Tiskane izdaje
Marsikdo si znanstvenike stereotipno predstavlja kot osivele, vsaj malo nore starčke, ki v svojih laboratorijih počnejo čudne, normalnim ljudem povsem nerazumljive stvari. Iz prve roke vam lahko povem, da večinoma temu ni tako. Znanstveniki smo povsem običajni ljudje. So pa tudi izjeme! In tem izjemam vsako leto podeljujejo antinobelove nagrade (angl. IG Nobel prizes).
Gre za parodijo na Nobelove nagrade, katere namen je predstaviti najbolj nenavadne, smešne, pogosto povsem odbite znanstvene dosežke preteklega leta. Treba je povedati tudi, da nagrade večinoma podeljujejo resničnim znanstvenim dosežkom.
Znanstvene raziskave se sicer delijo na aplikativne (to je neposredno uporabne) in bazične (tiste, ki vsaj na kratki rok nimajo uporabne vrednosti). In dosežki, ki jim podeljujejo antinobelove nagrade pogosto sodijo v to drugo kategorijo.
Nekatere izmed bazičnih raziskav nikoli ne dosežejo uporabnosti. Nekatere druge pa lahko postanejo izjemno pomembne. Tak primer je splošna teorija relativnosti, ki je bila objavljena že leta 1916. Vsesplošno (globalno) uporabnost pa je dosegla šele v dobrem zadnjem desetletju, ker se njene napovedi integrirane v navigacijskem sistemu GPS.
Drugače kot prave Nobelove nagrade antinobelovih ne podeljuje samo v šestih osnovnih kategorijah (fizika, kemija, medicina, ekonomija, literatura in mir), ampak so na voljo še številne druge kategorije.
Navajam nekaj primerov najbolj smešnih znanstvenih dosežkov:
• Edward Teller, oče vodikove bombe, je leta 1991 dobil antinobelovo nagrado za »mir«.
• Ben Wilson in sodelavci so leta 2004 dobili nagrado za »biologijo« za odkritje, da se ribe sledi sporazumevajo s prdenjem.
• Katherine K. Whitcome je leta 2009 dobila nagrado za »fiziko«, ker je analitično razložila, zakaj se visoko noseča ženska med stojo ne prevrne.
• Catherine Douglas in Peter Rowlinson sta leta 2009 dobila nagrado za »veterino«, ker sta znanstveno dokazala, da imajo poimenovane krave več mleka kot krave brez imena.
• Elena N. Bodnar in sodelavci so leta 2009 dobili nagrado za »javno zdravje« za izum nedrčka, ki v primeru požara služi kot par plinskih mask.
• Jukio Hirose je leta 2003 dobil nagrado za »kemijo« za analizo, ki je pojasnila, zakaj bronasti kip v mestu Kanazava na Japonskem tako zelo privlači golobe (vsebuje anomalne koncentracije arzena).
• Maju Jamamoto je leta 2007 dobil nagrado za »kemijo« za ekstrakcijo okusa vanilije iz kravjega iztrebka.
• Juan Manuel Toro in sodelavci so leta 2007 dobili nagrado za »lingvistiko« zaradi njihove raziskave, ki je pokazala, da podgane niso vedno sposobne razlikovati med japonščino in nizozemščino.
• Marie-Christine Cadiergues in sodelavci so leta 2008 prejeli nagrado za »biologijo« za odkritje, da na psih živeče bolhe skočijo više od bolh, živečih na mačkah.
• Javier Morales in sodelavci so leta 2009 dobili nagrado za »kemijo« za sintezo diamantnega filma iz tekile.
• Simon Rietveld in sodelavci so dokazali, da vožnja z vlakci smrti lahko zdravi simptome astme in si zato leta 2010 prislužili nagrado za »medicino«.
• Anna Wilkinson in sodelavci niso našli nobenih dokazov, da bi bilo zehanje želv vrste Geochelone carbonaria nalezljivo, kar jim je leta 2011 prineslo nagrado za »fiziologijo«.
• Frans de Waal in Jennifer Pokorny sta leta 2012 prejela nagrado za »anatomijo« za odkritje, da šimpanzi lahko prepoznajo druge šimpanze po fotografijah njihovih zadnjic.
Edini človek, ki je dobil tako antinobelovo kot tudi Nobelovo nagrado, je nizozemsko-britanski fizik sir Andre Geim. Antinobelovo nagrado je dobil za lebdenje (žive) žabe v magnetnem polju, Nobelovo nagrado pa za odkritje materiala grafena. Edini Slovenec, ki je doslej dobil Nobelovo nagrado, ostaja kemik Friderik Pregl.
***
Bojan Ambrožič je magister inženir geologije, zaposlen na Institutu Jožef Stefan in avtor spletnega bloga, ki ga piše izključno iz močne strasti in veselja, pa tudi zato, ker mu omogoča, da ima »v lasti« majhen košček interneta, kjer je svoboden.
