»Znanost pri vladi še ni prišla na vrsto«

Na volilni skupščini Slovenske akademije znanosti in umetnosti 4. maja je bil izvoljen za drugi triletni predsedniški mandat. Tadej Bajd. zdaj 68-letni akademik, je izredni član SAZU postal leta 2003, redni 2009., dve leti pozneje pa je bil imenovan za podpredsednika akademije. Leta 2014 je od treh kandidatov, za položaj sta se potegovala še Slavko Splichal in Marko Mušič, dobil največ glasov in postal predsednik SAZU.

Pred tem je bil Bajd diplomant, redni profesor in dekan ljubljanske fakultete za elektrotehniko. Pri znanstvenem delu se je vseskozi posvečal gibanju ljudi in strojev, na fakulteti za elektrotehniko je poučeval robotske predmete, s sodelavci pa je napisal več mednarodno uspešnih učbenikov o robotiki. To je še naprej njegova dejavnost, kot profesor pa se je upokojil in je zdaj zaslužni profesor ljubljanske univerze.

Najprej iskrene čestitke za ponovno izvolitev. Pred tremi leti ste nam dejali, da se niste zlahka odločili za kandidaturo. Je bila tokrat odločitev lažja?

Prvič sem res razmišljal, ker sem se malo pred tem po 40 letih upokojil in sem se poslej hotel držati Horacijevega gesla Amicus sibi, prijatelj s samim seboj, in delati samo tiste stvari, ki me zanimajo. Zdaj sem amicus akademije ... Kar pa zadeva drugo kandidaturo, je navada, da se predsedniki potegujemo še za en mandat.

Ob nastopu prvega mandata niste predložili programa dela, ste pa v pogovoru za Delo povedali, da imate jasne cilje in da so poglavitni med njimi večja aktivnost akademikov ter dobro sodelovanje s slovenskimi znanstvenimi in umetniškimi institucijami ter politiko. Ste že izpolnili katerega od omenjenih in drugih vaših ciljev?

Vsi cilji ostajajo, predvsem delavnost, ki jo je v naslovu nosila že naša predhodnica Academia oporesorum. Jasno je, da so vsi akademiki delovni, bodisi v svojih kabinetih, laboratorijih, ateljejih, a sam seveda mislim na delavnost znotraj naše hiše. Zato sem ves čas spodbujal posvete in bil pri tem kar uspešen. Obudili smo navado nastopnih predavanj novoizvoljenih akademikov. Imeli smo veliko mednarodnih in nacionalnih posvetov o različnih temah, denimo o znanosti in izobraževanju, o ocenjevanju raziskovalnega dela v Sloveniji in o problemih visokega šolstva. Lotili smo se tudi problemov srednjega šolstva, bila je vrsta posvetov na temo biologije, kemije in tehnike v srednjih šolah. Ravnokar smo imeli dvodnevni posvet o poučevanju književnosti v osnovnih in srednjih šolah, ki je bil zelo dobro obiskan in lepo sprejet.

Humanistično-družboslovni del SAZU se je tudi sicer dobro odzval na zamisel o spodbujanju delavnosti, pripravili so vrsto izvrstnih posvetov, med drugim o človekovih pravicah otrok in migrantov. Slednji je bil mednaroden, in to skupaj z najstarejšo evropsko akademijo, Leopoldino. Kolega Slavko Splichal je organiziral sijajen posvet o sovražnem govoru, ki se je pri nas še povečal ob pojavu migrantov.

Nazadnje smo imeli obsežen posvet ob 40. letnici Nove revije, o prenovi Evrope, kmalu bo izšla še knjiga o tej temi, ki jo bomo skupaj s še nekaterimi poslali na naslove naših politikov.

Zelo zanimivi so naši posveti s področja naravoslovja in tehnike. Bila je vrsta posvetov o gozdu in lesu, o podnebnih razmerah in trajnostnem razvoju. To so tudi stalne teme naše akademije. Prav tako je bil zelo zanimiv posvet o nevarnosti umetne inteligence, interneta in sploh računalništva, ki sta ga pripravila kolega Ivan Bratko in Slavko Splichal, pritegnil je tudi mlade, ki se jim nameravamo v prihodnje še bolj posvečati.

Kaj nameravate ponuditi mladim?

To je ena od stvari, s katerimi se akademije v zadnjem času kar precej ukvarjamo. Lahko bi rekli, da gre za nov trend. Nekatere tuje akademije celo ustanavljajo tako imenovane mlade akademije.

Mlado akademijo imamo tudi pri nas, saj se je vanjo preoblikovalo društvo mladih raziskovalcev. Toda pri tem SAZU ni sodelovala ...

Drži. Omenjene tuje mlade akademije delujejo v okviru starih akademij. Vendar se pri tem pojavljajo razne težave, o katerih so mi pripovedovali tuji kolegi. Denimo to, da nekateri v članih mladih akademij že vidijo bodoče akademike, kar seveda ni nujno, poleg tega nastane problem, ko lepega dne niso več mladi akademiki in jih je treba vreči z mlade akademije. Mi bomo zato z mladimi delali drugače. Predvsem bomo še naprej podpirali program mladih raziskovalcev ter se posvetili merilom za izbiro mladih raziskovalcev in njihovih mentorjev. Prav tako bomo gojili dobre stike z mladimi raziskovalci v tujini, ki imajo ob vračanju v domovino veliko težav, povezanih z zaprtostjo naših znanstvenih institucij.

Tudi v okviru naših bilateralnih sporazumov s številnimi akademijami v Evropi in drugod – trenutno jih je 41– čemur so namenjena posebna sredstva, dajemo priložnost predvsem mladim raziskovalcem, da napeljejo prve stike z neko akademijo ali institucijo, ki je z njo nacionalno povezana. Mladim je med drugim namenjena naša fundacija Ivana Vidava, ki podpira mlade matematike in naravoslovce v času po doktoratu. Letos smo skupaj s Slovensko znanstveno fundacijo tudi prvič organizirali srečanje mladih z našimi akademiki. Odziv je bil tako dober, da bomo srečanje gotovo ponovili.

Ali ste v prvem mandatu ustvarili tudi nove mednarodne povezave akademije?

Ustvarili ali pa obnovili smo kar nekaj povezav, tako smo se znova zbližali s hrvaško akademijo znanosti in umetnosti in ustvarili stik z madžarsko akademijo umetnosti. Rezultat sta bili dve imenitni slikarski razstavi, naših umetnikov v Budimpešti in njihovih v Ljubljani. Tudi sicer se akademije z območja nekdanje Jugoslavije redno srečujemo. Namen je približevanje teh dežel Evropi. Naše letošnje srečanje bo v Parizu, sodelovale bodo tudi druge evropske akademije. Letošnja tema bodo inovacije in mladi raziskovalci. Na mednarodnem področju bi radi naredili še več, radi bi večkrat povabili imenitne dopisne člane, med katerimi so tudi nobelovci, a so, tako kot vsej drugi slovenski znanosti, tudi nam za tretjino zmanjšali proračunska sredstva.

Ali ni doslej veljalo, da je SAZU tudi finančno avtonomna, saj jo ureja poseben zakon in bi moral biti vaš delež zagotovljen?

Imate prav, a dejstvo je, da delimo usodo slovenske znanosti. Lažje bi bilo, če bi se akademija financirala iz več manjših virov, tako kot denimo škotska.

Ali niste pravkar dobili nove zasebne fundacije? Koliko jih pravzaprav imate?

Ta nova fundacija je zapuščina Škerkovih v Italiji. Še ne vemo, kako bo z njo, saj smo jo dobili skupaj z deželo Julijsko krajino. Vsekakor pa že pripravljamo znanstveno-umetniški program, ki naj bi tam potekal. Vključena stavba terja obnovo. Ima pa SAZU že dolgo tudi Finžgarjevo vilo na Trnovem, v kateri že načrtujemo nekatere dejavnosti. Donacij je še več, a dejansko ne pomenijo dodatnih finančnih virov za akademijo.

O vlogi akademij znanosti v današnjem času ste ob nedavnem svetovnem shodu za znanost za našo prilogo izjavil, da je to predvsem svetovanje politiki, ki temelji na znanosti. Kaj bi še dodali k temu?

Vsekakor je znanstveno svetovanje politiki najpomembnejša naloga evropskih nacionalnih akademij v 21. stoletju. Ta pobuda prihaja predvsem iz evropske komisije, ki si je zaželela takšno svetovanje, in to zdaj poteka na več ravneh. Mi smo ta mehanizem že preizkusili in politiki v proučevanje poslali nekaj predlogov. Denimo v zvezi s problemom hrupa, ki ga v mestih povzroča promet. Na nacionalni ravni pa smo podali izjave v zvezi s pravico vseh do groba in uporabo slovenščine in angleščine na univerzah.

Komu največkrat namenjate svoje sugestije?

Ponavadi ministrom, včasih tudi predsedniku vlade in predsedniku parlamenta, parlamentarcem in njihovim skupinam.

Svetovali ste tudi pri izbiri pametne specializacije?

Za to nas je zaprosila Alenka Smerkolj, ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo, potem ko je bil ta dokument že dvakrat zavrnjen. Naša skupina je predlog pripravila v treh mesecih. Zdaj pa pripravljamo nacionalno komisijo za integriteto v znanosti, da bi odpravili nepravilnosti v slovenskem raziskovalnem prostoru. Pobuda za to izvira iz leta 2011, iz strategije Drzna Slovenija. Prihodnji teden bomo oddali predlog o sestavi komisije, v kateri bo samo manjši del akademikov.

Nedavno ste dejali, da v SAZU podpirate cilje shoda za znanost ter da bo tudi pospešil prenovo raziskovalne in visokošolske zakonodaje. Kaj bo k temu prispevala akademija?

Zanimivo je, da hrvaška akademija znanosti in umetnosti ni podprla tega shoda in jo zato zdaj znanstveniki in mediji močno kritizirajo, mi ga seveda smo, čeprav vsaj meni ni bilo najbolj všeč, da naš shod ni bil na isti dan kot drugi po svetu. Sicer pa smo v akademiji dali izjavo, s katero smo podprli avtonomijo znanosti ter ustrezno stabilno financiranje. Po nedavni državni proslavi v Trbovljah sem se v zvezi s tem na kratko pogovoril s premierom Cerarjem in zagotovil mi je, da vlada ni pozabila na znanost, a da rešuje probleme postopoma.

Ali to pomeni, da bo boljše financiranje znanosti še nekaj časa v čakalnici vlade?

Očitno so zdaj na vrsti bolj pereči problemi, upam pa, da se bo vlada kmalu posvetila tudi znanosti.