»Zdrave kite ne bodo pomagale, če bom na Žalah«

»Verjetno se boste vprašali, kaj neki ima psihiater skupnega s holesterolom, razen tega, da ga ima v celičnih membranah,« se je pošalil Damijan Perne, specialist psihiatrije in direktor psihiatrične bolnišnice Begunje, igralec, politik in nekdanji kranjski župan. Potem je spregovoril o osebni izkušnji – srčnem infarktu.

»Sem eden tistih, ki so pri 40. letu starosti doživeli miokardni infarkt, izkusil sem vse faze bolezni in o tem lahko povem veliko – tako iz prve roke kot po strokovni plati. Kot psihiater se namreč precej ukvarjam tudi s populacijo po miokardnem infarktu, pri čemer se soočam z njihovimi pomisleki in težavami, ki jih ni malo, pa tudi z nesodelovanjem pri zdravljenju.« Za slednje Damijan Perne vidi razloge na več ravneh.

Ko je doživel infarkt, je bil župan. »Pri meni je bil stres glavni krivec. Seveda je bil vpleten tudi holesterol, pravzaprav bi lahko naštel vsa tveganja, ki jih poznam in jih imam. Navsezadnje sem prav zaradi tega vedno, ko poslušam predavanja o dejavnikih tveganja, slabe volje, ker govorijo o meni. A stres je bil vendarle na prvem mestu – in moral sem spremeniti odnos do stvari, ki so se mi dogajale. To je najtežji del. Treba je narediti revizijo življenja, postaviti nove prioritete.«

Vloga zdravnika

Kaj se dogaja v človeku, ko doživi infarkt? »V zelo kratkem času, v trenutku pravzaprav, se ti življenje obrne na glavo. Zavedaš se, da si zbolel za zelo hudo boleznijo, in nisi prepričan, kako bo potekala; sčasoma se začneš spoprijemati z vsemi prikrajšanji, ki jih je prinesla. Ukvarjati se začneš tudi z vprašanji, ki so ti bila prej popolnoma tuja. Bil si uspešen, vse ti je teklo kot po maslu – potem pa si v hipu prisiljen v samospraševanje, ali boš sploh še sposoben zaslužiti za svoje življenje, skrbeti zase, kako bo nate gledal partner, kako otroci – in tako naprej, brez konca,« se spominja.

V človeku se sproži paleta čustvenih odzivov, kar je povsem normalno. Uvodni fazi zanikanja in omahovanja pri iskanju strokovne pomoči v prvih urah in dneh po infarktu sledi anksioznost in kasneje evforija, ker je premagal hudo bolezen. Potem pride do ponovnega zagona anksioznosti, lahko tudi depresije, včasih, v kasnejšem obdobju rehabilitacije, se lahko razvijejo celo kronične psihične motnje. Pogosto pa je tudi nesodelovanje pri zdravljenju. Zakaj?

»Zdravnik bolnika seznani z vsem, kar mu je bolezen prinesla. Običajno razprostre na mizi vse mogoče omejitve in prepovedi, česa vsega ne boš več smel početi, zato se marsikdo začne spraševati, ali mu od življenja sploh še kaj ostane. Del krivde za to je mogoče pripisati tudi zdravniku. Nekdo, ki bi rad svojega otroka naučiti smučanja, ne bo začel s svarili, da si bo morda pri tem zlomil nogo ali roko. Bolnikom je prav tako treba najprej našteti manj slabe stvari; da življenje ni končano, da ga bo morda treba zaživeti bolj kakovostno, drugače, a vendar polno, spoznati nove stvari, iskati nove izzive. Začnimo s spodbudo, ne s prepovedmi,« je prepričan zdravnik, ki v takšnem pristopu vidi pomemben razlog za vse pogostejše pomisleke bolnikov glede zdravljenja z zdravili in posledično vse manj doslednega upoštevanja predpisane terapije.

Vloga bolnika

»Bolnik razmišlja o tem, kako mu bo vsa kemija, ki jo bo pojedel, škodila, mu uničila jetra … Ko v medijih sliši, da je holesterol koristen, mu ni jasno, zakaj naj bi ga še naprej zniževal z zdravili. Nihče pa se v te dileme ne poglobi, nihče bolniku ne ponudi odgovorov, čeprav ti obstajajo in ne zahtevajo veliko časa. A za tak pogovor vedno zmanjka časa. Po drugi strani pa živimo v dobi 'prebavljenih', predelanih informacij; ponavadi nam servirajo skrajšano različico kompleksne študije, s povsem samosvojo interpretacijo, ki pa ji verjamemo, stoodstotno,« razmišlja Perne.

Ob tem opozori na številne pozabljene naloge zdravnika. Ta se mora s pacientom pogovoriti tudi o »morda bolj žgečkljivih vprašanjih, denimo o tem, kako je s spolnostjo po infarktu. O tem se ponavadi ne govori – čeprav infarkt ne pomeni, da bi bila intima prepovedana ali nevarna, daleč od tega. Navsezadnje ljudem vedno priporočamo lahne fizične aktivnosti, kar spolnost nedvomno je. Zdravnik se mora pogovoriti še s partnerjem bolnika in tako preprečiti strahove, ki so odveč. Ko bo to zaživelo v praksi, bodo tudi pacienti bolje sodelovali pri zdravljenju. Ker bodo razumeli, da je del holesterola res škodljiv in da je statine, kljub vrsti neprijetnih stranskih učinkov, vendarle smiselno jemati.«

Zakaj bi jemal neko zdravilo in zaradi njega imel težave s kitami ali mišicami in še čim? Pernetov odgovor je jedrnat in zlahka razumljiv: »Zato, ker moramo vse skupaj dati na tehtnico in presoditi, kaj je bolj pomembno – kajti zdrave kite mi ne bodo veliko pomagale, če bom na Žalah.« Zato mora zdravnik po njegovem prepričanju pacientu dati podporo, strokovno, razumljivo, celovito in človečno, in mu tako omogočiti partnerstvo pri zdravljenju. Prav tako je treba zgodaj prepoznati težave, kajti kar 20 do 30 odstotkov bolnikov po miokardnem infarktu potrebuje psihiatrično intervenco. A ta psihični del bolezni pogosto ostane spregledan.

»Prepoznati je treba začetno depresivnost, anksioznost, tesnobo, predvsem pa pacientu povedati, da tovrstni pojavi, ki so po infarktu možni, pogosti in normalni, niso nekaj hudega in neodpravljivega – in da bo pri njihovem premagovanju imel vso potrebno pomoč. Tudi potem bo sodelovanje bolnikov pri zdravljenju boljše, odklanjanje zdravil pa manj pogosto,« je prepričan Damijan Perne.