Znanost v 2016: Prekoračili simbolni podnebni mejnik

Predvidevati prihodnost je tvegano – a vendarle je mogoče napovedati, da bodo zgodovinske knjige čez več desetletij minuli september označevale za pomemben mejnik v svetovnem podnebju.

V letu 2016 namreč toplogredni ogljikov dioksid, ki je ponavadi septembra na minimumu, prvič ni zdrsnil pod maksimalnih 400 delcev na milijon (ppm), smo poročali v Znanosti. In kot klimatologi že napovedujejo, bo nad to mejo zagotovo dolgo ostal.

Kaj to pomeni? Predvsem, da otroci, ki se rojevajo te dni, zelo verjetno nikoli ne bodo živeli v svetu, kjer bodo koncentracije ogljikovega dioksida v zraku pod 400 delci na milijon. Dihali bodo torej zrak, v katerem bo 42 odstotkov več ogljika, kot ga je bilo pred industrijsko dobo.

Res je, da so se svetovne koncentracije v zadnjih letih kar nekajkrat povzpele do 400 ppm. Vendar je poletna rastna sezona v procesu fotosinteze vedno posrkala dovolj ogljivega dioksida iz ozračja, da so koncentracije obstale pod tem pragom večino leta. Letos pa se to prvič ni zgodilo in koncentracije se niso več spustile pod prag 400 ppm.

To je bilo dovolj, da so lahko klimatologi jeseni koncentracijo ogljikovega dioksida v zraku nad 400 ppm razglasili za novo običajno stanje – prvič po nekaj milijonih let.

»Zadnjič so bile količine CO2 v zraku na našem planetu večje od 400 ppm pred 3,5 milijona leti in podnebje je bilo tedaj bistveno drugačno od današnjega,« je ob podatku z observatorija Manua Loa opozoril David Black, profesor na fakulteti za morske in atmosferske znanosti na newyorški univerzi Stony Brook.

Se torej ozračje na Zemlji vrača v preteklost? To vprašanje smo si v Znanosti zastavili letos jeseni. Ko se bodo naši zanamci ozrli na prva desetletja 21. stoletja, bo namreč letošnje leto izstopalo predvsem po nezaželenih rekordih. Dosegli in presegli smo jih celo vrsto: na Grenlandiji smo doživeli najtoplejšo pomlad doslej, našteli smo 13 rekordno toplih mesecev zapovrstjo na našem planetu, zajel nas je El Niño, ki je bil tokrat izredno močan, doživeli pa smo tudi prvo izumrtje sesalca zaradi podnebnih sprememb, h katerim je prispeval človek s svojimi dejavnostmi.

Najnovejši zastrašujoči mejnik, ki smo ga prav tako dosegli v zadnjem letu, je raven ogljikovega dioksida na Antarktiki. Ta se je povzpela više kot kadarkoli v preteklih 4 milijonih let. Podobno velja za druga območja. Tako so na južnem tečaju 23. maja letos izmerili koncentracijo ogljikovega dioksida 400 delcev na milijon. Zadnjič, ko so tam zaznali tolikšno koncentracijo ogljikovega dioksida, modernega človeka še ni bilo.

»Količine ogljikovega dioksida so se povečale povsod, tudi v območjih, ki so močno oddaljena od civilizacije,« je za revijo Scientific American povedal klimatolog Pieter Tans in dejal, da ti rekordi kažejo, da se vračamo v podnebje, kakršno je prevladovalo v daljni preteklosti.

Kakšno pa je bilo podnebje v preteklosti? V obdobju pliocena je bilo predvsem toplejše in vlažnejše. Na obeh tečajih so bile temperature za približno 10 stopinj Celzija višje od današnjih. Na Arktiki so tam, kjer je danes tundra, prevladovali gozdovi. Preostali del sveta je bil v povprečju toplejši za pet stopinj, gladina morja pa je bila za 5 do 40 metrov višja od današnje.

Če bomo te temperature, kakršne so prevladovale v pliocenu, dosegli že ob koncu stoletja ali pa okoli leta 2200, se bo slaba polovica prebivalcev obalnih območjih znašla v katastrofalnih razmerah.

Po napovedih Nase bodo koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju še naraščale, in sicer naj bi leta 2040 že presegle 450 ppm.