v okolju pa bodo ustvarile še nove. Zapolnili jih bodo novi organizmi, ki se bodo razvili pod vplivom nepredvidljivih selekcijskih procesov. Kako bo videti ta novi svet, ni mogoče napovedati. Znano je le, da ni jamstva, da bo v njem prostor za človeka oziroma za njegovo preživetje – pa tudi če bo naši civilizaciji uspelo preživeti napovedane podnebne katastrofe, od silnih neurij do dolgotrajnih suš. Toda eksperimenti, kot je Winterjev in podobni, vendarle nakazujejo vsaj obrise prihajajočega novega sveta.
Naporno prilagajanje
Simon Lewis, rastlinski ekolog z britanske univerze v Leedsu in londonskega univerzitetnega kolidža, na primer opozarja, da bo prilagajanje na toplejši svet za pragozd in njegove prebivalce zelo naporno in dolgotrajno. Kljub temu pa bomo ob koncu stoletja na našem planetu še vedno imeli tropske pragozdove. V njih bo verjetno še vedno živelo precej vrst, ki so del njih danes, in tudi nekatere vrste drevja iz Winterjevih poskusov. Spremenili pa se bodo odnosi med temi vrstami in njihova vloga v ekosistemu, to pa bo občutno spremenilo sam gozd.
»Gozdovi, ki bodo rezultat teh sprememb, bodo bržkone bistveno drugačni od današnjih,« domneva Christopher Dick, evolucijski genetik, ki na michiganski univerzi proučuje tropske gozdove. Podatki iz Winterjevega raziskovalnega projekta že nakazujejo eno od takih sprememb. V njegovem eksperimentu so se v vročini najbolje obnesle tri drevesne vrste: drevesa z barvnim lesom iz skupine Adenanthra pavonina, drevo iz skupine figovcev, in sicer Ficus insipida, in hitro rastoče drevo balzovec (Ochroma pyramidale). Winter te vrste označuje za pionirske, saj rastejo hitro in lahko golo izsekano površino kmalu znova zarastejo in spremenijo v gozd. Ficus insipida se celo najprej pojavi kot plezalka, ki raste po posušenih deblih, pa tudi še živih, iz njih kot zajedavec srka hrano in jih sčasoma izstrada in zaduši, nato pa prevzame njihovo mesto.
Pionirji bodo preživeli
Te drevesne vrste so za zdrav pragozd pomembne, saj prispevajo k hitri regeneraciji gozda po raznih uničujočih ujmah. Vendar pa zrel pragozd potrebuje tudi drevje, ki raste počasneje. Večinoma je to večje in živi dalj časa, zato deluje kot stabilizator gozda in desetletja, celo stoletja zagotavlja ekološko zatočišče za žuželke, ptice, opice, plezalke in številne druge vrste. Prav te vrste dreves, ki jim Winter pravi »vrhunska drevesa«, pa so bile v njegovih eksperimentih pri povišanih temperaturah najbolj ranljiva.
Kaj to pomeni? Biologi menijo, da nič dobrega. Vrhunska drevesa namreč nimajo možnosti, da bi jih v gozdu, umirajočem zaradi vročine, lahko nadoknadili. Zato biologi domnevajo, da bodo v tropskih gozdovih prihodnosti prevladovale hitro rastoče drevesne vrste, ki se hitro širijo. Pionirska drevesa lahko poženejo korenine kjerkoli, njihove vitice sežejo v vsako špranjo. Vendar pa so ti organizmi le manjši del tisočev vrst, ki živijo v današnjih tropskih gozdovih. Brez njih bi bil pragozd bistveno preprostejši.
Drugačen bo tudi
A podobno kot v tropskem gozdu so tudi v spremenjenih razmerah v oceanih poraženci in zmagovalci. Kateri so prvi in drugi, že dalj časa raziskujejo morski ekologi na adelaidski univerzi v Avstraliji. Ivan Nagelkerken je odgovor iskal z dvema eksperimentoma: v globinah pri italijanskem otoku Vulcano v Liparskem otočju in ob Belem otoku na Novi Zelandiji. Vulkanske odprtine, skozi katere v globine prihaja ogljikov dioksid, so naravni laboratoriji, ki omogočajo pogled v prihodnost, poudarja ta raziskovalec.
Kakšen pogled se je razprl avstralskim morskim ekologom? Predvsem ni bil brez življenja. A življenje, ki ga okolje vulkanskih izpuhov na morskem dnu podpira, vzbuja skrb, pravi Nagelkerken. Čeprav je življenje v oceanih zelo pestro, je povsod v kislih vodah ob vulkanskih odprtinah enako: prevladujejo kratke, mesnate alge z le malo strukturne kompleksnosti. In ne le to, v bližini teh alg raziskovalci niso opazili niti enega samega plenilca.
Homogeni oceani napovedujejo težave
»Zaradi tega se prehranjevalna veriga močno poenostavi, število ribjih vrst zelo upade, ekosistem pa postane manj vreden in manj produktiven,« pojasnjuje Nagelkerken. Predvideva, da bodo v kislem morju prihodnosti uspevale zlasti male ribice, ki se prehranjujejo z rušastimi algami v bližini podvodnih odprtin. »Ko bodo te enkrat prevladovale, bo morski živelj začel povsod postajati bolj ali manj enak,« napoveduje.
Taki, bolj homogeni oceani pa za človeka ne bodo pomenili nič dobrega. V njem bodo verjetno plavale predvsem male ribice, glavači in babice, ki si jih ravno ne želimo na jedilniku. A tudi če bi se naš okus spremenil, nas ne bi mogle nahraniti. Zrastejo kvečjemu nekaj centimetrov in vsekakor niso primerna zamenjava za tune in mečarice. Ti vrsti sta povsem izginili iz območij kisle vode ob vulkanskih odprtinah na morskem dnu, ki jih je proučeval Nagelkerken, zoologi pa napovedujejo, da bodo ob vse bolj kislem oceanu najprej propadle tiste vrste rib, s katerimi se zdaj prehranjujemo.
Bo obstoj človeka ogrožen? Christopher Dick odkimava. »Trpežni smo kot ščurki. Ne bomo izginili, pač pa bomo videli in izkusili katastrofo, ki jo ustvarjamo.« Se bomo iz nje izvlekli z novo svetovno ureditvijo? Morda. »Da se bodo oceani prilagodili novi klimi in znova dosegli ravnovesje, podobno sedanjemu, ne bo minilo nekaj generacij, temveč kar kakih deset tisoč let,« je prepričan Nagelkerken. Prav tako dopušča možnost, da bomo izginili že davno prej, preden bodo Amazonijo znova prekrivali kompleksni gozdovi, kot jo danes.
Res pa je, da množično izginjanje vrst, ki se je že začelo, ne bo pustilo za seboj praznega prostora. Nasprotno, spremljala ga bo hitra evolucija, v njej pa bodo svojo priložnost morda izkoristile vrste, ki so danes povsem postranskega pomena in tako rekoč zanemarljive – a morda se v njihovih genih skriva zaklad.
Razne redke vrste imajo lastnosti, o katerih ne vemo dosti ali sploh nič, omenja Dick. Morda se bo v spremenjeni klimi pokazalo, da so prilagojene na dolgo sušo ali pa da so odporne proti škodljivcem, ki sicer lahko uničijo številne druge vrste dreves. »To so vrste, ki utegnejo postati dominantne v razmerah spremenjenega podnebja. Prav zato je pomembno, da jih ne iztrebimo,« opozarja Christopher Dick.
