Tiskane izdaje
Ob svetovnem dnevu Zemlje ta teden iz njene knjige, ki jo je izdala Cankarjeva založba, povzemamo opozorila o mejah zmogljivosti našega planeta, ki je še vedno naš edini dom in ki, kot kaže naslov knjige, ne raste.
Devet mej, ki jih
Znanstveno določene meje zmogljivosti planeta so še varne ravni, ki so dovolj daleč od pragov, ki jih ne smemo preseči, če nočemo nepovrnljivo poslabšati stanja okolja ter s tem ogroziti odpornosti ekosistemov in spraviti v nevarnost svojega preživetja in preživetja prihodnjih generacij. Na primer: eno tovrstnih mej so raziskovalci, ki svarijo pred nevarnostmi podnebnih sprememb, določili s pragom 2 °C: povprečna svetovna temperatura se ne sme zvišati za več kot dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo, če se želimo izogniti nepopravljivim podnebnim spremembam na svetovni ravni.
Koncept meja »nosilnosti« našega planeta je leta 2009 predlagala velika skupina znanstvenikov, zbranih po vsem svetu. Na podlagi meritev, izračunov in dognanj v številnih znanstvenih disciplinah so utemeljili devet mej »nosilnosti«, znotraj katerih je na Zemlji še zagotovljeno varno okolje za človeštvo. Če se bomo preveč približali tem mejam ali jih celo presegli, bomo tvegali nastanek nepopravljivih in nenadnih sprememb v okolju, ki utegnejo nepredstavljivo otežiti življenje ljudi na Zemlji.
Po njihovih takratnih ocenah smo bili nevarno blizu mejam na treh od devetih področij: pri podnebnih spremembah, izgubi biološke pestrosti ter pri biogeokemijskih tokovih dušika in fosforja. Sedem let kasneje, ko se je človeška dejavnost še okrepila, postaja jasno, da smo presegli že štiri meje »nosilnosti« planeta, in sicer stopnjo izumiranja rastlinskih in živalskih vrst, krčenja gozdov, raven ogljikovega dioksida v ozračju ter dotok dušika in fosforja, ki ju uporabljamo kot gnojilo na kopnem, v oceane. Pri vseh drugih okoljskih problemih se mejam zmogljivosti iz dneva v dan hitreje približujemo.
Prihaja zelo drugačen čas
Ideje o Zemlji, ki ima omejene naravne vire in sposobnosti prilagajanja, niso nove. Na to je opozorila knjiga Meje rasti že leta 1972, a so svarila ostala preslišana in ukrepi neizvedeni. Politika in gospodarstvo omejenosti planeta nikoli nista upoštevala, saj je do sedemdesetih let veljalo, da meje rasti ne obstajajo. V osemdesetih se je uveljavilo mnenje, da meje sicer obstajajo, a so daleč v prihodnosti. V devetdesetih se je govorilo, da so meje rasti že bližje, a niso pomembne, ker jih bodo uravnali trgi.
Na začetku novega tisočletja je sledilo grenko spoznanje, da tržno gospodarstvo ne deluje, vendar spet z optimističnim zaupanjem, da bodo nadaljnjo rast omogočale nove tehnologije. Leta 2012 se je pojavila ideja, da nam bo nove vire za rast dalo zeleno gospodarstvo. A zeleno gospodarstvo naj bi delovalo v smeri zelene rasti, še vedno ne upoštevajoč zmogljivosti planeta. V zadnjih petdesetih letih z vidika resnejše obravnave okolja in trajnostnega razvoja torej nismo prišli tako rekoč nikamor. Toda čas, ki prihaja, bo zelo drugačen. Čas življenja prek svojih zmožnosti, od naravnih virov, sposojenih od prihodnosti, se končuje.
Ljudje se s tem spoznanjem težko sprijaznimo. Podobno težko, kot so se v Kopernikovih časih sprijaznili s tem, da Zemlja ni središče vesolja. Podobno težko, kot so se sprijaznili z Darwinovim spoznanjem, da je človek le še ena živalska vrsta. In podobno težko, kot se je sprijazniti s Freudovo ugotovitvijo, da človeški um ni povsem racionalen.
Najtežje breme spoznanja pri tem pade na našo generacijo, še posebej na mlade. Nujno je, da meje spoznamo in jih razumemo, da upoštevamo že znane rešitve, predvsem pa, da najdemo nove pristope in ideje, kako naprej.
Čemu se ne bomo
Krepitev povezave med znanostjo, politiko in družbo ter sodelovanje državljanov sta pomembni sestavini procesa dolgoročnih rešitev. A kljub temu vse izkušnje kažejo, da je prva na potezi politika. Veliko sprememb bo treba izpeljati tudi v politiki držav, regij in mest. Politika bi morala imeti vizijo trajnostnega razvoja in obenem upoštevati znanje, ki je na voljo. Spodbujati bi morala inovacije in izboljšati upravljanje tako na gospodarskem kot na družbenem področju. Potrebni so torej štirje pristopi, in sicer blaženje, prilagajanje, preprečevanje in obnavljanje.
Blaženje, prilagajanje ...
Blaženje vključuje politiko, ki blaži že nastalo škodo v okolju in prispeva k zmanjševanju pritiskov na okolje. S tem bi odpravljali vzroke težav ali vsaj zmanjšali škodljive učinke na zdravje ljudi in ekosisteme. Pri podnebnih spremembah to pomeni, na primer, popolno opustitev fosilnih goriv, pri kmetijstvu zmanjševanje odvečnega dušika, pri ozonu dosledno prepoved vseh snovi, ki ga razkrajajo, in pri nevarnih kemikalijah prepoved nadaljnje proizvodnje. Dobro zasnovana politika blaženja ima lahko ugodne družbene in gospodarske učinke. Če bi, denimo, obdavčevanje z zaposlovanja preusmerili na rabo virov in onesnaževanje, bi lahko ublažili učinke manjšega zaposlovanja v prihodnjih desetletjih, hkrati pa bi spodbudili učinkovitejšo rabo virov.
... preprečevanje
Prilagajanje pomeni politiko, ki mora reševati posledice že nastale škode, saj so nekatere okoljske spremembe, na primer podnebne, neizogibne. Treba je vnaprej predvideti škodljive posledice in ukrepati, da se prepreči ali kar se da zmanjša škoda, ki jo lahko te spremembe povzročijo. Politika, usmerjena v prilagajanje, je zelo pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo narave; za varnost oskrbe s hrano, vodo in energijo ter za upravljanje zdravstvenih zapletov.
Tretji sklop je vezan na preprečevanje. Gre za politiko, ki temelji na previdnostnem načelu in lahko pomaga preprečiti morebitno škodo (ali nesmiselno početje) v zapletenih in negotovih okoliščinah. Hitrost in obseg trenutnega tehnološkega razvoja na področjih od kemikalij, farmacevtskih proizvodov, nano- in biotehnologije do sevanja pogosto presegata zmožnosti družbe, da bi spremljala tveganja in se odzivala nanje, preden se uporaba nekaterih tehnologij splošno uveljavi. S previdnostnimi ukrepi bi lahko rešili številna življenja in preprečili propadanje ekosistemov.
Ne nazadnje pa je nujna tudi politika za obnavljanje. Ta se mora posvečati sanaciji degradiranega okolja in drugih bremen, naloženih družbi. Uporablja se na večini področij varstva okolja, saj izboljša odpornost ekosistemov in tako na različne načine koristi zdravju ter blaginji ljudi. Naložba v zeleno infrastrukturo, denimo, deluje v prid odpornosti ekosistemov in poveča dostopnost zelenih površin. Če bo politika na različnih ravneh, na primer tudi v mestih, ujela ustrezno ravnovesje med temi pristopi, prihodnost ne bo tako negotova. V EU politiki vsaj načelno te pristope podpirajo, drugje po svetu pa žal še ne.
