Vlada znanosti ponuja polovico nujno potrebnega

Pred dobrimi tremi meseci, 19. aprila, je v Ljubljani potekal Shod za znanost (tri dni pred svetovnim Pohodom za znanost), na katerem so naši raziskovalci kritično ocenili aktualno raziskovalno politiko in se zavzeli za spremembe, ki bi zagotovile stabilno financiranje in večjo avtonomijo raziskovalne dejavnosti. Takšnih protestov pred tem pri nas še ni bilo. So pa bili, v bližnji in tudi malce bolj oddaljeni preteklosti, že nekateri drugi dogodki, ki so pokazali, da naši znanstveniki ne živijo v slonokoščenem stolpu.

Slovenska politika stališč znanstvenikov doslej praviloma ni upoštevala niti približno toliko, kot jih upoštevajo drugod v razvitem svetu. Donedavno se je zdelo, da tudi spomladanskemu shodu kljub neuresničenim zahtevam protestnikov ne bo sledilo nič več. Pa se je v zadnjih dneh pokazalo, da znanost tokrat ne namerava odnehati, in to je končno omehčalo tudi vladni vrh. Na začetku tega tedna so se tako na »zgodovinskem« srečanju sestali izbrani predstavniki slovenske znanosti ter premier in resorna ministrica.

Žal o tamkajšnjem dogajanju ne moremo poročati iz prve roke, so nam pa ga, ob skopih uradnih sporočilih, pomagali osvetliti nekateri udeleženci sestanka. Svoje mnenje o (ne)pričakovanih vladnih potezah so dodali še nekateri ugledni znanstveniki, ki jih tam sicer ni bilo. Vse to daje po naši oceni precej verodostojno podobo sestanka in tudi spremljajočih dogodkov.

V letošnjem maju in juniju se res ni dogajalo skoraj nič. Predsednik SAZU akad. prof. dr. Tadej Bajd nam je sicer maja povedal, da je premiera Cerarja vprašal, kaj namerava z znanostjo, in ta mu je odvrnil, da nanjo ni pozabil, a da še ni prišla na vrsto.

V organizacijskem odboru Shoda za znanost so si, kot so zapisali v sporočilu za javnost, objavljenem 14. julija, ves čas prizadevali, da bi svoje zahteve posredovali ključnim politikom. Sestali so se s predsednikom državnega zbora in poslanskimi skupinami, kjer so jim zagotovili, da bodo o problematiki znanosti razpravljali na seji odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Ta je bila napovedana za 4. julij, vendar so jo v zadnjem hipu odpovedali in prestavili na še nedoločen datum v septembru. Neuspešni so bili tudi v prizadevanju, da se sestanejo s premierom.

Po treh mesecih so se člani odbora odločili za drugi korak: za množično pošiljanje elektronskih pisem v kabinet predsednika vlade. Cerar je na ponedeljkovem sestanku omenil ta in še druga pisma, ki jih je od znanstvenikov dobil v zadnjem času. Menda je nanj največji vtis naredilo pismo 22 podpisnikov, ki vsi zasedajo vodilna mesta v znanosti, prejeto pred desetimi dnevi. Temu je sledilo dvoje: napoved (po seji vlade) večjega proračunskega deleža znanosti za prihodnji dve leti in nato še sklic omenjenega sestanka.

Znanost visoko med vladnimi prioritetami

Kaj se je dogajalo na poldrugo uro trajajočem sestanku? Kot so sporočili z MIZŠ, sta tako premier kot ministrica poudarila, da se vlada »zaveda izjemnega pomena znanosti za razvoj družbe, zato je znanost visoko med prioritetami te vlade«, in da se je zavezala, da bo v prihodnjem proračunu znanosti namenila dodatnih 18 do 20 milijonov evrov. V premierovem kabinetu pa so napisali še, da bo jeseni pripravljen predlog zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki bo tudi tej sferi zagotovil sistemsko financiranje glede na rast BDP (podobno temu, kar je visokemu šolstvu prinesla prenova visokošolske zakonodaje).

Bolje poskrbeti za mlade raziskovalce

Bajd je sestanek označil za optimističen. »Ko mi je predsednik vlade dal besedo, sem sestanek primerjal z dogajanjem pred tridesetimi leti, ko so se v še bolj kriznih časih, kot so (bili) današnji, srečno ujele zamisli politikov in pobude znanstvenikov in je nastal program mladih raziskovalcev. Večina naših mednarodno najbolj uveljavljenih znanstvenikov, ki so danes na vrhuncu kariere, prihaja iz tega programa, ki je še zdaj, po tridesetih letih, najsvetlejša točka našega raziskovalnega okolja. Povečanje raziskovalnih sredstev sicer ne bo tolikšno, kot je bilo tedaj, vendar se kaže možnost povečanja stabilnega financiranja znanosti v prihodnjih letih.«

Po mnenju prvega med akademiki bi morali bolje poskrbeti, da mladi raziskovalci ne bodo več odhajali oziroma da se bodo tisti, ki so že odšli, vračali. Kot primer dobre prakse je navedel nedavni sestanek berlinske pobude za Zahodni Balkan v Trstu.

»Tam je bil podpisan sporazum o ustanovitvi raziskovalne fundacije za Zahodni Balkan. Program smo pripravili predsedniki akademij in rektorji omenjenih dežel pred mesecem dni v Parizu. Vse dežele naj bi prispevale finančna sredstva za raziskovalne projekte, ki bi jih predlagali najboljši med najboljšimi balkanskimi mladimi raziskovalci. Tu ne gre le za kratke štipendije posameznikom, ampak za sedemletne projekte, ki bodo zagotavljali sredstva za manjšo raziskovalno skupino in ustrezno opremo. Podoben mehanizem bi morali postaviti tudi v Sloveniji.«

Letos bi potrebovali 40 milijonov evrov

Prof. dr. Tamara Lah Turnšek, predsednica sveta za znanost in tehnologijo, nam je povedala, da so se na sestanku pogovarjali, kakšen naj bi bil proračun, da bi ustrezal zahtevam znanstvenikov.

»Mi bi recimo želeli 40 milijonov takoj v okviru rebalansa. Tega scenarija ni bilo, nam je pa ministrica predstavila načrtovane povečane investicije v znanost. Dejstvo je, da letos ne bomo pridobili nič ali samo minimalno, naj bi pa 40 milijonov dobili v prihodnjih dveh letih. Ob tem si lahko obetamo še posebne štipendije za mlade raziskovalce, ki se vračajo domov, in pisarno za prenos tehnologij. Zahtevamo sicer tudi več denarja za projekte in programe in za povečanje števila mladih raziskovalcev. Zdi se, da ne bo denarja za opremo, ki bi jo nujno morali obnoviti. Lahko smo delno zadovoljni.«

Po oceni Lahove se je vlada odločila za napredovanje z majhnimi koraki, za njen okus premajhnimi. »Sem pa zadovoljna, da smo vsaj navezali stik in da imamo premierovo obljubo, da bo ta stalen, da bomo odslej skupaj iskali rešitve, saj je znanost problem celotne vlade in celotne družbe.«

Silovit korektiv navzgor

Tudi direktor Instituta Jožef Stefan prof. dr. Jadran Lenarčič je bil povabljen na sestanek (zato je celo prekinil dopust). Do dosedanjega ravnanja vlade je izrazito kritičen: »Po osamosvojitvi si Slovenija ni kaj dosti prizadevala ustvariti spodoben in z razvitimi primerljiv inovacijski sistem. Edini celovit premislek je bil storjen šele leta 2011 z raziskovalno-inovacijsko strategijo, RISS, ki je bila splošno sprejeta tako v strokovni kot politični javnosti. Po načrtih strategije bi se morala sredstva za raziskave in razvoj vsako leto dvigovati do odstotka BDP v letu 2020. Letos bi torej nacionalna raziskovalna agencija ARRS morala razpolagati s 300 milijoni evrov, pa jih dejansko ne dosega niti polovico.

Absurdno je, da je kmalu po sprejetju RISS v državnem zboru naša država preobrnila smer v padanje in ne v rast, kot se je zavezala. Tako je ARRS v teh letih morala bistveno zmanjšati obseg raziskovalnih projektov, še slabše se je zgodilo mladim raziskovalcem, najslabše pa je z raziskovalno infrastrukturo. Delež državnega vlaganja iz BDP v raziskave in razvoj pada že dolgo, od 0,68 odstotka v letu 1998 do 0,36 odstotka v preteklem letu. Padanje je ustavila Cerarjeva vlada. Kar pa ni dovolj, potreben je skokovit korektiv navzgor.«

Da se je te dni ob proračunskem preigravanju vlada odločila za dvig sredstev, namenjenih raziskavam in razvoju, Lenarčiča razveseljuje in niti ne preseneča, saj so »v zadnjih mesecih z vlado in predvsem predsednikom vzpostavili konstruktiven dialog«.

To, da se vlada zavzema za postopno dvigovanje, po katerem bi cilj RISS za leto 2020 dosegli šele leta 2028 ali kasneje, se direktorju IJS zdi preskromno in »vsekakor premalo ambiciozno, saj svet okoli nas ne stoji križemrok«.

Do septembra bi lahko imeli rešitve

Prof. dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU in predsednik organizacijskega odbora Shoda za znanost, si je prizadeval, da bi na sestanek povabili vsaj štiri člane odbora, dobili so le mesti za dva – drugi je bil prof. dr. Gregor Majdič z Univerze v Ljubljani. Luthar pravi, da vlada zdaj ponuja polovico tega, kar je trenutno nujno za ohranitev raziskovalne dejavnosti. Poleg tega poudarja, da zahtevanih 20 milijonov evrov za letos in 40 milijonov za prihodnje leto ni njihova načelna zahteva, temveč na premisleku temelječ izračun za postavitev izhodišč, na podlagi katerih lahko začnemo resno razpravo o nadaljnjem razvoju znanosti v Sloveniji.

Napovedani septembrski posvet s premierom, predvidoma v širši sestavi, Luthar komentira zelo zadržano: »Čeprav sem vesel, da se bo enkrat o tem ključnem področju govorilo tudi na najvišji izvršni politični ravni, ne morem zatreti strahu, ki izvira iz stare modrosti, ki za primere, ko si ne želiš resnih sprememb, nalaga oblikovanje komisije ali sklic posveta. Bolj kot posvet bi namreč potrebovali kompetentno delovno telo s predstavniki vlade in raziskovalne sfere, ki bi do konca septembra že izdelalo rešitve za nakopičene probleme, ne pa da se bomo šele čez dva meseca dobili na posvetu o njih.«

Države v krizi vlagajo v znanost

Dodajmo še mnenji dveh neudeležencev sestanka. Prof. dr. Željko Knez z Univerze v Mariboru, nedavno izvoljen za izrednega člana SAZU, nam je v zvezi z napovedano proračunsko okrepitvijo znanosti napisal: »Namero vlade vsekakor pozdravljam in upam, da bo znanost res deležna tega denarja. Poznamo namreč primere iz preteklosti, ko denar, namenjen ministrstvu za znanost, ni končal v znanosti.«

Opozoril je še, da je v družbi »potrebno zavedanje, da le vrhunska znanost omogoča tehnološki napredek in s tem višanje bruto domačega proizvoda države ter dvig ravni celotne infrastrukture«, in da primeri v svetu kažejo, da so države, ki so bile v krizi in so veliko vlagale v znanost, dosegle v zelo kratkem času visoko stopnjo rasti BDP.

Le politični manever?

Dvakratni dobitnik prestižne podpore Evropskega raziskovalnega sklada prof. dr. Dragan Mihailović z IJS je kljub vladnim obljubam še naprej kritičen: »Najbolj me skrbi, da ni razumevanja v družbi (in posledično v vladi), zakaj je znanost sploh pomembna. Zato vidim zadnjo potezo vlade le kot nekakšen politični manever, da bi se izognila še večjemu stopnjevanju protesta.«

Sprašuje se tudi, kam bo šel obljubljeni dodatni denar. Navaja nedavno objavljen dokument evropske komisije, ki priča o pomembnosti temeljnih znanosti v EU. Prikazuje, da dve tretjini ekonomske rasti v Evropi izvira iz raziskav in inovacij, na prvi strani pa hkrati poudarja, da je Slovenija v skupini držav z najslabšim dvigom produktivnosti na podlagi raziskav in inovacij, pod desetimi odstotki. Mihailović k temu dodaja:

»Kje hočemo videti Slovenijo v znanosti in tehnologiji? Na repu Evrope kot zadnjih nekaj let? Za konkurenčno mesto nad povprečjem se bo treba bistveno bolj potruditi. Osemnajst milijonov evrov je samo politični obliž na eno rano, odprtih pa je veliko ran v vseh segmentih znanosti. Za to bo treba veliko, veliko več prizadevanja in razumevanja, in to pri samem vrhu vlade.«