V naših šolah tehniko marsikomu priskutijo

Metalurg dr. Vojteh Leskovšek, nekdanji predsednik Inženirske akademije Slovenije (IAS), mi je pred časom dejal, da bi bilo vsem v Sloveniji bolje, če bi imeli inženirji več besede. Verjetno to drži, ampak zato bi najprej morali imeti dovolj inženirjev, vsaj tistih pravih, inventivnih. A jih nimamo. To pa je seveda že odraz naše tehnične kulture.

Morda se vprašanje, kako skrbimo za tehniški podmladek v Sloveniji, zdi komu preresno za ta vroči počitniški čas, ko večino s področja tehnike zanima predvsem delovanje klimatskih naprav, letošnje poklicno in študijsko usmerjanje mladih pa je tudi že bolj ali manj sklenjeno. Po vpisnih napovedih sicer ni posebnih razlogov za skrbi zaradi praznih mest na tehniških študijih. Zato bi lahko razmislek o tem, ali se tja večina vpisuje iz pravih razlogov, odložili za primernejši čas – beri: na čas, ko bo spet kakšen posvet o tej temi. Toda na tem področju ne bi smelo biti praznega teka, zagotavljanje zadostnega števila dobrih inženirjev je za vsako gospodarstvo ključnega pomena, nam pa to že desetletja ne uspeva najbolje – če nam sploh je kdaj. Razloge za to smo skušali najti s pomočjo treh uglednih strokovnjakov, od katerih sta dva sama inženirja.

Zanemarjanje tehnološke pismenosti

Pedagoška psihologinja dr. Mojca Juriševič, izredna profesorica in predstojnica centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na ljubljanski pedagoški fakulteti: »Po ocenah strokovnjakov se tako pri nas kot drugod po Evropi tehniško izobraževanje v zadnjih 20 letih ne razvija v skladu s potrebami časa, in sicer iz različnih gospodarskih in družbenih razlogov. Med njimi pogosto omenjajo krizno stanje v gospodarstvu, zanemarjanje tehnološke pismenosti kot dela splošne izobrazbe ter nizek status tehniških poklicev. Kako naj se učenci odločajo za tehniško kariero, če so tehniške vsebine skozi vrtec in osnovno šolo bolj skromno zastopane kakor pred uvedbo devetletke, v devetem razredu pa tega predmeta v veljavnem učnem načrtu sploh ni? V bistvu gre po mojem mnenju za to, da otroci oziroma učenci v zgodnjem obdobju šolanja ne pridejo dovolj pogosto v stik z učnimi situacijami, v katerih bi lahko razvili interes, spretnosti in vrednostni odnos do tehnike oziroma tehniških vsebin, na podlagi katerega bi se lahko kakovostno opismenili. To seveda ne pomeni, da spodbud ni, ravno obratno, v Sloveniji imamo poleg različnih dejavnosti v šoli tudi pestro ponudbo v neformalnem izobraževanju, vendar je vprašanje, ali ta doseže celotno populacijo. Poleg tega lahko na podlagi izsledkov razvojnih študij sklepamo, da 'zapravljamo' najdragocenejši čas za razvoj tehniške ustvarjalnosti v obdobju srednjega šolanja, ko večina srednješolcev, ki so za učenje teh vsebin najbolj dovzetni, sploh ne pride v stik z njimi, v nasprotju z njimi pa dijakom na tehniških programih po izsledkih nekaterih študij pogosto primanjkuje naravoslovnega in drugega splošnega znanja, ki je nujno za proces ustvarjalnega mišljenja oziroma za ustvarjalne dosežke. Razvoj tehniške pismenosti in nadarjenosti na tem področju je namreč povezan z razvojem mišljenja in gibalnih spretnosti, zato tega področja izobraževanja nikakor ne gre zaključiti v osmem razredu osnovne šole, prav tako pa ne kaže v tehniške programe usmerjati zgolj učencev, ki nimajo dovolj visokih ocen za vpis v gimnazijske programe.«

Dr. Juriševičeva opozarja tudi na podatek zavoda za šolstvo iz leta 2010, da je nadarjenost učencev na tehniškem področju v primerjavi z drugimi učnimi področji v osnovni šoli najmanjkrat prepoznana. Po njenem mnenju je tako iz treh razlogov: »Najprej zato, ker se tako zgodaj izjemni tehniški potenciali, predvsem pa dosežki, še ne morejo pokazati (nadarjenost učencev se prvič ocenjuje v četrtem razredu), drugič zato, ker učenci v povprečju nimajo dovolj učnih priložnosti, da bi se dobro seznanili s tehniškimi vsebinami in se preizkusili na tem področju oziroma razvili potrebno kompetentnost, in tretjič, ker je vprašljiva izobraženost učiteljev za prepoznavanje nadarjenosti na tehniškem področju.«

Srednje šole krive za slabši vpis na tehniko

Prof. dr. Stane Pejovnik, predsednik Inženirske akademije Slovenije, ugotavlja, da je sistem strokovnega srednjega šolstva v veliki meri kriv za slabši vpis na tehniško visokošolsko izobraževanje. »Pri nas se je (pre)močno povečal vpis v gimnazije, srednje strokovne šole pa so po nepotrebnem začele izgubljati ugled. Žal so posledično izgubljali družbeni ugled tudi poklici, kot so tehnik in podobni.«

Opozarjanje, da je treba srednjemu strokovnemu šolstvu povrniti kakovost in s tem povečati ugled, je bilo vsaj delno uspešno, saj se vpis v srednje strokovne šole zadnja leta povečuje. Pejovnik navaja, da se tudi vpis na tehniške fakultete rahlo, vendar stalno povečuje. »Glavni razlog je bistveno boljša možnost zaposlitve kot na večini drugih študijskih področij.«

Eden najuglednejših slovenskih inženirjev je akad. prof. dr. Igor Emri, redni profesor ljubljanske fakultete za strojništvo in predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Science Europe. Kaj meni o stanju slovenske tehniške kulture in še zlasti o njeni vlogi v šolskem sistemu? »Tehniški pouk na naših šolah mlade bolj odvrača od tehnike, kot jih usmerja vanjo. Predvsem zato, ker je predmet po mojem mnenju koncipiran povsem napačno! Bistvo tehnike sta inventivna ustvarjalnost in sposobnost integracije fizikalnih zakonitosti in matematike v nove inovativne izdelke, tehnologije in storitve. Kreativnost in inovativnost sta torej osnova in bistvo človeške civilizacije. Zato v naših šolah namesto 'tehniškega pouka' potrebujemo 'inovacijski praktikum', ki bo spodbujal kreativnost, inovativnost ter timsko delo učencev in dijakov. Kreativnost in inovativnost sta namreč povsem neodvisni sposobnosti, ki ju v naših šolah skoraj povsem zanemarjamo.«

Še zlasti je prof. Emri kritičen do slovenskih srednjih šol: »Pri nas radi govorimo, da so ameriške srednje šole slabe. Morda to velja, če primerjamo količino informacij (v mojih srednješolskih časih smo temu rekli znanje), ki si jih morajo dijaki zapomniti, a prav gotovo znajo tam bistveno bolj spodbujati ustvarjalnost in inovativnost kot pri nas, kjer pouk temelji na memoriranju. Nič čudnega torej, da so ameriški študenti ustvarjalnejši od naših in je posledično ameriška industrija inovativnejša in ustvarja višjo dodano vrednost od naše. Mi dijakom vcepljamo podatke, namesto da bi jih naučili, kako priti do podatkov in kako preizkusiti lastno ustvarjalnost, brez katere zagotovo ni tehničnih dosežkov.«

Inženirjev pri nas ne cenimo, Nemci jih

Dr. Pejovnika in dr. Emrija smo vprašali tudi, kako je s statusom naših inženirjev. Emri: »Pri nas propadajo podjetja in to meče slabo luč tudi na inženirje. Vendar pogosto spregledamo, da podjetja propadajo predvsem zato, ker so v privatizacijskem procesu sistematično zapirali razvojne oddelke in odpuščali inženirski kader. Ta proces se, na žalost, nadaljuje. Po drugi strani pa so naši inženirji cenjeni v svetu. Naši študenti dobivajo zaposlitev v tujini, še preden diplomirajo. Smo pa vsekakor premalo inovativni, in to predvsem raziskovalci. Na Forumu inovacij se pojavljajo predvsem slovenski izumitelji, ki niso raziskovalci. Zakaj ni raziskovalcev? Razlogi so kompleksni, med zelo pomembnimi pa so nedvomno način financiranja raziskovalnega dela in kriteriji vrednotenja znanstvenoraziskovalnega dela, ki so temelj akademskega napredovanja. S tem problemom se srečuje vsa Evropa, ki počasi in vztrajno zaostaja v inovacijah, predvsem za Ameriko, Japonsko, Korejo in Kitajsko.

Ugled poklica je seveda povezan tudi z dohodkom, ki ga lahko nekdo pričakuje. Večina bralcev verjetno ne ve, da so v Ameriki inženirji v povprečju med vsemi poklici najbolje plačani, pri nas gotovo ne. Prav tako ne smemo pozabiti, da so v preteklih 20 letih banke obsežno financirale take in drugačne prevzeme podjetij, nemogoče pa je bilo dobiti denar za implementacijo inovativnih idej, ki bi lahko vodile do tehnološkega preboja in renesanse slovenskega gospodarstva. Na žalost moramo ugotoviti, da Slovenija ni do inovacij in tehnike prijazna dežela. Opozoriti pa je treba, da brez podpiranja inovacij in tehnoloških prebojev nima svetle prihodnosti.«

Pejovnik: »Drugod so inženirji bolj uspešni tudi zato, ker ima inženirski poklic večjo veljavo. Še nemška kanclerka Angela Merkel, ki mi sicer ni posebej pri srcu, stalno poudarja, da Nemčija napreduje zaradi nemških inženirjev, da Nemčija potrebuje več inženirjev. Kanclerka ima stalne stike z nemško organizacijo inženirjev in najmanj enkrat na leto preživi z njimi dan v strokovni razpravi. Družbena vrednost, cenjenost in ugled poklica so ključni dejavniki, ko se mladi odločajo o tem, kaj bodo študirali. Mi preveč poudarjamo možnost zaposlitve, premalo pa se ukvarjamo z družbenim ugledom poklica. Koliko naših inženirjev ima družbeni ugled – kot inženirji? Koliko nagrad in družbenih priznanj dobijo inženirji – kot inženirji? Kolikokrat na leto se z inženirji ali inženirskimi organizacijami sreča predsednik vlade? Tudi v vodstvih naših podjetij težko najdemo inženirje. Zakaj bi potem mladi menili, da je to njihov poklic?«