Znanost so ljudje in zanimive zgodbe

V čedalje bolj banalnem svetu so poljudni sestavki o znanosti svetla izjema, ki bi morala postati pravilo.

Objavljeno
28. september 2016 19.12
Silvestra Rogelj Petrič
Silvestra Rogelj Petrič
Jubilej priloge Znanost ni le jubilej časopisne priloge, ampak jubilej znanstvenega novinarstva v Sloveniji. Tega, priznamo, brez pomoči znanstvenikov ne bi bilo. Ob obletnici objavljamo razmišljanja nekaterih vodilnih ljudi v upravljanju naše znanosti o vlogi znanosti v družbi danes in o njeni promociji.

Akademik dr. Tadej Bajd, predsednik SAZU:

Znanstveniki smo pogosto zaverovani v svoje raziskovalno področje, tako ni težko razumeti, da sem se kot raziskovalec posebej razveselil člankov, ki so opisovali dosežke v rehabilitacijski tehniki in robotiki. Kot profesorja pa me je razveselila serija člankov, namenjena robotskim učbenikom, ki smo jih izdajali v tujini. Kot dekan sem bil posebej pozoren na zapise o pomembnih dosežkih sodelavcev s Fakultete za elektrotehniko in sedaj kot predsednik Akademije skrbim, da so na znanstvenih straneh omenjeni dogodki, ki se odvijajo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

Najpomembnejša naloga znanstvenih strani dnevnika Delo je promocija slovenske znanosti. Slovenski znanstveniki imamo prav malo možnosti, da se predstavimo pred slovensko publiko. Seveda morajo biti takšni članki napisani poljudno, kar je zahtevna naloga za novinarje, saj je znanstvena vsebina večinoma zelo zahtevna, sami znanstveniki pa so običajno vajeni predstavljati svoje dosežke zgolj svojim kolegom doma in v tujini.

Priloga Znanost nas obvešča tudi o najpomembnejših znanstvenih odkritjih v svetu, vendar pa slovenski zapisi mnogo učinkoviteje približajo pomen svetovne znanosti slovenskemu bralcu in mlade bralce navdušujejo, da se podajo na raziskovalno pot. To je še posebej pomembno zato, ker imamo iz leta v leto na voljo manj slovenske izvirne poljudnoznanstvene literature. Novinarji se pri tem srečujejo z najnovejšimi strokovnimi izrazi, ki večkrat še nimajo ustreznega slovenskega prevoda. Članki na znanstvenih straneh so vselej napisani v lepi slovenščini in novinarji skupaj z raziskovalci in jezikoslovci uspešno skrbijo za slovensko znanstveno terminologijo.

Dr. Edvard Kobal, predsednik Slovenske znanstvene fundacije in organizator Festivala znanosti, ki ga podpira tudi Delo:

Na letališčih rad sežem po brezplačnih izvodih evropskih in ameriških časnikov ter revij. V njih z zanimanjem odkrivam in z užitkom prebiram sestavke na straneh, namenjenih znanosti, tehnologiji in umetnosti. Pogosto jih tudi primerjam s kakovostjo tistih, ki jih lahko že polna tri desetletja prebiram na straneh o znanosti v Delu. In rad priznam, da je med temi marsikateri visoke kakovosti in bogat s svojim sporočilom. To me navdaja s ponosom: tudi slovenski pisci – tako novinarji, znanstveniki in tehniški strokovnjaki – so odlični promotorji ustvarjalnosti!

Ob tem ne morem spregledati, da se na Slovenskem tudi v drugem desetletju 21. stoletja premalo zavedamo vpliva znanosti na razvoj kulture in civilizacije. Znanost je namreč sestavni del kulture, zgodovina znanosti in filozofije pa posebna inačica zgodovine človeštva. Če pa je tako, je znanost zelo vpeta v življenje posameznika in skupnosti. Problem so ljudje, ki se za znanost ne zanimajo, ljudje, ki vlogo znanosti enačijo z vlogo tehnologije, še zlasti pa tisti, tudi na (naj)pomembnejših položajih v slovenski družbi, ki mislijo, da je znanost nastajala in nastaja tudi danes zgolj iz potrebe po spreminjanju sveta.

Strani o znanosti v Delu so dragocene, ker omogočajo komuniciranje znanosti v slovenščini in predstavijo pretežno teme, ki so tesno povezane s slovensko znanstveno produkcijo in distribucijo znanstvenih dosežkov. Hkrati pa z objavljanjem sestavkov, ki opisujejo dosežke širšega prostora, nevsiljivo promovirajo odprtost in pripadnost dosežkov človeštvu ter izzivajo ljudi, da jih uporabijo ne glede na »poreklo« – kraj nastanka – v svoje dobro, za doseganje blaginje. Tako imamo tudi na Slovenskem priložnost za prepoznavanje najverjetnejše prihodnosti.

Dr. Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožef Stefan:

Pojavljanje znanosti v medijih je posebna tema s širšimi družbenimi implikacijami. Vsi, ki se ukvarjamo z znanostjo in razvojno politiko, tudi kolegi v tujini, spoznavamo, da znanstveniki na medijskem področju nismo pretirano uspešni. Obsežnejše in predvsem kakovostnejše pojavljanje v javnosti bi prispevalo k pozitivnemu odnosu do znanosti in nasploh do znanja kot družbene vrednote in temelja družbenega razvoja, svobodomiselnosti in svetovljanstva. Pa vendarle nihče od nas v resnici ne ve, kako stvari izboljšati v zmernih ekonomskih okvirih in kako pri tem ne zaiti v banalizacijo, kar je po mojem še slabše od tega, kot če znanosti v medijih sploh ni.

V svetu, v katerem prevladuje in ga usmerja medijska imaginacija, smo zato znanstveniki že na začetku v podrejenem položaju. V fluidu sprevrženih novic ne želimo sprejemati vloge igralca, pa naj gre za klasične medije ali socialna omrežja, temveč upravičeno pričakujemo od resnih medijev, da svoje poslanstvo realizirajo tudi v poročanju iz znanstvenih laboratorijev in da dajejo besedo pametnim ljudem pred nastopači. Od politikov in drugih odločevalcev pa, da se ne hranijo z medijskimi bolj ali manj rumenimi »praznicami«, temveč da gradijo in izvajajo svojo vizijo glede na dolgoročno družbeno in nacionalno korist. Česar pa vsekakor ne morejo brez kakovostne in persistentne podpore znanstvenoraziskovalnemu delu, podpore, ki mora biti vgrajena v vse pore političnega odločanja.

Priloga Znanost je vzoren primer takšnega medijskega poročanja, ki dolga leta pošteno služi znanosti in zainteresirani javnosti.

Dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta:

Znanost so ljudje in so zanimive zgodbe. Znanost je neizčrpen vir izvrstnih tematik za dobre novinarske prispevke, ki jih novinarji priloge Znanost že trideset let odlično prinašajo v slovensko okolje. Kljub temu, da smo majhna država in da v znanost ne vlagamo toliko kot nekatere razvite države, smo lahko upravičeno ponosni na slovensko znanstveno produkcijo, ki na nekaterih področjih zagotovo dosega svetovno veljavo.

Tematska priloga Dela odstira te zgodbe in predstavlja zanimive sogovornike, ki v našem okolju ustvarjajo znanstvene dosežke. Vrsto let je bila priloga eden redkih slovenskih medijev, kjer so raziskovalke in raziskovalci dobili priložnost opisati svoje dejavnosti in s tem skrbeti za obveščenost širše javnosti o tem, kaj se dogaja v laboratorijih naših univerz in inštitutov. Znanost je eden od osrednjih temeljev naše družbe, vendar se njene ključne vloge premalokrat zavedamo. V moderni znanosti so znanstvene discipline zelo specializirane in jezik znanosti je nemalokrat razumljiv le ožjim specialistom. Priloga je zato pomembno prispevala k razumevanju znanosti in družbeni podpori dejavnostim na tem področju.

Uredniška politika je redno skrbela tudi za to, da so bili lahko širši javnosti predstavljeni problemi, s katerimi se srečujemo pri organizaciji znanstvenoraziskovalnega dela, in s soočanjem različnih mnenj zagotovo prispevala k spremembam in izboljševanjem pogojev za raziskovalno delo pri nas.

Dr. Tamara Lah Turnšek, predsednica Sveta za znanost in tehnologijo RS:

Splošno razumevanje vesolja, naravnih ravnotežij in seveda človeka je v zadnjih desetletjih nesluteno napredovalo. A napredek znanosti spremlja tudi nezaupanje vanjo in narašča sum o zlorabi tega orožja človeškega uma. Zato se posebno med manj izobraženimi širijo misticizem, neprosvetljena alternativa in šarlatanstvo.

Morda pospešen napredek v zadnjih desetletjih res prehiteva splošno razumevanje, da se ljudje boje, da bi nam stvari ušle iz rok in bi ne zmogli več varno uravnavati vseh dosežkov znanosti. Strah rodi na eni strani zatekanje k neracionalnim rešitvam, verovanju v nove bogove – in nasilje. Edina pot k razsvetljenju je, da znanstveniki, raziskovalci in razvojniki prepričajo svoje okolje in družbo, da ustvarjajo za njihovo dobro, in skušajo preprečevati zlorabe, ki lahko vodijo v uničevanje sveta! Te pa so vedno v rokah političnih interesov in velikega kapitala.

A znanstveniki marsikdaj svojega poslanstva ne znamo izraziti. Tu nam izredno pomagajo znanstveni novinarji, v Sloveniji redek poklic. Novinarje, ki verjamejo v napredek znanosti, ki jih prevzamejo dosežki kreativnega duha in njihova inovativna uporaba v sodobnih tehnologijah, lahko v Sloveniji preštejemo na prste. Med najbolj vidnimi pa so novinarji in uredniki stalne rubrike Znanost v dnevniku Delo vse od njenih začetkov do danes.

Pogosto so se kritično dotaknili tudi znanstvene politike in opozarjali na katastrofalno znižanje njenega financiranja v času slepega in nenačrtnega varčevanju v javnem sektorju, prav tako na perečo znanstveno emigracijo, ki jo je v zadnjem času začinila še pohlepna in toga davčna politika.

Kljub vse večjemu vplivu izsledkov raziskav se je žal ta rubrika v zadnjem času skrčila, čeprav uredništvo novice z našega področja delovanja poseje tudi med druge strani Dela.

Dr. Ivan Svetlik, rektor Univerze v Ljubljani:

Čeprav naj bi bili po prepričanju mnogih v družbi znanja ali vsaj na poti vanjo, je med znanstveniki zelo pogost občutek, da je za njihovo delo in raziskovalne dosežke v javnosti zelo malo zanimanja. Občutek je, da javnost mnogo bolj zanima tok denarja kot tok znanja.

Izjema so rezultati, ki imajo neposredno vidne posledice za posameznika, in afere, ki spremljajo delovanje znanstvenoraziskovalnih institucij in raziskovalcev v njih. Razlogi za to so prevladujoči kapitalski odnosi, stanje duha v javnem in tudi medijskem prostoru, pa tudi velika razdrobljenost in specializacija raziskovanja in težave raziskovalcev samih pri posredovanju novega znanja na širši javnosti razumljiv način.

Priloga Znanost je v tem pogledu svetla izjema. V tridesetih letih je bilo v njej objavljenih več tisoč prispevkov o znanosti in predstavilo se je prav tako veliko znanstvenikov. Ne glede na spreminjanje koncepta in imena je ostala odprta za predstavitve, ki jih pripravljajo raziskovalci sami, za pogovore z njimi, za polemične zapise in druge oblike sporočanja. Opravlja neprecenljivo vlogo popularizacije znanosti, brez česar bi bil naš javni prostor še bolj banalen in osiromašen, kot je.