Tiskane izdaje
Z eno najsodobnejših znanstveno priznanih metod s področja molekularne genetike so naši strokovnjaki že drugič v zadnjih desetih letih ocenili številčnost populacije rjavega medveda. Ugotovili so, da je konec leta 2015 v Sloveniji živelo okoli 564 medvedov, pravi dr. Tomaž Skrbinšek z ljubljanske biotehniške fakultete, ki opozarja, da je bolj korekten podatek, da jih imamo od 533 do 598.
»Brez lovcev in gozdarjev na terenu te raziskave ne bi mogli izpeljati,« ne skopari s pohvalami dr. Tomaž Skrbinšek, vodja raziskave, ki je potekala v okviru večletnega projekta Life Dinalp Bear, pri katerem sodeluje devet partnerjev iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Italije. V slovenskem delu raziskave – hrvaški bo končan decembra – je sodelovalo okoli tisoč lovcev in gozdarjev, ki so na območju, kjer živijo medvedi, v treh mesecih zbrali 2472 vzorcev bioloških sledi, večinoma iztrebkov. Raziskovalci, ki so podobno raziskavo prvič opravili leta 2007, ko so zbrali in analizirali 1057 vzorcev, so bili navdušeni nad tokratnim zelo dobrim odzivom s terena oziroma številom vzorcev, ki so jih nato analizirali v genetskem laboratoriju.
Tako so dobili genotipe posameznih medvedov. To so nekakšni genetski prstni odtisi, ki so za vsak osebek unikatni. »Na podlagi tega lahko neposredno preštejemo število različnih medvedov, katerih vzorci so pridobljeni, z matematičnim modeliranjem pa lahko ocenimo tudi število medvedov, ki se jih v vzorčenju zgreši. Tako dobimo oceno velikosti celotne populacije,« pojasnjuje Skrbinšek.
Nov podatek presenetil strokovnjake
Raziskava je pokazala, da imamo v Sloveniji za kar 33 odstotkov več medvedov kot ob zadnjem – in takrat prvem – štetju, ki je potekalo leta 2007 z metodo analiziranja genskih vzorcev. Takrat je raziskava pokazala, da je bilo v Sloveniji okoli 424 medvedov oziroma od 383 do 458. Pri takšnih posrednih ocenah številčnosti sicer podamo najbolj verjetno številčnost, še pomembneje pa je, da lahko podamo tudi 95-odstotni interval zaupanja. Ta razpon »od do« nam pove, koliko je ocena natančna – s 95-odstotno gotovostjo lahko trdimo, da je prava številčnost znotraj ocenjenega intervala.
Dr. Skrbinšek opozarja, da je število medvedov odvisno tudi od tega, kdaj postavimo to vprašanje: »Številka se vseskozi spreminja, tako kot se spreminja vse v naravi. Bolj zanesljivi so intervali.« Ob znanih številkah o smrtnosti medvedov, kjer imajo strokovnjaki pregled ne samo nad odstrelom, ampak nad skorajda vsemi poginulimi živalmi – izjema so le res zelo mladi medvedi – in ob tem, da lahko dejansko reprodukcijo medvedov le zelo posredno ocenjujemo, je najbolj stabilna ocena številčnosti pozimi, ko je »letna smrtnost« končana, tik pred poleganjem nove generacije mladičev. »Spomladi, ko pride iz brlogov nova generacija, je število medvedov drugačno kot pozimi, tik pred poleganjem, ko mladičev še ni. Medvedi ves čas tudi umirajo, tako da se številka skozi vse leto spreminja,« razloži sogovornik.
Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Podatek, da je pri nas za več kot tretjino več medvedov kot leta 2007, je bil za strokovnjake presenečenje. Toda pred opravljeno raziskavo brez genetskega vzorčenja niso imeli kazalcev, kaj se dogaja s številčnostjo populacije, pravi sogovornik: »Tudi drugi, posredni indikatorji, kot so škode po medvedih ali konflikti z medvedi, niso kazali rasti populacije, kar je verjetno posledica še drugih ukrepov, ki potekajo vzporedno. Edini parameter, ki je kazal na možnost povečanja populacije, so bila štetja medvedov, ki jih trikrat na leto izvedejo lovci na stalnih števnih mestih z zelo sistematiziranim pristopom, vendar so bile velike tudi razlike med posameznimi štetji.«
Stroškovno sprejemljiv dolgoročen genetski monitoring
Z novo oceno številčnosti medvedov pa nismo dobili le dinamike številčnega gibanja in spolne strukture medvedje populacije v Sloveniji, kar je ključna podlaga za nadaljnje oblikovanje strateških dokumentov o upravljanju populacije rjavega medveda in pripravo vsakoletnih predlogov za poseganje v populacijo. Za raziskovalce je bil ta projekt pomemben predvsem zato, ker so izboljšali laboratorijsko metodo do ravni, ki bo omogočala hiter in stroškovno sprejemljiv dolgoročen genetski monitoring medvedje populacije.
Prvič so v raziskavi – ta je bila sicer razvita v laboratoriju v Grenoblu in uporabljena na majhni populaciji medvedov v Pirenejih – uporabili naslednjo generacijo sekvenciranja DNK za genotipizacijo neinvazivnih genetskih vzorcev velike prostoživeče populacije, kar pomeni velik metodološki preboj na tem področju.
Genetska ocenjevanja se uporabljajo pogosto, preskok nove metode pa je kvaliteten in kvantiteten. S prejšnjimi raziskavami so delali genotipe tako, da so subjektivno ocenjevali velikost fragmentov DNK, kar pomeni, da so bili tako pridobljeni podatki brez zahtevnih kalibracij primerljivi zgolj znotraj enega laboratorija.
»Zdaj pa so podatki neposredno primerljivi tudi med laboratoriji in ti rezultati bodo primerljivi tudi v daljšem obdobju,« sogovornik našteje kvalitativne prednosti. Kvantitativni preskok pa je v tem, da lahko raziskovalci zdaj analizirajo veliko večje število vzorcev in si – kot je bilo v našem primeru – med drugim pomagajo z laboratorijsko robotiko.
Prelomno leto 2007
Oba vidika sta pomembna zlasti zato, ker je za spremljanje medvedje populacije raziskave treba izvajati periodično, pravi Skrbinšek, saj se njena številčnost zaradi različnih dejavnikov spreminja: »Prelomno je bilo leto 2007, ko smo prvič uporabili metodo genetskega vzorčenja, kajti z njo smo prvič na temelju trdnih znanstvenih podatkov ocenili številčnost medvedov pri nas in tako postavili prvo referenčno točko. Ponovitev raziskave v letu 2015 pa že daje vpogled tudi v dinamiko številčnosti populacije in s tem trdnejšo podlago za vse nadaljnje varovanje in upravljanje te živalske vrste pri nas.«
Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Raziskovanje s pomočjo molekularne genetike kaže tudi gibanje efektivne velikosti populacije oziroma njeno genetsko velikost. »Z vidika evolucije in viabilnosti – verjetnosti dolgoročnega preživetja populacije – je manj pomembno, koliko je osebkov v populaciji, kot to, koliko osebkov prenese svoj genski material naprej,« razloži Skrbinšek.
Raziskovalci pa so spremljali tudi širjenje medveda proti Alpam ter pojavljanje medvedov v primerih škode. »Medvede, ki delajo škodo, lahko individualno prepoznamo in tako ugotovimo, ali delajo škodo vedno isti ali pa so v prostoru, kjer se pojavljajo in delajo škodo, reči, ki jih vabijo, in postane 'škodljiv' vsak medved, ki pride mimo.«
Ali se konfliktnost prenaša?
Obenem raziskovalce zanima, ali se konfliktnost medvedov prenaša z matere na potomce oziroma ali se mladič konfliktnega vedenja nauči od matere. Sogovornik pravi: »S pomočjo genetike lahko rekonstruiramo rodovnike in ugotovimo, ali so konfliktni medvedi med seboj v sorodu.«
Genetika pa jim bo povedala tudi, kako uspešni so medvedi v reprodukciji glede na starostne razrede, saj lahko na podlagi podatkov, ki so jih dobili z vzorci, ugotovijo, koliko potomcev ima posamezni medved. »Pri vsakem mrtvem medvedu ugotavljamo tudi njegovo starost, kar pomeni, da iz prereza zoba ocenimo, kdaj se je rodil in kdaj je umrl. Z rekonstrukcijo rodovnikov pa lahko vidimo, koliko potomcev je imel ta medved pri posamezni starosti,« razlaga dr. Skrbinšek namene raziskav, ki še niso končane, a so povezane s projektom ocene številčnosti populacije rjavega medveda.
Poleg tega je eden od ciljev projekta Life Dinalp Bear, da v nadaljevanju zagotovijo smernice za dolgoročni monitoring in usklajeno upravljanje s celotno alpsko-dinarsko populacijo medveda na območju EU. To je prvi korak proti dejanskemu upravljanju s celotno alpsko-dinarsko-pindsko medvedjo populacijo, živečo na območju Dinaridov in Alp, to je od italijanskih Alp pa vse do Grčije.
Prihodnje leto, ki je zadnje leto projekta, bodo iz vsega, kar so ugotovili, sestavili optimalni model s časovnimi intervali za ponovna štetja z molekularno genetiko za osrednje območje medveda v Sloveniji in na Hrvaškem, ker tovrstnih štetij zaradi velikih logističnih in finančnih stroškov ne morejo izvajati vsako leto. Pripravili pa bodo modele, na podlagi katerih bodo s pomočjo podatkov o reprodukcijskih značilnostih in smrtnosti ter drugih podatkov s terena ocenjevali dinamiko populacije med genetskimi štetji.
Ena najvišjih populacijskih gostot medvedov na svetu
Tudi ta raziskava je potrdila, da imata Slovenija in Hrvaška eno najvišjih populacijskih gostot medvedov na svetu, kar je primerljivo z Romunijo, vendar, opozarja sogovornik, tam nimajo dobrih ocen številčnosti: »Koliko medvedov je lahko na posameznem območju, je odvisno od dvojega: od biološke nosilne kapacitete oziroma od tega, koliko ima medved hrane in prostora, ter od sociološke nosilne kapacitete.«
Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Biološka nosilna kapaciteta je pri nas precej visoka, saj je medved rastlinojed in ima dovolj hrane, poleg tega pa medvedi niso teritorialni in se v socialnem smislu ne izključujejo, tako kot drugi dve naši veliki zveri, volk in ris.
Sociološka nosilna kapaciteta pa je povezana z vprašanjem, s koliko medvedi smo ljudje pripravljeni živeti. »Po naši oceni je sociološka nosilna kapaciteta precej nižja od biološke, glede na anketne raziskave med prebivalci, ki živijo na območju rjavega medveda, menimo, da smo na njenem robu. Ljudje še več medvedov v prostoru verjetno ne bodo tolerirali,« pravi Skrbinšek.
Stvar odločevalcev je, kako bomo te probleme reševali: z zmanjšanjem števila medvedov ali pa bomo konflikte zmanjševali s prilagajanjem ravnanja ljudi, kot je na primer odgovorno ravnanje s smetmi, ki bi morale biti nedostopne medvedom. Dejstvo je, da večino konfliktov povzroči majhno število medvedov, ki pa smo jim ljudje »pomagali«, da so postali konfliktni, poudarja dr. Tomaž Skrbinšek: »Medvedi so pač medvedi in bodo to tudi ostali, odgovornost, da kaj naredimo, pa je vedno na nas samih.«
