Tiskane izdaje
Glutenska preobčutljivost, bolezen, ki zadnja leta močno narašča, je – poleg celiakije – ožje strokovno področje, ki se mu doc. dr. Rado Janša, specialist gastroenterologije in interne medicine, posveča klinično in raziskovalno. Številnim življenje greni prav glutenska preobčutljivost, ki pa nemalokrat ostane neopredeljena, brez diagnoze, saj so njeni znaki še vedno pogosto napak razumljeni ali spregledani.
Bolezni, ki jih zaznamuje sindrom preveč vzdraženega, živčnega črevesa, so bile dolgo zapostavljene. Danes je drugače, še vedno pa velja, da je treba prej, preden nelagodje v trebuhu, napihnjenost, menjavanje driske in zaprtosti pripišemo temu sindromu, izključiti številne druge bolezni.
Celiakija, ne nevroza
»Pri težavah in boleznih, povezanih z neugodnimi učinki hrane, zlasti žit in glutena, na prebavila, smo spoznali, da je na to problematiko treba gledati širše – in to danes učimo študente medicine, mlajše zdravnike, z aktualnimi dognanji na tem področju seznanjamo tudi zdravnike družinske medicine. Znano je, da uživanje brezglutenske hrane narašča, kajti ljudje se po uživanju take hrane preprosto počutijo bolje. Če ima nekdo težave, domnevno zaradi uživanja glutena, je najprej treba izključiti alergije na žito, potem celiakijo, ki je poseben imunski odgovor organizma na gluten oziroma gliadin. Izključiti moramo tudi diagnozo preobčutljivosti na gluten. To mora postati obvezen del diagnostike, kajti še vedno se pogosto dogaja, da nekateri kolegi pri teh bolnikih razloge za težave iščejo v nevrozi, v psihi. Vendar to ne drži, zato je najprej treba izključiti somatske dejavnike,« dr. Rado Janša s kliničnega oddelka za gastroenterologijo na interni kliniki ljubljanskega UKC opozarja na pogost problem, ki številnim slabša kakovost življenja.
Gastroenterologi ugotavljajo, da je bolnikov s celiakijo bistveno več, kot je veljalo doslej; namesto 0,8 do enega odstotka je novi delež približno dva odstotka prebivalstva. »Veliko znakov te bolezni je povsem neznačilnih. Človek s celiakijo je lahko, denimo, dobro rejen, namesto driske se pri njem pojavlja zaprtost, možne so težave s ščitnico ali sklepi, lahko tudi s sladkorno boleznijo, s kožo in drugimi organskimi sistemi,« pravi Janša. Bolezen se prav tako pojavlja pri bolnikih z drugimi avtoimunskimi obolenji, na primer nekaterimi revmatološkimi boleznimi, pri juvenilnem diabetesu tipa 1, pri hašimotovem tiroiditisu (posebno vnetje ščitnice), pri bolnikih, pri katerih medicina ne zna pojasniti anemije, pri ženskah, ki ne morejo zanositi ali imajo spontane splave.
Diagnoza: izključevanje, protitelesa in testiranje
Zdravnik mora pri postavljanju diagnoze razmišljati o možnosti glutenske senzitivnosti; če torej sumi, da bi pacient lahko imel celiakijo, (naj) se pri tej imunsko odvisni in dedni bolezni, ki povzroča hiperaktivni imunski odziv (pod sluznico, v lamini proprii, v črevesju), odloči za pregled protiteles. Danes so diagnostični postopki dobri in pri nas je, kot pojasnjuje sogovornik, nekaj centrov, kjer je ta diagnostika celovita. Pacientu odvzamejo vzorec krvi, sledi določitev protiteles proti tkivni transglutaminazi; včasih se odločijo tudi za kombinacijo z določitvijo antiendomizijskih protiteles.
doc. dr. Rado Janša, foto: Roman Šipić
»Želimo si, da bi ta preiskava, ki ni draga, postala del redne prakse tudi pri družinskih zdravnikih, ki bi se pri bolnikih s tovrstnimi težavami morali odločiti za odvzem krvi in določitev protiteles. Pri mejnih primerih je možno genetsko ugotavljanje genske predispozicije za razvoj celiakije, ki prav tako ni drago, stane 40 evrov,« pojasnjuje doc. Janša, ki je ponosen, da je tudi njihov center začel z raziskavami na tem področju in pri opredeljevanju glutenske preobčutljivosti. »Trenutno poteka raziskava določanja depozitov tkivne transglutaminaze v črevesni sluznici, kar nam bo morda pomagalo pojasniti vsa mejna stanja in bolje opredeliti glutensko preobčutljivost,« razlaga. »V medicini niso vse stvari črno-bele; z raziskavami izboljšujemo znanje doma, hkrati pomagamo pri sestavljanju strokovnega mozaika po svetu. Nekatere raziskave potekajo s pomočjo farmacevtske industrije, sicer jih sploh ne bi bilo; pri tem pa ne gre za zlorabo,« zagotavlja Janša. Tako so v zadnjih letih med drugim lahko pomembno prispevali k pojasnjevanju slabšega delovanja refleksnega loka izločanja eksokrinega dela trebušne slinavke pri bolnikih s celiakijo, pa tudi k opredeljevanju odpornih oblik celiakije, ki lahko vodijo v nastanek raka (limfom prebavil).
Gastrointestinalni tumorji
Drugi del strokovnega diapazona dr. Janše je gastroonkologija – obravnava gastrointestinalnih tumorjev. »Raziskovalno pospešeno proučujemo hepatocelularni karcinom, to je rak primarnih jetrnih celic, in se posvečamo obravnavi posameznikov z večjim tveganjem za vznik te bolezni. Ravno smo končali sodelovanje v mednarodni študiji o sistemskem zdravljenju napredovalega raka jetrnih celic v kombinaciji z uporabo itrija, radioaktivnega izotopa; tega aplicira interventni radiolog.« Preliminarni rezultati študije kažejo, da zdravljenje s sistemskim zdravilom (sorafenib) v kombinaciji s sočasno aplikacijo radioaktivnega itrija deluje na tumor tako, da povzroči precejšnjo nekrozo ali odmrtje. Preživetje bolnika z napredovalim hepatocelularnim karcinomom se močno podaljša; če je včasih veljala meja največ šestih mesecev, je danes zaradi te paliativne terapije in sodelovanja z interventnimi radiologi preživetje več kot šestkrat daljše, do 40 mesecev. Neprimerljivo boljša je tudi kakovost življenja obolelega. »Uspeh je res velik. Terapija je na prvi pogled draga, a če jo primerjamo z vsemi drugimi, ki bi jih morali uporabiti sicer, z zapleti in hospitalizacijami, je to zdravljenje, ki ga bolnik prejme v enkratnem ali dvakratnem odmerku, v resnici bistveno cenejše,« pravi sogovornik.
Njihova ekipa sodeluje tudi v mednarodni študiji, s katero želijo doseči napredek pri obravnavi kolorektalnega raka, »predvsem pa bi se želeli vključiti v čim več raziskav zdravljenja raka trebušne slinavke, ki je rakava rana sodobne družbe – za njim zbolevajo celo že mladi po 20. ali 30 letu. Razlogov za strmo naraščanje te bolezni ne poznamo. Vemo sicer, da je pomemben dejavnik tveganja debelost; maščobno tkivo je vnetni dejavnik, ki spodbuja nastanek različnih vrst raka, tudi raka trebušne slinavke. Med krivci za nastanek je, o tem ni dvoma, kajenje, medtem ko drugih rizičnih dejavnikov ne poznamo. Ta bolezen je v izrazitem porastu, terapija precej neuspešna, diagnostika pozna, kar pomeni, da bolniki pridejo, ko imajo že težave. Takrat pa je tumor že preveč ujet med velike žile za trebušno slinavko, tako da kirurško zdravljenje ne pride več v poštev, zato je preživetje slabo.«
Dr. Janša pove, da je mogoče pričakovati večjo učinkovitost zdravljenja pri terapiji z zdravili v različnih kombinacijah. »Že zdaj je nekaj takih, ki pri metastatskem raku pankreasa podaljšajo preživetje, lahko tudi na leto dni ali več, kar je v tem primeru uspeh. Druga terapija, ki jo pričakujemo, pa je kombinacija z imunoterapijo; ta bo, kot kaže, res močno izboljšala možnost preživetja obolelih pri vseh vrstah raka. Raziskave so v sklepni fazi.« Imunoterapija se pri raku pljuč in nekaterih kožnih rakih že uporablja, tudi pri nas, za druge vrste raka bo v razvitem svetu na voljo v tem letu, kmalu tudi v Sloveniji.
Kdaj v timu
Pred prazniki je iluzorno govoriti, da pri prehrani ne bomo »grešili«. Da je ugodje, ki ga prinaša dobra hrana – in sem sodijo tudi prekrški – nepogrešljivo, je doc. dr. Radu Janši povsem jasno, zato opozarja: »Težave se pojavijo predvsem pri ljudeh, ki so podvrženi prevelikemu izločanju želodčne kisline, pri tistih, ki imajo že sicer gastritis oziroma vnetje zgornjih prebavil, pa tudi pri tistih, ki so na določeno hrano alergični ali preobčutljivi na gluten. A vseeno je vedno boljša domača, polnokalorična potica kot pa dietna.«
Prekrški, nad katerimi se post festum pritoži organizem, so v božično-novoletnih dneh, kot nasploh med praznovanji, tako količinski kot energetski. Ključna je seveda tudi sestava jedilnika.
»Pri jedeh, ki so v tem času energijsko bogate, sladke, mastne, si preprosto ne znamo reči ne. V hrani so pogosto orehi, ki povzročijo veliko izločanja kisline, zato se hitreje in pogosteje pojavijo težave zaradi vnetja želodčne sluznice. Želodčna kislina je sicer zelo pomembna za organizem, vendar mora biti v ravnovesju z obrambnimi dejavniki, s sluzjo, ki sluznico prevleče in jo tako varuje pred vnetjem. Pri težki hrani pa hitreje pride do poslabšanja, do vnetja. Zato se izogibajmo preveliki količini hranil in preveč začinjenim jedem,« svetuje zdravnik. V našem okolju je namreč vse bolj izrazita uporaba česna, popra, feferonov, tudi čilija – to pa so agresivni dejavniki za vnetje tako želodčne sluznice kot sluznice dvanajstnika.
Tudi deserti in sladice močno povečajo izločanje želodčne kisline in lahko pripeljejo do različnih težav. Zato velja, da naj bi vedno, ne le med prazniki, hrano čim manj začinjali in zaužili čim manj sladkega. In, kot dodaja dr. Janša: »Če nekdo ve, da mu škodijo orehi, ki so za prebavila zelo agresivni, naj orehovo potico nadomesti z makovo, lešnikovo, kokosovo ali pehtranovo. Izbire je veliko, zato odločitev ne bi smela biti težka, le jedilnik je treba prilagoditi.«
Opozori tudi na agresivnost sadnih kislin, ki je vse prej kot zanemarljiva: »Ljudje na to pozabljajo, vendar tako s sadnim sokom iz jabolk kot tudi s sadnim čajem popijemo koncentrirane sadne kisline, ki povzročajo poslabšanje vnetja sluznice zgornjih prebavil – celo tako, da imamo praznike lahko pokvarjene s hudimi težavami, ki se začnejo z bruhanjem in bolečinami v trebuhu. Pri sadju še vedno velja stara modrost: uživajmo domače, tisto, ki raste in uspeva tam, kjer živimo. »Pri nekom, ki ima težave z želodčno sluznico, lahko stanje zelo poslabšajo sadeži, ki izvirajo iz Afrike – agrumi in banane.«
Banana je sicer zdrav sadež, toda kdor ima vneto želodčno sluznico, mora vedeti, da bo banana pri njem dve uri po zaužitju povzročila izločanje veliko želodčne kisline, kar lahko vodi v hude težave.
Hrana, ki nekomu ne ustreza, lahko v telesu pušča posledice še drugače, ne le z bolečinami v trebuhu. To so posledice gastroezofagealnega refluksa, ki se kažejo v zunajčrevesnih znakih povečanega izločanja kisline.
»Refluksa je v zadnjem obdobju vse več. Zaznamo ga lahko tudi kot kašelj, hripav ali spremenjen glas ali kot pekočo bolečino za prsnico, ki celo imitira srčno bolečino, vendar v resnici izvira iz želodca. Povezava pa je zelo jasna: ko pojemo dva koščka čokolade, se kaj hitro pojavi bodisi občutek dušenja bodisi hripav glas. To je znak refluksa,« pove dr. Janša.
Gastroezofagealna refluksna bolezen je bolezen sodobnega časa, ki vpliva tudi na večjo pojavnost raka požiralnika – zaradi nenehnega kislinskega draženja v požiralnik. To je povezano s premastno, preveč dobro prehrano, tudi z visokim indeksom telesne mase, povečanim intraabdominalnim tlakom, z debelostjo.
V prazničnih dneh so pogoste tudi težave z žolčnimi kamni. Po draženju žolča s pretežko hrano lahko pride do vnetja žolčnika, do zdrsa žolčnih kamenčkov v skupni žolčni vod; če se ta zamaši, človek postane rumen. Dr. Rado Janša pravi, da med prazniki na kliniki sprejmejo »zelo veliko takih bolnikov, s hudimi bolečinami zaradi vnetja biliarnega sistema. Če se kamenček zagozdi v bližini trebušne slinavke, pa se lahko pojavi celo življenjsko nevarno vnetje trebušne slinavke. Ta patologija je med prazniki in po njih zelo pogosta – tudi pri ljudeh, ki sploh ne vedo, da imajo žolčne kamne. Težav ne sproži nič drugega kot uživanje preveč dobre hrane.«
Zato naj bodo prazniki veseli, nepozabni, polni dobrega – vendar naj bo dobrih stvari več za dušo kot za želodec; naj torej brbončice uživajo v zmernih odmerkih hrane, ki jo imate najraje.
