Z znanstveno diplomacijo vlada rešuje probleme

Prof. Robin Grimes, predavatelj fizike na londonskem Imperialnem kolidžu, je glavni znanstveni svetovalec britanskega zunanjega ministrstva. Svetoval je tudi, kako naj ravna vlada, ko je bila jedrska nesreča v Fukušimi. 

pet, 20.11.2015, 09:00
Razmišljanje o evakuaciji 30.000 ljudi je pomenilo, da je bil vzrok za takšno ukrepanje res velik.

Kako lahko znanost pomaga pri vprašanjih naše energetske prihodnosti? O tem je predaval prof. Robin Grimes, glavni znanstveni svetovalec britanskega zunanjega ministrstva, na javnem strokovnem posvetu v Ljubljani. V pogovoru za Znanost pa je predstavil, kako so znanstveniki z nasveti pomagali britanski vladi pri odločitvi, ali naj evakuira svoje državljane z Japonske, ko se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni Fukušima.

Izračunajmo svojo energetsko-podnebno prihodnost, kot se je imenoval posvet v državnem zboru, je del projekta krepitve energetske pismenosti EN-LITE (Energy Literacy). V organizaciji posveta 9. novembra v državnem zboru je sodelovalo tudi britansko veleposlaništvo v Sloveniji, ki je dr. Robina Grimesa, profesorja fizike materialov na londonskem Imperialnem kolidžu in svetovalca britanski vladi, povabilo v Ljubljano.

Profesor Grimes, na predavanju v državnem zboru ste se osredotočili na vprašanje trajnostne energetske prihodnosti. Čemu ste dali poudarek?

Govoril sem o problemu, s katerim se spopadajo številne države, tudi Velika Britanija, in sicer o razmerju med blaginjo in energetsko prihodnostjo. Znanstveniki si prizadevamo razumeti idejo trajnostnega razvoja z inženirskega vidika. Razmišljamo, kako bi znanstvene zamisli lahko prevedli v konkreten produkt, pri čemer poskušamo upoštevati tudi ekonomske in trženjske dimenzije procesa. V Veliki Britaniji smo zelo dobri v produciranju idej, zatika pa se nam, ko je treba idejo premakniti do podjetja in jo uresničiti v praksi.

Opisano zatikanje na poti od znanstvene ideje do tržne aplikacije je skupna težava vseh v EU. Kljub velikim vlaganjem v raziskave, na trgu ne najdemo veliko novih, inovativnih izdelkov. Vidite enako sliko?

No, nekatere države so pri prevajanju idej na trg precej boljše in uspešnejše kot druge.

Mislite na Nemčijo?

Recimo Nemčijo. Prepričan sem, da se moramo v Veliki Britaniji še veliko naučiti od nemških kolegov, predvsem pa moramo osvojiti, kako dodati širše koristi. Te pogosto niso očitne, odvisne so od osnovne ideje in rešitve vprašanja, kako bi idejo lahko prenesli na trg. Zato pa potrebujemo več različnih struktur. Prav o tem izzivu sem predaval v Ljubljani. Pomembno je tudi, da države izzivov ne rešujejo izolirano, vsaka zase. V Uniji bi morali na široko odpreti vrata drug drugemu, da bi postali resnični partnerji v celotnem inovativnem procesu.

Kakšno je torej vaše sporočilo glede vzdržne energetske prihodnosti?

Pomembno je dvoje. Različne države imajo različne energetske vire. Način, kako bodo države v prihodnje optimirale izrabo energije, bo drugačen. Drugo pa je, da so države na različne načine med sabo energetsko povezane. Čeprav je Velika Britanija na otoku, je povezana s Francijo. Slovenija, denimo, pa je zaradi svoje geografske lege v središču pretakanj energije med državami.

Dober energijski potencial Velike Britanije je v izkoriščanju vetra, ki daje čisto energijo, brez ogljikovega dioksida. V Sloveniji pa, kjer veter ni prav zanesljiv vir, je velik potencial vodna energija. V obeh primerih je pomembno primerno ravnovesje med lastnimi energijskimi viri in vplivom na okolje pri izrabi teh virov.

Očitno je, da se države precej razlikujejo po tem, kakšne lastne energijske vire premorejo in kako ti vplivajo na emisije ogljikovega dioksida. Seveda pa je pomembno tudi to, ali z uporabljeno energijo ustvarjajo dodano vrednost.

Je sploh kakšna energija popolnoma čista, da ne onesnažuje zraka in narave?

Veliko ljudi je prepričanih, da so nekatere vrste energije popolnoma čiste. Resnica pa je, da popolnoma čista ni niti ena vrste energije. Gre samo za tehtanje med koristmi in škodo.

Niti pri izkoriščanju vodne energije ne gre brez posledic na, denimo, rečni tok, ko gradimo hidroelektrarno. Pri gradnji vetrnih elektrarn pa je dejstvo, da te močno vplivajo na selitve ptic. Prepričanje, da je pri vetrnih elektrarnah izpust ogljikovega dioksida ničen, je zmotno. Tudi tu izpusti so, a zelo nizki. Enako je pri jedrskih elektrarnah, če skladiščenja izrabljenega jedrskega goriva niti ne omenjam.

Gradnje novih elektrarn zahtevajo novo opremo, recimo jeklene turbine, toda tudi zaloge železove rude za izdelavo jekla za turbine so precej bolj omejene, kot mislimo. Veliko izpustov ogljikovega dioksida je tudi v proizvodnji betona, ki je nepogrešljiv gradbeni material.

Vidite znanstveniki še kje škodljivo prakso v izrabi energijskih virov?

Z vidika čiste znanosti je to, kar počnemo danes, popolna norost – da nafto in zemeljski plin, ki sta hkrati tudi vira ogljikovodikov, uporabljamo za proizvodnjo električne energije.

Zakaj? Ker iz ogljikovodikov lahko delamo polimere. Če samo pogledamo okoli sebe, vidimo, da je povsod zelo veliko plastike. Skratka, ko nam bo zmanjkalo ogljikovodikov, ne bomo več mogli izdelovati večine materialov za uporabne predmete tako, kot to počnemo na sedanji stopnji naše civilizacije. Ne trdim, da fosilnih goriv ne bi smeli več uporabljati, toda njihova uporaba bi morala biti namenjena pridobivanju polimerov, ne pa električni energiji. Saj imamo vendar druge možnosti za pridobivanje električne energije. Ogljikovodiki so predragocen vir za izdelavo, zato jih moramo ohraniti.

Kaj pa izpusti ogljikovega dioksida in njihov vpliv na podnebne spremembe? Mar ni to največji izziv za ves svet?

Seveda, to je velik izziv, ampak tudi pri obvladovanju izpustov in vplivov na podnebje potrebujemo modele za razumevanje vseh vplivov ogljikovega dioksida. Znanstveni dokazi so jasni in večina jih potrjuje, da izpusti ogljikovega dioksida pomembno vplivajo na naše podnebje.

Eden od problemov znanstvenikov pa je, da delujejo na področju negotovosti. Večina podatkov potrjuje, da je učinek izpustov velik, toda znanstveniki nikoli ne morejo stoodstotno potrditi, da je to res, kar pri ljudeh vzbuja različno občutljivost do posledic izpustov ogljikovega dioksida. Pomembno je, da znanstveniki znamo ljudem preprosto pojasniti kompleksnost problematike podnebnih sprememb.

Znanstveno razlago o določenih pojavih in procesih iščejo tudi politiki. Kaj želijo vedeti, ko vas, glavnega znanstvenega svetovalca zunanjega ministrstva, vprašajo za nasvet?

Po splošni razlagi sem vladi na voljo zato, da zunanjemu ministrstvu priskrbim najboljše znanstvene informacije in dokaze, ki pomagajo pri odločanju o britanski zunanji politiki. Seveda pa znanstveni dokazi nimajo vedno največje teže v odločanju; pogosto so na prvem mestu politični motivi ali drugi vzroki.

Kakšno vlogo ima potem znanost v političnem odločanju?

S praktičnega vidika lahko uporabijo znanost na tri različne načine in temu pravimo znanstvena diplomacija. Na prvem mestu so znanstveni dokazi in argumenti o določeni zadevi.

Druga naša naloga je pomagati pri iskanju diplomatskih orodij zato, da različni znanstveniki lahko dejansko sodelujejo. To je tako imenovana diplomacija za znanost. Posebno zanimiv je tudi skupni jezik znanstvenikov. Čeprav so znanstvena stališča lahko različna in vsi ne govorijo popolnoma enakega znanstvenega jezika, kljub temu razumejo drug drugega. Vse to olajšuje stike ne samo med znanstveniki, ampak postaja tudi vzorec za politično sodelovanje. Znanost je tako zgled za razprave o precej težjih zadevah. To pa je znanost za diplomacijo.

Lahko s konkretnim primerom ponazorite, kdaj znanstveni argumenti določajo politično odločitev?

Klasičen primer je še iz mojih akademskih časov, preden sem se leta 2013 pridružil zunanjemu ministrstvu. Ta primer je jedrska nesreča v japonski elektrarni Fukušima leta 2011. Takrat sem delal za britansko vlado oziroma za zunanje ministrstvo kot neodvisen strokovnjak. Ko se je zgodila nesreča, smo se morali odločiti, ali naj evakuiramo britanske državljane iz Tokia, kjer je tedaj živelo 30.000 Britancev.

Zakaj pa jih je bilo toliko?

Ker je Tokio velik finančni center in močno središče za razvoj tehnologij. Razmišljanje o evakuaciji 30.000 ljudi je pomenilo, da je bil vzrok za takšno ukrepanje res velik, in če bi se nesreča še stopnjevala, potem bi lahko bilo poškodovanih veliko naših ljudi. Pripravili smo znanstvene napovedi o posledicah radioaktivnosti glede na obseg nesreče v Fukušimi. Ko smo zbrali vse znanstvene argumente, smo predsedniku vlade svetovali, da britanskim državljanom ni treba nujno zapustiti Tokia. Zato so naši ljudje z ambasade tam ostali in tudi vsi drugi Britanci so lahko izbirali, ali naj ostanejo ali odidejo. Nasvet nas znanstvenikov je bil namreč jasen: ni nujno, da odidete. Kljub temu pa je veliko Britancev zapustilo Tokio.

Dostop do vseh znanstvenih podatkov, ki smo jih zbrali, smo odprli tudi Japoncem, oni pa so nam pokazali vse svoje podatke. Ta nesreča je precej izboljšala odnose med Veliko Britanijo in Japonsko.

So še drugi konkretni primeri, pri katerih znanost pomaga vladi pri odločanju?

Seveda so, toda o njih ne smem govoriti, ker so aktualni danes.

Kako pa bi se lahko povečalo sodelovanje med Slovenijo in Veliko Britanijo s pomočjo znanosti?

Povedali so mi, da vas v Sloveniji skrbi premajhno zanimanje za študij matematike, fizike in inženirstva, kar vpliva tudi na znanost. Enake probleme imamo pri nas. Rešujemo jih s spodbudami deklet za te študije, žal pa se njihovo število na fakultetah za matematiko, fiziko in inženirstvo zelo počasi povečuje. Prav ti podobni problemi in iskanje rešitev zanje lahko zbliža Slovenijo in Veliko Britanijo – lahko si pomagamo pri izmenjavi izkušenj in nasvetov.

Prijavi sovražni govor