Znanost v družbi nima mesta, kot bi ga morala imeti

Kaj so naši znanstveniki upali, da se bo zgodilo v minulem letu, bi morala znanost znova na ulico?
Objavljeno
07. marec 2018 19.22
Jasna Kontler Salamon
Jasna Kontler Salamon

Ljubljana - Kaj so naši znanstveniki upali, da se bo zgodilo v minulem letu, in kaj od tega, kar se ni zgodilo (ali se je), je naredilo največ škode? Nič manj aktualno ni vprašanje, ali bo morala znanost znova na ulico. O tem smo pridobili mnenje nekaterih uglednih znanstvenikov: prof. dr. Gregorja Anderluha, prof. dr. Tamare Lah Turnšek, prof. dr. Ota Lutharja, prof. dr. Dragana Mihailovića in prof. dr. Mitja Žagarja.

Gregor Anderluh, direktor 
Kemijskega inštituta

Gregor Anderluh, foto Jože Suhadolnik

V predvolilnem času 
bomo pozorni

V minulem letu smo bili priča malenkostnemu zvišanju sredstev za znanost, ki pa je doseglo le slabo polovico obljubljenega. Pričakovali bi tudi bolj ambiciozno črpanje sredstev strukturnih skladov in večjo vlogo akademskih institucij v strategiji pametne specializacije. Velik problem so trenutno vlaganja v večje kose opreme in krepitev infrastrukture. Brez teh ne bomo mogli slediti svetovnim trendom v znanosti.

Znanost, tako kot kultura, v družbi nima takega mesta, kot bi ga morala imeti na nacionalni in tudi lokalni ravni. Nerazumevanje in nepodpiranje vrhunskosti postaja prej pravilo kot izjema. Želimo, da vlada za vedno spremeni podcenjujoč odnos do znanosti. Zato je treba javnost, sploh politično in odločevalsko, venomer opozarjati na posebnosti sistema znanosti in na razmere, v katerih delamo. V predvolilnem času bomo pozorni na to, kako politične stranke vidijo znanost, njeno vlogo v družbi in kaj bodo v prihodnji vladi naredili za njen nadaljnji razvoj.

Oto Luthar, direktor 
ZRC SAZU

Oto Luthar, foto Jure Eržen

Shod za znanost 
bo tudi letos

Obletnica lanskega Shoda za znanost se hitro bliža. Organizacijski odbor se je 1. marca znova sestal. Ne gre za to, ali se pridružiti globalnemu March for Science, temveč kako in kdaj. Bližnje volitve nas od tega ne bi smele odvrniti.

Vmes smo predsedniku vlade konec leta poslali voščilnico (dobili so jo tudi glavni mediji, objavil je ni noben), v kateri smo ga spomnili na njegove (neizpolnjene) obljube. Ob tem smo mu postregli z zgodovinskimi citati iz misli znamenitih Slovencev o znanosti. Tudi zato, ker odgovora nismo dočakali, smo opozorilo ponovili v obliki javnega pisma, ki ga je podpisalo nekaj čez 400 raziskovalcev z inštitutov in univerz. Tudi na to (javno) pismo še nismo dobili odgovora. Vemo samo, da je kabinet predsednika vlade zaprosil MIZŠ za mnenje. Ministrici Makovec Brenčičevi smo 28. februarja poslali dopis z vprašanjem, ali je predsedniku že odgovorila, in za zdaj dobili samo povratnico.

Dragan Mihailović, predsednik 
znanstvenega sveta IJS

Dragan Mihailović, foto Jure Eržen

Znanost pred 
tihim kolapsom

Upali smo, da bo vlada spoznala, da je znanost v spiralnem vrtincu na dnu evropskih držav, in v času rasti gospodarstva ukrepala. V resnici je ostalo pri praznih besedah. Ker so dejansko razdelili le štiri milijone na vse počez, se to zdi kot posipanje soli na rano.

Kaj je naredilo največ škode? Sporočilo, da Slovenije znanost ne zanima. Zato so napovedi samo še slabše kot pred letom dni, ker se beg možganov pospešeno nadaljuje. Skoraj nihče po doktoratu ne ostane več doma, skoraj nemogoče je dobiti dobre raziskovalce ali študente v Slovenijo, saj nismo konkurenčni, na slab glas pa smo že prišli.

Menim, da je znanost pred tihim kolapsom. Težko je najti denar za popravilo opreme, nova oprema je zelo skromna, denarja za nove projekte je bistveno premalo. Pišemo neskončna poročila in poročilca za male projekte, toda zato nam ne uspe izvajati raziskav. Ukvarjamo se z neprekinjenim pisanjem projektov, a ker smo vedno manj konkurenčni, je izplen majhen.

Tamara Lah Turnšek, direktorica NIB 
in predsednica SZT

Tamara Lah Turnšek, fotoJože Suhadolnik

Nismo 
prepričali vlade

Lani smo se v svetu za znanost in tehnologijo in tudi sicer ukvarjali predvsem s povečanim financiranjem ter pripravo novih zakonskih podlag za delovanje in organiziranje znanosti. Oboje bi v sinergiji lahko vodilo iz težav. Vendar nismo prepričali vlade, da bi znanosti dodelila več sredstev. Res je, da denarja ni nikjer preveč, res pa je tudi, da je treba znati presoditi, katera vlaganja bodo obrodila več blaginje. Tu je znanost pri vrhu.

Moje kritične misli letijo na vlado kot celoto, ministrici pa priznavam, da je po več letih obrnila krivuljo padanja sredstev za znanost, kar zasluži pohvalo. Lahko bi bolj prisluhnila znanstvenoraziskovalni sferi – in ne morda drugim svetovalcem – ki je bila za enoten raziskovalno-visokošolski zakon. Tako pa novi zakon zagotovo ne bo sprejet v tem vladnem mandatu.

Problem znanosti se v razvitih družbah rešuje na ravni razsvetljenih politikov v intelektualnih krogih, ne na ulici. A verjetno se bo to zgodilo, saj kaže, da je to način preživetja v tej državi.

Mitja Žaga, Inštitut za narodnostna 
vprašanja

Mitja Žaga, foto osebni arhiv

Tonemo tudi zaradi 
neenotnosti

Znanstveno-raziskovalna sfera v Sloveniji je marginalizirana, v precejšnji meri že obupana in apatična, saj se zdi, da se ne glede na vsa opozorila v politiki in praksi nič ne spremeni. Poleg tega je sfera še neenotna. Posamezni raziskovalci, raziskovalne in visokošolske institucije se tako pogosto besno borijo za svoj vse manjši košček kolača, da bi si vsaj malo izboljšali položaj, ne zavedajo pa se, da s tem vsi le še bolj tonemo.

Tudi notranja neenotnost je eden od razlogov, da bi zelo težko izvedli neko akcijo oziroma manifestacijo, ki bi vključila vso sfero ali vsaj večino raziskovalcev in znanstvenikov.

Mislim, da bi morali biti v naši sferi enotni v svojih zahtevah, da se država mora odločiti, kaj in zakaj na področju znanosti in raziskovanja potrebuje ter kaj in koliko je pripravljena in sposobna financirati. Politični odločevalci pa bi morali prevzeti odgovornost, politično in materialno, za svoje odločitve.