Z manj agresivnosti do spodbudnejših rezultatov

Evolucijski pristop k zdravljenju raka: nekaj rakastih celic pustiti preživeti in bolniku omogočiti lažje življenje z delno ukročeno boleznijo.

Fri, 25.03.2016, 11:00

Nenadzorovana celična delitev

Rak (grško karkinos, angleško cancer) je razred bolezni, za katere je značilna nenadzorovana delitev celic in njihova sposobnost, da napadejo druga tkiva – bodisi tako, da se neposredno vrastejo v sosednje tkivo (invazija) ali pa s selitvijo rakastih celic na bolj oddaljena mesta (zasevanje). Sam izraz rak je menda prvi uporabil grški antični zdravnik Hipokrat (460–370 pr. n. št.), ko je med zdravljenjem naletel na primere rakastih tvorb, ki so ga zaradi številnih žil spominjale na rakove klešče.

Nenadzorovana delitev celic je posledica poškodbe DNK oziroma mutacije nekaterih vitalnih genov, ki nadzorujejo delitev celic. Ena ali več takšnih mutacij, ki so bodisi pridobljene bodisi podedovane, lahko privede do nenadzorovane celične delitve in tvorbe tumorja.

Tumor (v latinščini pomeni oteklino, zadebelitev, nabuhlino) označuje vsakršno nenormalno maso tkiva. Lahko je maligen (slabi oz. rakotvoren) ali benigen (blagi oz. nerakotvoren). Le maligni tumorji so se sposobni širiti na sosednja tkiva in tvoriti metastaze.

Bolezen rak po mnenju strokovnjakov najverjetneje obstaja, odkar obstaja človeški rod. O tem pričajo tako najdbe sledov malignega tumorja v fosilnih ostankih človečnjaka iz poznega terciarja ali zgodnjega kvartarja kot najstarejši dokumentirani primeri dozdevnih rakastih obolenj, ki segajo v obdobje starega Egipta, torej v čas približno med letoma 3000 in 1500 pred našim štetjem.

Prav v starem Egiptu so nekateri zdravniki menda že prakticirali izžiganje rakastih tvorb, kljub temu pa so bili poznejši poskusi zdravljenja te zahrbtne in trdovratne bolezni dolgo omejeni na verske obrede in uporabo bolj ali manj naravnih sestavin. Šele v obdobju renesanse so raka začeli klinično zdraviti – najpogosteje s kremami, ki so vsebovale arzen.

Odtlej je medicina seveda močno napredovala, vse do današnjih razmeroma uspešnih, a izjemno agresivnih metod zdravljenja. In prav tovrstne metode s številnimi uničujočimi stranskimi posledicami vzbujajo vse več pomislekov o smotrnosti takšnega spopadanja z rakom. Standardno zdravljenje namreč bolnika izpostavi visokim odmerkom kemoterapije, ki ima za cilj pomoriti vse rakaste celice. Pri tem jih je veliko res uničenih, žal pa jih pogosto nadomestijo celice, ki so proti tovrstnemu zdravljenju odporne. Da je vse skupaj še hujše, se te odporne celice začno silovito množiti in širiti na druge organe; in ko bolnika podvržejo novi, še močnejši terapiji, se zgodba rada ponovi.

Skratka, z evolucijskega stališča se pristop »pobiti vse« rakaste celice ne zdi najboljša rešitev, zlasti upoštevaje kakovost življenja tako zdravljenega bolnika. Zato ne čudi odmevnost poročila iz Moffittovega centra za rakave bolezni v Tampi na Floridi, kjer so se domislili drugačnega, manj agresivnega pristopa k spopadu s tem hudim degenerativnim sovražnikom: odločili so se, da nekaj rakastih celic pustijo preživeti, ne nazadnje tudi zato, da bi bolniku omogočili lažje življenje z delno ukročeno in zato lažje obvladljivo boleznijo.

In kakšna je logika takšnega pristopa? Po predvidevanju tamkajšnjih raziskovalcev ima terapija, s katero ne poskusijo pomoriti čisto vseh rakastih celic, ampak jih nekaj pustijo pri življenju, to blagodejno posledico, da za zdravljenje dovzetnih pomorjenih celic ne nadomestijo še agresivnejše rakaste celice, ki so za povrh odporne proti tako rekoč vsem znanim oblikam zdravljenja.

Alternativni pristop temelji na podmeni, da je pridobivanje odpornosti proti sodobnemu agresivnemu zdravljenju za celice tumorja energijsko dokaj »naporno«: osredotočenje na razvoj rezistenčnega gena jih oslabi v vrsti drugih ozirov. Če torej med terapijo ne pomorijo vseh na zdravljenje občutljivih rakastih celic, ampak jih nekaj pustijo pri življenju, te celice lahko prevladajo nad tistimi, ki so sicer odporne proti ustaljenim oblikam zdravljenja, v marsikaterem drugem pogledu pa so oslabljene. »Naš cilj je koristno izrabiti evolucijo, namesto da bi se poskušali bojevati proti njej,« svoj pristop pojasnjujejo v omenjenem zdravstvenem centru.

Prilagoditvena terapija

V raziskovalni skupini so razvili računalniški program, ki odmerek kemoterapije natančno prilagaja rasti tumorja. Temeljni princip je uporabiti visok odmerek, ko tumor raste naglo in energično, kakor hitro pa se rast upočasni in se tumor začne krčiti, odmerek ustrezno zmanjšati ali zdravljenje celo začasno prekiniti.

Metodo so najprej preizkusili na miših z ekvivalentno obliko raka dojke. Kakor poročajo v reviji Science Translational Medicine, je tudi pri laboratorijskih živalih standardno zdravljenje upočasnjevalo rast tumorja prvih deset do dvajset dni, nato pa se je spet začel hitro razraščati. Z novim evolucijskim pristopom, ki so ga poimenovali prilagoditvena terapija, pa so rast rakastih celic uspešno krotiti in upočasnjevali precej dlje. Po prvih dvajsetih dneh zdravljenja so bili za preprečevanje nadaljnje rasti potrebni le še razmeroma majhni odmerki zdravila.

Alternativno (prilagoditveno) zdravljene miši so opazovali 155 dni, šestim desetinam živali pa so občasno sploh povsem nehali dajati zdravilo, ne da bi se jim rak zato začel znova razraščati.

Opogumljeni z rezultati so se lotili še kliničnega preizkusa na ljudeh, in sicer na skupini moških z razvitim rakom prostate, ki se ni več odzival na standardno začetno zdravljenje. Namesto razmeroma dragega slikanja prostate so spremljali le raven specifičnega antigena, ki ga ta žleza izloča v krvni obtok, in na tej podlagi sklepali na razrast tumorja. Ugotovitvam so nato sproti prilagajali tako odmerek kot čas zdravljenja. In tudi v tem primeru se je prilagoditvena terapija izkazala za učinkovitejšo od tradicionalnega spopadanja z rakom, predvsem pa jo bolniki veliko lažje prenašajo.

Pozitivne izkušnje so člane raziskovalne skupine še utrdile v prepričanju, da se je treba odreči prevladujoči in na prvi pogled vabljivi zamisli, češ da je treba z zdravljenjem pomoriti čim več rakastih celic, najbolje sploh čisto vse.

Sami so izbrali drugačno strategijo: z manjšimi, natančno odmerjanimi in bolj poredkimi dozami so poskusili zdesetkane rakaste celice pretentati, da ohranijo občutljivost na zdravljenje in ne razvijejo rezistenčnega gena, ki bi, kot rečeno, oslabil tudi njih. Prepričani so namreč, da s takšnim načinom zdravljenja pacientom lahko omogočijo, da z manj agresivno krotenim rakom lahko živijo s precej manj spremljajočega trpljenja kot pri standardni terapiji. Sploh ker jim prilagoditveno zdravljenje omogoča daljša obdobja, ko terapija sploh ni potrebna.

Evolucijski proces

Prilagoditveni pristop je po mnenju avtorjev raziskave mogoče uporabiti na katerikoli stopnji razvoja bolezni, predvsem pa je bolj human za bolnika z že močno napredovanim rakom, ko ni več veliko upanja na ozdravitev. Skratka, cilj zdravljenja je bolnika čim dlje obdržati pri življenju, in to s čim manj nepotrebnega trpljenja, poudarjajo avtorji poročila.

Tudi sicer narašča število strokovnjakov, ki zdravljenje raka vse bolj pojmujejo kot evolucijski, darvinovski proces. Pri tem je že slišati vzporednice s perečim problemom čedalje večje odpornosti mikroorganizmov proti antibiotikom: pri zelo agresivnem zdravljenju se namreč pojavi izrazita potreba po razvoju odpornih mutantov, se glasi njihov argument. Kakor hitro pomorimo eno vrsto mikrobov, izpraznjeni prostor zasedejo drugi, odpornejši in še trdovratnejši. Agresivno zdravljenje zato pogosto namesto načrtovanega cilja doseže njegovo nasprotje.

Toda avtorji tokratne raziskave se zavedajo, da morebitna sprememba ustaljenega načina zdravljenja raka ne bo ne hitra ne preprosta. Kljub temu so prepričani, da se bo evolucijski pristop v medicini prej ali slej pokazal kot koristen še pri zdravljenju vrste drugih bolezni, ne le raka. Že zaradi povečanega zanimanja javnosti bomo čedalje pogosteje priča drugačnemu zdravljenju z antibiotiki pa tudi spremenjenemu obvladovanju razširjenih bolezni, kot so tuberkuloza, malarija ali okužbe s humanim papilomskim virusom, poudarjajo v svojem poročilu.